Jutri je žrebanje nasprotnikov.
Sedmo srečanje obeh klubov....pet zmag Arsenala in en remi...kako bo danes? Nova zmaga?
A tekme so se navijači Plymoutha strašno veselili - tekme s prvoligaši so pač poslastica. In se ne dogajajo vsak dan.
In tako se jih je približno 9000 odpravilo v London, na Emirates.
Ustvarili so zares lepo vzdušje. Spodbujali svoje, čeprav jim v ligi ne gre najbolje.
Take navijače imam rada.
Arsenal je šel v tekmo resno...to mi je silno všeč...igra prvega polčasa mi je bila pa malo manj.
V odsotnosti Fabregasa in Almunie, je kapetanski trak prvič nosil Van Persie. Silno všeč mi je bilo to.
In nič ne bi imela proti, če bi ga nosil vedno.
Strelec dveh zadetkov. Mojster je.
Srečen Arsenal, da ga ima.
In spet poškodba, že po pol ure tekme - Silvestre bo manjkal predvidoma tri tedne. Počasi postaja Arsenalova klop zelo kratka.
Ob polčasu brez zadetkov. Dobro se je držal nižjeligaš.
A zaskrbljenosti pri meni ni bilo.
Prvi gol je padel kmalu po nadaljevanju tekme...
Van Persie...
In par minut zatem je bilo videti, da je gol zabil Bendtner...
...ki se je takole veselil, skupaj z odličnim Nasrijem.
Pa so kasneje zapisali, da je bil avtogol Graya.
Za konec pa še enkrat Van Persie...
Taka tekma, ki se je igralci ne rabijo sramovat. Ne eni ne drugi.
Kapo dol pred Plymouthom in njihovimi navijači.
Ni čudno, da so gostujoče za žar, za strast pri igranju, za navijanje njihovih - nagradili tudi domači ljubitelji nogometa.
Obožujem take tekme. Kjer je vse prav.
Kjer zmaga ljubezen do nogometne igre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar