Bela sreda

SNEEEEEEEG!
Ojooooj...sneeeeg je zunaj!

Danes si vzamem dopuuuust!

Hahaha...Ja, to bo, ja.
Ko že kar slišim preljubega šefa, ko bi mu razlagala, da bom ostala doma zato, ker je zunaj sneg in grem delat prevale po travniku.

Takole bi šlo...Pa daj, a se zresniš! Kolk si pa stara?

Jaz pa nazaj...A dej noooo, samo danees! Saj bom jutri tolk bolj pridna!

In on izsiljevalsko nazaj...Če hočeš naslednji mesec dopust, se spravi v avto pa pejt delat!

In jaz jokajoče...Kako si kruuuut!

In oba...hahaha.

Tako...ker sem vseeno dovolj prisebna, nisem niti poskušala.

Pa saj bo popoldan dovolj časa za norosti.

Norosti...kadar vidim, slišim to besedo...se pojaviš ti.

Frrc...ne zdajle. Te odmislim.

V avtu.

Na cesti...kaj naj rečem?

Ne se jezit na cestarje, ko jih preseneti sneg. Spet.

Ko zares nima smisla.

Ko ne bo nič bolje, le jeza te lahko zapelje...s snegom obložene ceste v jarek.

Pomislim...topel dan je.

Zaradi snega? Tudi.

Ti.

Si.

Preprostost.

Lepo je.

Vem da imam srečo.

Da lahko v miru spijem kavo, pokadim cigareto in napišem pesem.

In se vržem v delo.

Pa spet na cesto.

Tako zelo umirjena kot že dolgo ne.

Očitno nestrpneži name res ne delujejo več.

Spomnim se sanj.

Tako žive so bile, da so me prebudile.

Bila sem...potešena v sanjah.

So bile res le sanje?

Kozarec hruškovega soka...zamišljenost...trenutki, ko sem si zaželela.

Sanj ali resnice?

Pobožaj me.

In molči.

Najin svet ne potrebuje besed.

Kako domišljavo se to sliši, kaj?

Snežakinja v rumenem negližeju še ne stoji.

Nisem mogla zvaliti kep.

Poskusim znova jutri.

Ob misli na zgroženost sosedov, ko jo bodo videli, se nasmejem.

Jutri je četrtek.

In me vrže tja.

Pospeši se utrip.

Objame me tista gromozanska noronora želja...po tebi.

Zatrem jo.

Ukažem ji - Izgini!

Nikoli več ne bo prvič.

Pa kaj.

Rada živim.

Še posebej ob četrkih.