Zgodovinski torek

Ok, naj bo tak naslov.

In ok, par besed o Obami.
Zgolj slučaj, da sem ujela na TV...prisego prvega temnopoltega ameriškega predsednika.

Morda sem le v najbolj otroških letih začudeno pogledala v kakšnega črnca - ker je bil drugačne barve kot jaz.

Ko so prišle knjige in z njimi filmi...o suženjstvu...o nerazumnem početju in nerazumni večvrednosti bele rase nad temno.
Grozljivka - sem si mislila. Kako lahko človek nanese toliko zla drugemu človeku le zato, ker je drugačne barve - sem se spraševala.
Tega nikoli nisem razumela. In nikoli ne bom.

Danes poskušam razumeti ves ta pomp okoli Obame. Poskušam, čeprav bi se mi mnogo bolj dopadlo, da vsa ta evforija ne bi dajala tako gromozanskega poudarka na to - da je temnopolt.
Človek je.
Upam, da človek tudi ostane.

Moj dan je bil miren.
V pisarni.
Umirjenost.
Delo.

Šla sem na čaj.
Preden se je pojavil bratranec, sem premišljevala.
O pogrešanju.
O tistih, ki so že odšli. Za vedno.
O tistih, ki so še.
O mojih starših.
O vseh meni ljubih.

Sklenila, spet - da zares ne smem dopustiti, da mi bo kdajkoli hudo zaradi tega, ker sem jih zanemarjala - ko so bili živi.

Danes mi je bilo hudo.

Moj bratranec je veseljak. Imam ga rada.
Šla sva na pokopališče.
Tam ležita njegova starša.
Moj stric, s katerim sva lovila ribe in skupaj hodila v hribe. Duša od človeka.
Njegova žena, ki je pekla najboljšo pehtranovo potico in delala najboljše štruklje. Ena sama milina.
Jutri bi imela 57. let.

Stala sva tam, v temi. Tiha.
Kaj je razmišljal on, ne vem.
Jaz pa...sem si ju priklicala pred oči.
Se spomnila besed, ki sem jih na robu joka govorila na stričevem pogrebu.

Hvala obema.
Tudi zaradi vaju, sta bila moje otroštvo in mladost, lepa.