Kitka
Tako že dolgo ni bolelo.
Še zadnjič sem jo odnesla na njen travnik. Postavila se je na noge, se zavrtela in sedla.
Pogledala me je s tistimi zaupljivimi očmi. Brala sem v njih, ne zmorem več, niti tebi na ljubo ne, čas je, posloviti se morava.
Solze so kapljale na travo, razum je razumel, srce je iskalo nemogoče.
Ta naš sonček je bil vseh 18 let tako pametno bitje.
Odnesla sem jo v avto. Rada se je vozila. Sedla sem zraven nje, položila je glavo na mojo nogo. To je vedno rada počela, rada je imela bližino.
Rada je imela ljudi. Tega nisem mogla nikdar prav razumeti. Ljudje so jo zapustili, kot mladičko sem jo našla v kartonasti škatli na črpalki.
Želela sem, da bi vožnja trajala neskončno dolgo. Božala sem jo in ji govorila, ne vem, vse sorte. Mirno je ležala, le kdaj pa kdaj je premaknila rep.
Prispeli smo. Zavito v odejo, sem jo še zadnjič položila na tisto hladno mizo. Položila sem ji roko pod glavo, jo božala. Bila je mirna. Stiskala sem zobe, solze so pa kar tekle.
Dobila je pomirjevalo. Podpisala sem papir. Bolelo je do neba.
Zaspi mala moja.
20 minut sem ji govorila. O hribih in gozdu. O dežju in snegu. O zadnjem poletju. O ljubezni.
Čas je. Sklonim se k njej. Vem da ve, da sem z njo. Božam jo. Zadnjič.
Bilo je hitro. Srček preneha biti. Boli.
Zunaj je sijalo sonce.
