torek, 30. junij 2009

Vsak je sam

Tokrat pa...
Ne znam.
Ne zmorem.
Ni mi do pisanja.

Ko vsak po svoje sladko sanja...
In tebe, mene nekaj ganja...


Ampak ne, ne...sva.
In znava.



...proti soncu seže ta ki zna, (o)stati sam ko je sam...

...slušalke na ušesih in petje. sosedje se že dolgo niso zabavali...

ponedeljek, 29. junij 2009

Nov lubček

Prihaja iz Ajaxa.



Thomas Vermaelen

Branilec. Mlad.
Spet bodo nekateri vpili...joooj, kakšnega bolj izkušenega branilca rabimo!
Fant je pri svojih 23. letih odigral preko 140 tekem.

In kaj drugega...strašno je simpatičen.

In kaj drugega...želim mu...da se znajde v Arsenalu najbolj kar je možno.

Jooj...jaz pa že pogrešam tekme.

In ja...novi dresi za igranje na nedomačem igrišču so...modre barve. Juhej! Tistih zdrizasto rumenih nisem prav nič marala.

Arsenal...Arsenaaaal....Arsenaaaaal.........

....spet bo luštno....

nedelja, 28. junij 2009

Eeej ti...


Danes se mi pa ne da nič.

Lenuharjenje je zelo naporno.

In napišem samo tole

---
jagode in mleko
zmešam do nespoznavnosti
žlička sladkorja
bomba, ki paše.
---

Spijem
in grem spat.

In ne sanjam nič.

Zjutraj odprem oči.
Prva misel si.

Tako zelo...
Na smeh mi gre...ker mi je všeč, da ti je všeč...kako sem počesana.

sobota, 27. junij 2009

Preplet

Sva.
Šum dežja.
Izdih srca.

Toplota vrtečega vetra
nama piše pesem.

Ujeta v skrivnost
poljubom dovoliva leteti.

Tam sva.

Letiva na preprogi dotikov.
Tako mehka je.

Obljubiš, da je nikoli ne strgava?

petek, 26. junij 2009

Goveji posli

V hlevu strašna je galama
gnojna je postala slama.

Liska se je razjezila,
menda otrobov premalo je dobila.

Opleta z repom, divje tuli,
baje ji v vampu glasno kruli.

"Poglej no, kakšen je tvoj kup dreka!"
jo miri soseda Šeka.
"Če boš še malo v gobec dala,
zvečer v gnoju boš ležala!"

"Joj Šeka, si res ena šavra!"
iz kota se oglasi Mavra.
"Če Liska otrobov ne dobi,
bo v hlevu tekla kravja kri!"

Mukanju ni konca.


Bivši bik Buhtl je pa lepo tiho. Zaradi njih je postal vol.

četrtek, 25. junij 2009

Koze na drevesih

Arganija se imenuje to drevo.
Raste pa samo na JZ delu Maroka.

V malem orehu so en,dva ali tri semena. Tamkajšnji Berberi že dolgo iz njih iztiskajo olje.

Znanstveniki so odkrili, da je to olje bogato z antioksidanti in zdravimi maščobnimi kislinami.

Bogat zahodni svet je tako našel nov eliksir mladosti. Mehča tudi lase in vlaži kožo.

Ženske v Maroku pa...lastnoročno razbijajo orehe in ven jemljejo semena.




10 - 12 ur porabijo da strejo toliko orehov, da dobijo 1L olja.


Da je potem 35€ za 240 gramov olja, predrago?


Ja, pa kaj še.


Da bi trla 12 ur orehe ali lešnike...zmeša se mi.


Hudo...ne samo za lepšanje vsega "hudega" vajenih Zahodnjakinj...olje se uporablja tudi v prehrani.


So pa menda tudi Maročani zviti...naredijo malo predelano olje/mu dodajo olivnega in ga obarvajo s papriko ali čim podobnim/...in ga prodajajo nevednim turistom.



V glavnem...................


..........koze na drevesih obstajajo. Na drevesih Arganije.

sreda, 24. junij 2009

Lulčki

Odkar sem jih prvič poskusila, jih imam rada.
Okus mi je všeč. Zeloo.

Ja, ne morem iz svoje kože.
In iz mojih misli nikakor nočejo.
Eden mi je danes cel dan polnil...glavo.
Ohh ja...kako bi ga...in on mene...in jaz njega...in...dovolj bo traparij.

Govor bo pa o svaljkih, ki jim jaz rečem lulčki.
Res jih obožujem. Ponavadi so kupljeni.
Tokrat pa sem se spomnila, da imam doma eno vrečko zmesi za krompirjevo testo. In da tej vrečki ne preteče rok uporabe, se odločim. Poskusim, če bo za kej. Stran še vedno lahko vržem.

Priprava testa je tako enostavna, da bolj ne bi mogla biti.
Vsebina vrečke in pol litra vode. Pa zamesiš testo.
Endvatri narejeno.

Poskusim testo. Ja, to vedno delam.
Matr, dober okus. Tak kot mora biti.

In potem najljubše opravilo. Packanje oziroma izdelava svaljkov.
Priznam...tako nikoli ne držim v roki...tistega tapravega pravega lulčka.
Priznam pa tudi...da me je ob delanju tehle majhnih lulčkov krepko zanašalo...v delanje vse kaj drugega.
Ok...se moram brzdat.
V glavnem...uživala sem. Narejeni so bili bliskovito.
In kakor so lulčki različno veliki...so tudi moji svaljki vsak drugačne velikosti.
In voda na štedilniku je medtem zavrela. Posolila sem jo in enega po enega dala vanjo.

Kuhani so, ko priplavajo na vrh.
Odcediš in jih pripraviš na drobtinah ali ocvirkih ali samo maslu...ali tako kot jaz...na ničemer.
Zgolj kuhane pomakam v tatarsko ali majonezo. Čudna sem, ja.
In zraven skleda solate s fižolom in bučnim oljem. In branje.
In jaz sem sita. Mislim...hrane sem sita.
Tistega mojega lulčka pa niti malo.

torek, 23. junij 2009

Pogled

Pred nevidno pregrado
se je ustavil pogled.
Pokleknil je
in zaprl oči.
Drobencljale so sekunde,
marširale minute.

Upal je in sanjal,
zaprtih oči.
Nič se ni zgodilo.

Nihče mu ni povedal.
Da sanje potrebujejo,
živost odprtih oči.

In ti?
Navihan sončni žarek si.
Tudi takrat - ko noč najbolj žari.

ponedeljek, 22. junij 2009

Božajoče zimske urice

Ko v miru premislim...to postaja že kar malo čudno.

Zadnje čase srečujem ljudi, ki jih nisem videla že dolgo.

Vsi so nekak bili...nekdo....ki mi je (po)lepšal en delček življenja.

Bili smo na Veliki Planini. Praznovali dva rojstna dneva. Zima...mraz.
In tako prekleto luštno v koči. Toplota iz peči. Vonj po kuhančku.

Bluzirali smo. Šli do koče, kjer je oskrbnik igral harmoniko.
Pa spet nazaj. Premraženi smo se zapodili k peči in si privoščili toplo pijačo.

Edina sva bila brez para.
In sva se sankala. Skupaj.
Enkrat eden spredaj, drugič drugi.
Najina pot se je vedno končala tako...da sva popadala s sank.
Smejala sva se ko dva otroka.

Prijetni so bili njegovi mimobežni dotiki.
Brez rokavic oba. Zakaj si jih nisva nataknila, ne vem.

Pogrela bova mrzle roke...sva sklenila.
Sedela na sankah in zakopala roke drug drugemu pod bundo.

Ko so se njegove roke dokopale do moje vroče kože...še zdaj mi je tisti občutek tako zelo všeč.
Poljubil me je.
Poljubljala sva se ko nora.

Brez besed sva odšla v kočo.
Stopnice. Ozka postelja. Na pol slečena sva se zrinila nanjo.
Se pokrila in stisnila drug k drugemu.

Poljubljala in božala.
Bilo je...le božala in poljubljala. Na noro.
Prišlo je obema.

Kdaj naju je zmanjkalo, ne vem.
Zjutraj pa...ponovila sva. In nasmejana prišla na zajtrk.

Še danes nama ne bi nihče verjel...da nisva.
In mogoče mi zaradi njega tako hudičevo pašejo dotiki. Mogoče.

Res ga redko srečam, ker je veliko odsoten. Ampak kadarkoli sem ga in sva se srečala z očmi...me je odneslo...tja na Planino.
Spomin me vedno poboža.
In vedno se vprašam...zakaj...

In zdaj...nasmejala sva se drug drugemu. Kako si ti...kako sem jaz.

In ko sem ravno hotela postaviti tisto vedno prisotno vprašanje...me je prehitel.
- Se kdaj vprašaš, ko se tako mimobežno srečujeva...zakaj se nisva tistikrat poseksala?

Morala sem se nasmejati...in priznati. Da se vedno vprašam.

Odgovora še danes ne ve nihče od naju.

Veva pa oba...da nama je bilo takrat lepo.

nedelja, 21. junij 2009

Ne več

Reka je bila danes drugačna.
Umazana in divja.
Race so izginile z njene gladine.
Le kje najdejo zavetje?

Stopala sem počasi.
Želje po skakanju v luže, ni bilo. To mi ni všeč.

Srečala nisem nikogar. To pa mi ugaja.
Misli so prosto jadrale in nihče jih ni zmotil.

Biti srečen...
Zakaj si ravno danes govoril o tem?
Zakaj sploh govoriti o sreči?
Ne že spet...
Ne maram teh spraševanj.
Nočem več poslušati jamranj. Pa saj to veš, no.

Nekaj je zašumelo. Obe sva našpičili ušesa. Bil je le veter.

Kako mi nekatere stvari ostanejo v spominu...še dolgo, dolgo.
"...bil si veter mi samo
ki zaihti med nebom in zemljo
a če se le dotakne močnih vej
že se zboji in odšumi naprej..."
...del Župančičeve(se mi zdi) pesmi...prirejene po moje.

Strahopetcev ne maram.
Ja...moraš se me bati...

Je že tako...nekaj na pol, zame ni nič.

Saj veš...rada imam potovanja.
Režečih oči me ni strah. Tebe pa je.

Pregnala bi tvoj strah. Če bi dovolil.

Ti pa...ostajaš na drugem bregu.
In jaz...ne da se mi več veslati.

petek, 19. junij 2009

Malček

Mar ne bi šla...pa me je gnala tista hudičeva sila.

Zdajle bi si priznala...bil je preklet firbec ženski...
Pa ne...tudi sestrična mi je nekam čudno najedala...naj grem z njo.
Na obisk k njeni sodelavki. Ki je rodila...že par mesecev nazaj. In bo vesela...obeh.

Povedala mi je...da je mali fantek...ne vem kaj naj napišem.
Imam ga pred očmi. Še vedno.

Mali drobižek je tako zelo drugačen.
Na jok mi gre.

Ob rojstvu so ga priklopili na vse mogoče naprave.
In upali...da ne bo preživel.
Ne, upali da se ne bo mučil predolgo. Pet mesecev že traja...

Njegov začetek življenja...ne vem več kaj vse je narobe z njim. Vse je narobe.

Raztreseno sem poslušala njegovo mamo, ko nama je razlagala o vsej kalvariji, ki jo preživljajo.

Ne znam si predstavljati.
Ne zmorem si zamisliti te bolečine.
Ko veš...da bo to drobceno bitje kmalu...Ne morem napisati.

Podoben je...tudi tega ne morem napisati.

Črni laski...pravi dolgolasec je. In tiste njegove očke...
Prisežem...ko sem ga božala po trebuščku, sem v njih opazila hvaležnost.
Solze so pa kar lile...

Hudo. Res hudo.
Vsak dan je lahko njegov zadnji.
Nikoli ne bo brcal žoge, metal kamnov v vodo, se vozil s kolesom, učil abecede...
Še mene boli.

Življenje je včasih...bedno do konca.

četrtek, 18. junij 2009

Rižev narastek

Mi je zadišal.
Kot ponavadi...za jedi ki jih delam sem pa tja...recepta nimam v glavi.

In jasno...da vedno pozabim...kateri protvan /ahaha...to pa je beseda...še bolj smešna kot je v resnici je... ko jo zapišeš/...menda se ji pa lepo reče...pekač.
No, nikoli ne vem, kateri pekač je pravi za recept iz knjige.
In potem se zgodi, da prelivam iz večjega v manjšega...da ni narastek prenizek.

Jaz priznam...nisem rojena za kuharico...še manj za slaščičarko.
In če se da...zavijem malo mimo recepta...da poenostavim. No ja...da si prihranim delo.

Ko mi nekaj zadiši...mora biti čim hitreje narejeno.

Tako da...mleko...tam okoli litra...pa riž...huh...imam eno tako žlico...za merico. Ampak včasih riž kar prosto usipljem...in raje dodam še mleka...če slučajno /no, takih slučajno je vedno kar nekaj/ pretiravam z rižem.

In se to kuha...in se skuha.
Ne čakam, da se ohladi. Vanj lepo zamešam jajca...dva ali tri. Prej jih razžvrkljam.
Včasih naredim sneg posebej...včasih pa tudi ne....če se mi ne da packat.

V vse to stresem...sladkorje...vanilijev, cimetov, rumov in limonin. Če jih nimam /pa jih imam ponavadi/...jih pač ne dam oziroma dam, tisto kar mam.
Še navaden sladkor in maslo primešam. In dobro zmešam.

Zdaj sem dala na en del še dve marelici. Najedla sem se jih že. Pa bi morda zgnili, tako pa sta končali v narastku.
Bolj na majhne koščke sem ju narezala. In potopila v maso.

Pečica že ogreta. Ma, tam na 170 stopinj...al pa malo več.
In se peče. Dokler ni pečeno. 30 - 40 minut rečem jaz...ker nikoli ne izklopim po pisku ure...vedno si rečem...samo še malo.

In potem...napad!
Posujem s sladkorjem v prahu, ki ga nikoli ne kupim v trgovini.
Imam en star mlinček za kavo...in v njem zmeljem sladkor.
Ga potresem /precej ornk/ po narastku.

Kolk je to dobr.... štirje koščki...izginejo ekspresno.

sreda, 17. junij 2009

Dolgčas mi ni




Zakaj bi bil dan premiren, če ni potrebno?
Ah ja...

Danes je bil res dolg. In soparen.

A naj začnem pisanje o cestah, ki so tako lepo spet v delu? Nimam več živcev za to.
Počasi se bom zares dokončno sprijaznila, da pri nas v Slo nikoli ne bodo vse ceste krasne in lepe...da ne bo zapor...da bodo ljudje vozili normalno...da...
Nima smisla, da me živcirajo.

Grem v eno vojašnico... In naredim štalo...

Pozabila, da imam v avtu kar nekaj nožev...dve puški in eno pištolo. Za airsoft.
Metki za to vrsto hobija so majhne kroglice...orožje pa...ok, zgleda kot pravo...

In tako oborožena se pripeljem na kapijo....
Dam dokument...vojak ga vzame...in potem ga skoraj kap...ko zagleda mojo orožarno.
Ni bilo nič več važno, da imam za njih napolitanke in čokoladne rezine...kaj zaboga delam tam z orožjem...me sprašuje.

Meni je bilo še nekaj časa smešno...skušam razložit...da to samo nekomu peljem čist drugam...da to ni pravo...da sem pozabila, da imam v avtu...blabla.

Ne...sej mi je zdejle še bolj smešno kot prej...ampak takrat me je pa minil smeh, ko je kar od nikoder prišlo še več vojakov.
Zaboga....spet in spet razlagam...to ni pravo orožje...najrajš bi rekla...pa kaj vi mislite, da sem vas prišla postrelit?

Nekaj časa je trajala ta burka...povedali so mi, da bi morali napisati poročilo o incidentu...al nekaj takega...pa pride eden, ki se je na vso srečo, spoznal na airsoft. In končno sem doživela en nasmeh...in pametno besedo...da naj pustim vse orožje tam...in končnooo odpeljem tiste napolitanke tja kamor sodijo.

Vojaki...pa ne poznajo razlike med tazaresnim orožjem in nepravim?

Potni list so mi pregledali po dolgem in počez...in se verjetno hudo nazabavali nad sliko, na kateri sem še bolj grozna kot sicer...

Je pa eden izmed njih ugotovil, da imava rojstni dan na isti dan in leto.
Prekleto...dobro še zgledava...oba.

Kuharček mi je dal vrečko sadja...in me tako potolažil.

Orožje sem pri povratku seveda dobila nazaj.
Da sva se smejala oba z vratarjem - vojakom...mi pa ni treba posebej pisat...al ja?

Jutri grem na pot neoborožena. No, vsaj upam, da mi ne bo kdo česa podtaknil.

Aja...na fotkah...nekaj od tega sem imela v avtu.

nedelja, 14. junij 2009

Alkohol ubija

Prekleto mi gredo na jetra panoji s to vsebino.
Izkoriščajo nesrečo ljudi...da ozaveščajo??

Koga, ozaveščajo?? Tiste, ki ne sedamo nikoli za volan mrtvo pijani? Tiste, ki to redno počnejo?
Koga???

In ti...ki so na plakatih? So plačani? Tržijo svojo nesrečo?

Ne.
Na bruhanje mi gre vsakič ko jih vidim.

Utopija je, da bodo pijanci kaj manj pili, ko bodo sedali v avto. Baš njih briga...

Trezni pa...vedo...da ALKO UBIJA. Pa ne samo na cesti.....

sobota, 13. junij 2009

Vešče

Prhutajo

se izdajo

venomer frlijo

zdrizaste besede

vsenaokrog delijo.

Gnus!

četrtek, 11. junij 2009

Pojedla bi te za zajtrk


Sprehodila bi se skozi tvoje lase.
Umirala v dotikih.
Bi.

Nasmehnem se. To vedno počnem, ko me obletavajo pregrešne misli.
Pregrešne? Pa kaj še! Ljubljenje ni bilo še nikoli greh!


Pobožala bi te. Tako, nalahno.
Čutila bi. Tvoj dir srca. Neučakanost.

Gledala bi te.
In si želela. Poljuba.
Pa potem?

Hočeš slišati?
Kaj sploh sprašujem...

A tokrat bom molčala.
Naj ostane vse...tam nekje.

Ampak veš...
/
/
\
\
Pojedla bi te za zajtrk.

Bi te ostalo še kaj za večerjo?
Bi.

sreda, 10. junij 2009

Bliski


Ljubeč pogled je vse kar rabim.
In ti to veš.

Dobim ga. Ljubeče ljubečega.


Ne težiš.
Ne prosiš.
In ti ga vrnem. Ljubeče ljubečega.


Smejeva se mali mucki, ki se zaman skuša priklopiti na seske svoje mame.

Uživam. Ker sva oba nora na take malenkosti.

Primeš me za roko.

Jebela...najraje bi zajokala zaradi te tvoje nežnosti.

Kdaj mi bo postala odveč? Predolgo traja.

Rada bi šla. Nekam v samoto. S tabo.

Umikam oči. Da te preklete želje ne prebereš v njih.

Bedasto, ja.

Da jo čutiš...vem.


Danes bi se vrnila ,...zato...grem...bežim.


Veš...ostala bi. In nikoli več odšla.



ponedeljek, 08. junij 2009

Sirup iz smrekovih vršičkov

Ponavadi vršičke nabiram za prvi maj.
No vsaj takrat enkrat pri nas poženejo...tisti tasvetlo zeleni.

Bi se pa znali še dobit tudi zdaj...kje bolj na Gorenjskem menda.

Pa če prav pomislim...pomoje bi bili dobri tudi malo starejši vršički....al ne?
Nekaj podobnega kot z moškimi...saj niso samo mladi odlični ljubimci.
Ne morem iz svoje kože.


Letos sem jih nabrala samo za en kozarec...tisti za vlaganje. Ker so mi še ostali lanski.

Doma jih operem.
Nekateri tega ne počnejo. Meni je pa misel, da se v njih skriva kak klop, zoprna. Tako imam vsaj (lažniv) občutek, da sem jih pregnala.
Klopi so očitno okuženi tudi pri nas. Ravno včeraj sem videla en krasen, velik rdeč flek na nekogaršnji nogi.

No, vršičke dam v kozarec...2cm recimo...pa čez sladkor...tudi 2 cm...pa spet vršičke...pa spet sladkor. In tako do vrha.
Spotoma vse skupaj malo potlačim.

Zaprem s pokrovom in jih dam na najbolj sončno mesto.
Včasih jih tudi prenašam naokoli in z njimi lovim še več sonca.

In potem se cmarijo. Do kdaj? Ne vem. Dokler se meni ne zdi, da je dovolj.
Resno...dokler se ne razpusti ves sladkor.
Potem precedim in pospravim v hladilnik.

Tile na prvi sliki so majski. Ja, tolk skup vse skoči...na polovico kozarca.

Na drugi je pa lanski sirup.
Da mi ne zavzema preveč prostora v hladilniku, ga prelijem v take majhne dozice (raje v steklene, pa nisem imela nobene pri roki) in potem naredim požirek, ko mislim, da ga moram.

To je pa takrat...ko se kašelj napoveduje.
Pa tudi takrat...ko pretiravam s kajenjem.

Ne, še nisem nehala...in nehanja še ni na vidiku.
Mhm...posipam se s pepelom. Kajenje je zelooo grda razvada.

Moj mož je dober da me prenaša

Res!
Vsako jutro mu zagrenim ko vpijem iz kopalnice...Že speeeet nisi zaprl WC školjke?!?!
Potem privihram v kuhinjo, črno gledam in mu zanalašč ne natočim kave v najljubšo skodelico.
Ko ga vidim, kako se mršči, se mi razpoloženje takoj popravi.
Jutranja zmaga...jeeeeeeeeee!

Ker sem precej lene sorte, se mi ni dalo oprati njegove najljubše srajce, čeprav me je posebej prosil.
In ko jo ves nasršen išče, se iz mene usuje...Delam, skoz delam pa nobene hvaležnosti.
Omaro imaš polno srajc...ti pa hočeš ravno to. Nisem stroj, ne zmorem vsega!
Izpod čela ga pogledam, da vidim... če se je na njegovem obrazu že pokazala sled obžalovanja.
Juheeej...še malo pa bom slišala...Oprosti, saj bom vzel drugo.

Zvečer se spretno izognem seksu, ker me boli glava. Preverjen recept milijonov žensk.
Res!
Naj si nikar ne domišlja, da mu bom vsak dan na razpolago!
O ne, si bo že zapomnil, kdaj je prepozno prišel domov!

A je potem kaj čudnega, če se mu nekega dne strga in gre?
Recimo k meni, ki vsega zgoraj opisanega ne počnem?
Mu ni za zamerit, se meni zdi.

Preden se vam odtrga - nimam moža in tole je izmišljena zgodba.
Je pa res, da zgoraj opisan tip žensk obstaja in ga jaz niti slučajno ne prenašam.

A zakaj?
Zato ker je življenje vse kaj drugega kot dvignjen pokrov WC školjke.

Na kotliček nalepiš listek, kjer z velikimi črkami piše...ZAPIRAJ POKROV.
In se zapira
.

Mislim...čedalje bolj razumem moške, ki enostavno spokajo.


Čedalje bolj zoprnih žensk in njihovega do konca bedastega obnašanja, se zares ne da prenašat v nedogled.

nedelja, 07. junij 2009

Pohane šnite

Ja, točno tako jim rečem. In si jih privoščim od časa do časa.
Včasih mi prav zapašejo.

Menda je zanje najboljši kruh iz bele štruce. Meni je baš vseeno. Vzamem tistega, ki ga imam.

Hlebcu odrežem eno rezino. Ne prav tanko...kar ornk kajla je.

V en globok krožnik mleko. Vanj stresem še malo vanilijevega sladkorja. Mi je hudo všeč okus.

V drug krožnik eno jajce. Ga razmešam in obvezno nasvinjam pult.

Kos kruha razrežem na tri dele. Vsakega najprej potopim v mleko. Sledi potop v jajce.

Malo olja v ponev. Plošča na maksimum - če želiš vse skupaj zažgati. Drugače raje na polovico vročine.

Kdaj je pečeno? Ne gledam na uro. Menda pa vsi kdaj pečete zmešana (ok, umešana) jajca. Jaz imam rada kar zapečene.

Dam na krožnik in potresem s sladkorjem. Z veliko sladkorja.
Ja, vem da ni zdravo. Ampak potem zraven pijem popolnoma nesladkan vroč čaj, pa se nakako uravnoteži. Khmmm....

Tako prijetno nahranjena potem spim ko top.
Mhm...to jem za večerjo.

Zgleda pa takole

sobota, 06. junij 2009

Ne

Že stokrat sem si zabičala - Ne hodi!
Ne poslušam se.

Vedno me premamiš.
Saj ni res. Sama se.

Ko se izpiše tvoja številka. Postane toplo.
Srca ne morem preslepiti.

Ko zaslišim tvoj glas. Se vrne preteklost. In grem.
Prekleto, kako dolgo se bom še počutila grozno?

Težko te gledam v oči. Pa tako rada sem to počela.
Boli. Boli me tista žalost v njih.

Roki se oklepata skodelice. Tudi tvoji.
V hipu ubijem noro željo - da bi se ju dotaknila.

Polna sva besed. Božava se z njimi.
Zaželim si. Da bi utihnila oba. Se vrgla v poljube.

Poznava se. Čakava. Da vprašanje razbije raj.
Zaželim si. Vsega kar sva bila.

Odhajava. Odgovor je umolknil oba.
Zaželim si. Vsega kar nikoli ne bova.


Želim si. Da bi svet otrpnil.
Sovražim se.

Želiš si. Nekaj, česar ti ne morem dati.
Ne sovraži me.

Gregor


Jaz mu še vedno rečem Grega.
Kakšna dobra dušca je to!

Še vedno je za pohrustat.
Plašen pa ni več.

Njegove oči so še vedno...uffffff....plavanje v njih... je tako blagodejno.

Zaljubila vanj... sem se po sili razmer. Ker me je njegov sošolec odjebal.
Prikladna tolažba je bil...na začetku.
Potem pa...tako lepo je bilo!

Nežen in ljubeč.
Čokoladni bomboni in rožice s travnika.
A najlepše od vsega...nasmehi.

Srečala sva se včeraj na črpalki. Po dolgem, dolgem času.
Njegove oči so ostale enake.

Na pivo v lokalno gostilno. Poznajo naju že od majhnega.
Hudo začudenega pogleda sva bila deležna. Nekaj v stilu...ja, kaj pa vidva skupaj?

Klepetala sva neumorno. Kaj kdo, kje, s kom, kako je.
Njegov nasmeh mi je še vedno všeč.
In spomin ga tudi še ni zapustil.

Hecno, res. Oba sva si zapomila najin edini Prvi maj.
Ležala sva v travi in gledala zvezde. Se držala za roke.
In svet je bil lep. Ker sva bila skupaj.

In po dolgem času...spet skupaj. Tokrat drugače.
Pa je bilo vseeno zelo lepo.

Pojedla sva skoraj vse jagode, ki sem jih imela v avtu.
Pomakala sva jih v sladkor, ki nama ga je prinesla natakarica.

Pivo in jagode. Čudna kombinacija?
Ne. Taka sva bila tudi midva.

Še vedno je za pohrustat.
In zvezde v njegovi družbi bi še vedno izpolnjevale želje

petek, 05. junij 2009

Bezgov sirup


1 kg sladkorja
1 liter vode
8 bezgovih cvetov
2 deki citronke

..............
Letos nič prekuhavanja...v hladno vodo...in mešaj, mešaj...da se sladkor stopi.
Dva dni, skoraj tri.

In bezgov sirup je pripravljen. Še za največje lenuhe, je z njim malo dela.

In meni ga - kljub nenormalni količini - vedno zmanjka, še preden se v cvetenje spravi novo grmovje.

Sem pa lani nekje prebrala, da v pijačo fajn pašejo listi mete. In poizkusila.
Mmmmm....kako zelo dobro je.

Da bi le voda ostala čim dalj pitna...in bezeg cvetel še pa še pa še.
Je ni pijače v trgovini, ki bi premagala doma narejeno coprnijo.

Pa...zdravo je. In poceni. In odžejaaaa.

In preverjeno...sirup je lahko tudi simpatično darilo ali drobčkena zahvala za odlično večerjo.

...čakam, da začnejo množično rast borovnice.
Najboljši borovničevec naredi moj oče. Zares drži.
Drži pa tudi, da ga zato tako hvalim, da ga ni potrebno delati meni.
In on to zagotovo ve.
Pa mi ga vseeno z največjim veseljem naredi, vsako leto znova.

Najina igra je vsako leto enaka. Pridem, pa ga vprašam...Ti, kakšen je že recept?
Tolikokrat mi je že povedal, da bi ga morala znati na pamet.
Pa se vedno konča z njegovim...Prinesi mi borovnice, žganje bom pa pri Drejcu kupil.

Da ima tudi on rad moj bezgov sirup, je pa menda jasno...