ponedeljek, 27. maj 2013

Boris Novak - PAVLIHOVA FRAČA

Hotel sem biti Jule VrbiČ
Glavnega urednika in direktorja Juleta Vrbiča sem poznal že od mladih nog. Bil je sošolec moje tete Dorate. Kadar sva ga srečala v mestu, mi ga je pokazala:
»Vidiš, tole je pa Jule Vrbič, urednik Pavlihe.«
Pavliha je bil takrat pojem novinarstva. Vrbič je bil od hriba odvaljena skala. Velik in močan, gostih sivih las in twainovskih brk. Ker sem bil vedno za vice, je bil urednik Pavlihe eden od mojih mladostnih herojev. Želel sem si, da bi, ko bom velik, postal Vrbič.
Seveda se mi še sanjalo ni, da je bil prej, preden je prišel k Pavlihi, na radiu in še prej kapetan udbe. Tudi tega ne, da so urednika Janeza Kranjca odžagali zaradi nekega trapastega vica in poslali delat red Juleta Vrbiča, ribiča, lovca in bivšega kapetana udbe. Pod njim je Pavliha dosegel svoj razcvet. Leta 1962 je imel 60.000 naklade, potem pa je začel strmo padati in nikoli več se ni pobral. Kajti tedaj se je razmahnila televizija, avtomobilizem, zrasel je standard, vici so bili v mnogih drugih revijah: Jani, Tovarišu, Nedeljcu itd. Kritični so postali vsi časopisi in Pavliha je začel ugašati.

Legenda o Juletu Vrbiču pripoveduje, da so ga 84 krat tožili, izgubil pa je eno samo tožbo. In to zaradi članka o oslu, ki ga je nekdo hotel izvoziti. Bil je obsojen na simbolično denarno kazen en dinar. Kmalu zatem je objavil humoresko o človeku, ki je hotel uvoziti venec za na grob, pa cariniki niso vedeli, ali naj ga carinijo kot cvetje ali zelenjavo.

Ena njegovih slavnih je bila tudi risba, na kateri plače lovijo standard, množica pa vpije: TEMPO! TEMPO! TEMPO! Takrat ga je zaradi žalitve tožil predsednik sindikatov Svetozar Vukmanović Tempo, ki se je pozneje delal takega človekoljuba in svobodomiselnega liberalca in demokrata. Vendar je tožbo izgubil. Menda se je pritoževal Titu, pa se mu je ta samo smejal in mu rekel, naj gre tožit, če mu kaj ni všeč. Juleta so spraševali, kaj bo naredil, če bo izgubil in ga bo Tempo spravil za rešetke. Jule se je odrezal:
"Za rešetkami bom sedel in skandiral: po–tem, po–tem, po– tem!"
Bil je reden gost pri Slamiču in pozneje pri Šestici. Ker je bil kapetan udbe, je poznal skoraj vse politike in se je smukal med vrhovi. Kadar mu je kdo težil po telefonu, mu je Jule rekel:
"Daj, ne serji. Pejd, greva jutr na sulca!"
Ali pa:
»Daj no mir! Greva čez vikend na srnjaka!«
In je bila zadeva rešena.
Jaz tega nisem vedel. Če bi, bi prosil udbo, naj mi dá vsaj čin poročnika, da bi lažje urejal Pavliho.
Potem bi lahko rekel Šetincu:
"Dej, Franček, ne serji. Pejd, greva na medveda. Al pa vsaj na gamsa na Kosovo!"


Tri mesece strahu
Poleti sem se s Kovačem in Burgerjem že vse dogovoril. Ko sem imel v rokah sklep delavskega sveta Pavlihe, da sem sprejet na mesto odgovornega urednika, sem dal v Delu odpoved nekako takole:
"Podpisani Bogdan Novak, zaposlen na delovnem mestu urednika centralne redakcije, izjavljam, da ne želim več združevati dela in sredstev v Delu niti v kateremkoli TOZD ČGP Dela. Delovno razmerje mi zaradi trimesečnega odpovednega roka poteče 31. septembra 1980."
Potem sem nesel odpoved v modri kuverti, naslovljeni na Koprivca, v vložišče pri vratarju, naj ga dostavijo na naslov. Jak Koprivc je pozneje izjavil, da tako kratke in nesramne odpovedi še ni dobil.

V Delu je nastal preplah. Ponujali so mi, da lahko odidem takoj. Vendar sem jih vljudno zavrnil, češ da imam pravico in dolžnost po statutu ostati še tri mesece po odpovedi na svojem delovnem mestu.
Vedel sem, kje jih čevelj žuli: bali so se, da jim bom v teh treh mesecih kaj podtaknil v časopis. Revčki. Stalno so se bali za svojo kariero, da jim bo kdo kaj zakuhal v časopisu in bodo padli v nemilost pri politiki, s čimer bo konec napredovanja. Prav smilili so se mi.
Nekateri so bili še bolj papeški od papeža. Vsi so vedeli, da je Koprivc besen, ker grem na Pavliho, a preprečiti mi tega ni mogel, čeprav je bil član CK. In tu je nastopil njegov oproda, strokovnjak za partijo in ping pong (ti dve področji je namreč pokrival: prvo zaradi kariere, drugo iz veselja) Vlado Šlamberger. Kadar sem po odpovedi kaj pripomnil ali predlagal na seji uredniškega odbora, je posmehljivo rekel z njemu lastno nesramnostjo biciklista, ki tlači navzdol, pa krivi hrbet navzgor, oziroma goloba, ki ti na tleh je iz roke, ko pa je nad tabo, ti serje na glavo:
"Takšne uredniške finte boste uveljavljali v Pavlihi, Bogdan." Potem sem ga enkrat natulil in je še Poč potegnil z mano, naj privatne zajebancije prihrani za pozneje. Zvil se je kot kača, skril strupenjake in čakal, kdaj bo spet usekal.

Preden sem se poslovil od Dela, me je na nekem pikniku centralne redakcije pomočnik glavnega urednika Miro Poč v Koprivčevem imenu nagovarjal, naj bi ostal v Delu, ker da me tu čaka še lepa prihodnost. Poč je sicer precej pil, toda tudi mrtvo pijan je takoj zagledal na fotokopiji špigla napako in uperil prst vanjo: "Kaj pa ta bedarija? Kaj je to, ta mau, a?"
Imel je strahovito rutino in je opazil napako na pet metrov. In znal je organizirati delo, narediti časopis, česar Koprivc in Dolničar nista znala. Zato je bil Poč njuna desna roka. Žal pa je nekoč nadrsal zaradi neke reportaže, menda je interveniral Kraigher, in od takrat je imel premočno razvit cenzorski čut. Sicer pa je bilo prijetno delati z njim, ker je bil bister profesionalec in predvsem je ločil med tem, kdaj je čas za zajebancijo, kdaj pa za resno delo.

Hotel sem se otresti Poča z nekaj duhovitostmi, pa mi ni dal miru in mi je mirno rekel, naj se ne zajebavam, ker se resno pogovarja z mano. Zato sem mu odgovoril:
"Poslušaj, Miro. Od malega je moja želja postati urednik Pavlihe. Začel sem kot avtor humoresk, satire in aforizmov. Ne kot novinar. To je moj življenjski cilj, postati Jule Vrbič. In od tega me ne bo odvrnila nobena kariera v Delu. Mogoče ga lomim. Mogoče ne bom zadovoljen v Pavlihi. Ampak tega ne vem, dokler ne bom poskusil. In jaz hočem poskusiti, sicer bom vse življenje nezadovoljen."
Miro mi je rekel, da tega ni vedel in da me razume. Da me ne bo več prepričeval.
"Veliko sreče ti želim," mi je stisnil roko.
Od takrat sem imel mir.

nedelja, 26. maj 2013

Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA

Kmalu bo meso!
Po vsem garanju v desku se je nemalokrat zgodilo, da je prišel Koprivc iz gostilne in se zapičil v kakšen tekst, kaj popravil in kaj dodal. Moj sourednik deska Stres, s katerim sva se tedensko izmenjavala popoldne in ponoči, ga je ob taki priložnosti kar na kratko nagnal:
»Ma kaj je, Jak? Ni bilo dobro vino v oštariji? Al si si ga naložu preveč, da ga zdej komaj nosiš? Pejd no proč! Tukej delamo, ne popivamo. Mi bomo popivali potli, k bomo svoje naredli. No, kar pojdi v svojo sobo, pa mir dej, če hočeš, da ti bomo cajteng naredli.«
Jasno, da po takšnih dogodkih Koprivc ni imel več avtoritete. Pač pa se je na seji uredniškega odbora pritoževal, češ da se sploh ne upa več priti v desk, da ga grdo gledamo, toliko da ga ne naženemo.

Sam sem skušal obdržati spoštljiv odnos do njega, kajti končno je bil moj glavni šef. A precej čuden patron. Nikomur ni hotel dati roke, ker se je bal bacilov. Kljuke je odpiral s komolcem, neprestano si je umival roke v svojem posebnem stranišču. Nosil je dežnik tudi ob lepem vremenu. In ob vsej tej previdnosti je nekoč dosti pozneje hudo zbolel ob partijskem obisku v Španiji. Menda je dobil neki čuden virus.

Nekoč smo na uredniški seji sklenili, da ne bomo več dajali podobnih naslovov: Meso bo kmalu. Že jutri pralni praški. Itd. Ker ne jutri ne kmalu ni bilo ne mesa ne pralnih praškov ne kave in podobnega. Bili smo v času velikega pomanjkanja. Potem so bralci besno klicali Delo in zmerjali glavnega in odgovornega urednika, kaj pišemo laži. Dobivali smo tudi pisne proteste.
S tem sem se močno strinjal, ker objektivno gledano smo s takšnimi naslovi bralce vlekli za nos. Končno nismo mi odgovorni za pomanjkanje mesa in vsega drugega. V člankih pa je treba točno napisati: komite za informiranje obljublja, da bo kmalu meso. Tanjug poroča, da bodo jutri pralni praški. Naj se ve, kdo obljublja v prazno.
Koprivc je zahteval, da se ta dogovor zapiše v zapisnik uredniške seje.

Naslednji dan smo v desku obupano iskali naslov za petnajst vrstic dolg enokolonec, ki je po Tanjugu sporočal, da bo kmalu dovolj mesa. Redaktor Igor Žitnik si je belil glavo in potem mi je porinil članek čez mizo, češ da ne izumi nobenega naslova, razen da bo meso kmalu. Skupaj sva si razbijala glavo in končno dala neki naslov, ki ni imel nobene zveze z vestičko. Kaj se hoče. Tak je dogovor.
Zvečer je prikorakal v desk Koprivc in malo pogledal fotokopije strani.
Tole je pa slab naslov, mi je rekel.
Drugega se ne domislimo, sem mu odvrnil. Lahko nam pa pomagate in najdete boljšega. Z Žitnikom sva se mučila celo uro. Najprej on, potem oba, pa nič.
Jak je petnajst minut buljil v vestičko, podpiral si je glavo, potil krvav pot in na koncu rekel:
Res ne gre drugače. Kmalu dovolj mesa. Drugega ni mogoče narediti. Naslov mora biti vseeno privlačen.
Toda dogovorili smo se... sem zajecljal.
Vseeno, je rekel Jak. Naredimo izjemo.

Naslednji dan sem vložil pismeno pritožbo na uredniški odbor. Ker smo se dogovorili, da takšnih naslovov ne bomo dajali.
Takoj naslednji dan pa pride glavni urednik v desk in mi zbija avtoriteto tako, da sam prvi krši sprejeti dogovor. To pa presega vse meje!
Stvar je bila obravnavana šele v ponedeljek, ko sem bil nočni urednik. Stres, ki je bil na seji, mi je povedal, da je Jak zaradi pritožbe čisto ponorel. Vzel je svinčnik in ga vrgel ob tla ter rjul, da bi bil rad bolj državotvoren kot on.

Vi ste ravno prav žleht
Z ženo sva nakupovala v Astrini veleblagovnici na Titovi, ko naju je na poti v avto srečal generalni RTV in predsednik Društva novinarjev Slovenije Božo Kovač. Povabil naju je v Astrin bife na sok ali kavico, saj je znan kot izrazit borec proti alkoholizmu.
Prav radoveden sem bil, o čem bi se rad pogovoril z menoj. Poznala sva se že dolgo, saj je bil moj glavni urednik pri Dnevniku. Božo je začel kar naravnost.
Rekel mi je, ali bi šel za odgovornega urednika Pavlihe. S tem, da bi čez leto dni, ko bo šel v pokoj sedanji šef Ludvik Burger, prevzel tudi direktorstvo in glavno uredništvo Pavlihe. Njegov argument je bil takšen:
»Vi ste dober novinar, to ste dokazali v Sarajevu, pa tudi zdaj v Delu. Sposobni ste, pa tudi ravno dovolj žleht in pikri, pa smisel za humor imate.«
Odgovoril sem mu, da sem ravno dovolj sit slovenskega novinarstva, da sem začel razmišljati, kam bi odšel v novo službo. Prav rad sprejmem njegovo ponudbo.
Rekel mi je, da se ne mudi, zdaj mi je samo vsadil črva v koleno, kot bi temu rekel najin skupni znanec Špazzapan. Naj lepo v miru razmislim in ko bo stvar aktualna, me bo poklical.
Povedal sem mu, da sem pred letom dni že hotel v Pavliho, vendar me Koprivc ni pustil. Pričakuje naj, da mu bo Jak delal hude težave. A Božo je rekel, da vse ve in naj si ne delam sivih las zaradi tega, bo že on uredil.

Zadeva mi je bila všeč. Bil sem sit Dela, Koprivca in Dolničarja in tlake v desku. Vmes med menoj in Koprivcem je bil še odgovorni urednik Boris Dolničar, naiven fant, ki ni bil niti senca današnjega ostrega radijskega komentatorja. Kadar je kaj rekel na seji, mu je pomočnik glavnega urednika Poč rekel:
»Dej, Pišuka, tih bod!«
In Boris je umolknil in naredil, kar so mu ukazali. Sicer je bil zasebno pošten in sploh ne slab fant. Se je pa vsaki stvari čudil z odprtimi usti:
»Uh, pišuka, a res?«
Zato smo ga med seboj klicali Pišuka. Vendar nikoli ni bil takšna pišuka, da ne bi vedel, da bo naredil kariero le, če bo trdno na partijski strani, naj mu ukažejo karkoli. Očitno pozneje, ko je prišel na radio, ni bilo nikogar več, ki bi mu rekel »Dej, Pišuka, tih bod!« in fant se je razgovoril v spretnega radijskega komentatorja.

3.B. Novak - PAVLIHOVA FRAČA - Bil naj bi žagar, Novo trčenje 
2. B. Novak - PAVLIHOVA FRAČA - Nagrada Tomšičevega sklada, Spopad z Mahkoto 
1. B. Novak - PAVLIHOVA FRAČA - Teleksova uvertura 

četrtek, 23. maj 2013

Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA

Bil naj bi žagar

Vmes sem imel še druge spore in spopade. Na partijski seji osnovne organizacije TOZD Časopisi sem napadel sodelovanje Rupla s Teleksom. V uredništvu smo bili že na moč nezadovoljni z dejstvom, da se je Apih pri urejanju časopisa vedno bolj opiral na zunanje sodelavce. Povedal sem, da mi ni všeč Ruplova trditev v njegovi rubriki TO MORATE..., češ da je bilo v meščanski družbi prejšnjega stoletja več svobode kot danes. Imel je še nekaj takih stavkov, s katerimi se nisem strinjal in sem to tudi povedal. Tudi mi ni bilo všeč, da je Apih poslal Rupla delat pogovor z Vidmarjem, saj sta si bila stara nasprotnika, zato je seveda prišlo do napetosti in do nejevolje po objavi pogovora.
Ko danes gledam nazaj, seveda vidim, da sem bil kronan osel. Komunist, ki je živel v vati ideologije, ne da bi se mi kaj dosti sanjalo o tem, kakšno je življenje v resnici. Pokvarjen pa le nisem bil.

Nezadovoljen s tem, da ne morem imeti ob tako močni osebnosti, kot je bil Apih, nobenega vpliva na uredniško politiko Teleksa, sem se prijavil na oglas za odgovornega urednika Pavlihe. Za to je izvedel glavni urednik Dela Jak Koprivc in me poklical k sebi.
Najprej me je prijateljsko povprašal, kako in kaj v Teleksu. Opozarjal me je na politične napake Jureta Apiha. Odkritosrčno sem mu povedal, da na uredniško politiko nimam vpliva in da grem zato drugam.
Jak je z jezo v glasu rekel, da so me prav zaradi tega dali v Teleks, da bi vplival na uredniško politiko. Da sem zadnjič na partijski seji dobro začel. Moram vzdržati, saj Apih ne bo dolgo, potem pa...
Zaradi tega sem na začetku zapisal, da ne vem, ali nisem bil že od vsega začetka kukavičje jajce, podtaknjeno Apihu.
"Jok, za to, da bi jaz žagal Apiha, se pa ne pustim izkoristiti," sem odločno protestiral.
Jak je rekel, naj premislim, nikar naj se ne zaletim na vrat na nos v Pavliho.
Takoj sem povedal Apihu, kaj mi je dejal Jak in kaj sem mu odgovoril. Apihu je bilo že jasno, da ga bodo slej ko prej odžagali, ker so bili v politiki vedno bolj nezadovoljni z njim.

Mene je čez čas Koprivc znova poklical k sebi in mi odločno rekel, da v takšno gangstersko hišo, kakršna je Pavliha, mi ne bo dovolil oditi. Da me je škoda. Poleg tega bi bilo nemoralno: pravkar smo vam dali družbeno stanovanje, zdaj ga boste vzeli in odšli. Ne in ne!
To je bilo res. Dobil sem družbeno stanovanje pred nekaj meseci. Pravno formalno sem imel dovolj let službe, pa tudi dovolj dolgo sem bil v Delu, da bi lahko mirno odkorakal s stanovanjem v drugo službo. A ko sem potreboval stanovanje, mi je Delo pomagalo.
Kaj pa naj storim? V Teleksu ne bom ostal, sem vztrajal.
Prišli boste za šefa deska, je rekel Koprivc.


Novo trčenje

Tako sva se domenila. Septembra sem bil že v centralni redakciji, ki ji v delovnem jeziku rečemo desk. V bistvu je to uredništvo, v katerem za veliko mizo urejajo dnevne novice.
Mislil sem, da je to čast, v resnici je le kazenski bataljon, v katerem vsakogar spremenijo v rutinerja. Vsakdanja živčna vojna te zakrni. Napetosti se vrstijo. Stresi. Je Dolanc po funkciji omenjen pred generalom Mamulo, Titovim pribočnikom? Šetinčev govor pride pred šesto, ko zaključujemo prvo redakcijo? Ali ga bomo čakali do osmih in zamudili v tiskarni? Je tale naslov dovolj pravoveren, da ne bo Popit po tajnem telefonu nahrulil Koprivca, on pa mene? Samo nobene nacionalnosti v naslov! Mater! Šetinčev govor še zdaj ni prišel po Tanjugu, že eno uro zamuja. Pa še prevesti ga je treba, krajšati in postaviti. Mi bomo pa krivi, če govora jutri ne bo v prvi izdaji, ki jo kurir razvozi z avtomobilom takoj, ko izbruha tiskarski stroj prve izvode. Razvažal jih je okoli 45 politikom. In če je bilo kaj narobe, so ponoči klicali Koprivca, Koprivc pa nočnega urednika deska. In potem je sledila masaža na seji prihodnjega dne.

Policija je v hiši. Nekdo je v prvi izdaji prečrtal Jugoslavijo v vremenski napovedi. Hudiča! Enega čisto po nedolžnem zaprejo. Tehnični urednik Frš dokazuje, da se mu je prekrižana črta, ki je lepljiva, oprijela valjčka, s katerim na koncu povalja stran. Ko je valjal čez vremensko napoved, se je nalepila čez Jugoslavijo. Policija ne verjame. Preveč naključij. Še sanja se vam ne, fantje, kako perfiden je notranji sovražnik. Vse dela tako, da je videti kot naključje.

Nočna dežurstva. Dežurstvo 24 ur na dan, mesec za mesecem. Tito umira. Že leta ima glavni urednik v posebnem sefu spravljena zrcala, tehnični načrt za posebno izdajo ob Titovi smrti. Mnogi govori so že napisani in spravljeni v sefih. Izbrane slike in članki. Treba bo samo zmetati skupaj. Ko bo Tanjug sporočil novico o smrti, je treba zbobnati urednike po telefonu po določenem vrstnem redu.

Paziti bo treba. Tito umre popoldne. Vsa panika je bila odveč. Zdaj pa pazite, da ne bo kot pri posebni izdaji za Kardeljem. Ko je pisalo, da je imel rad sobarice, namesto soborce. Jajca bom utrgal tistemu, ki mi bo zasral stvar. Na robu izčrpanosti smo. Če bi Tito umiral še kakšen mesec, bi prej pocrkali mi. Norišnica je v tiskarni, norišnica v uredništvu. V nekem tekstu o Titu odkrijem vmes nerazumljiv stavek: in potem se je usedel v limuzino fiat in odpeljal v Moskvo. Panika. Preiskave.

Borut Čontala, moj pomočnik, čaka na tekste. Od nikoder jih ni. Vmes napiše zajebancijo na delo v desku, ki ga primerja z Dantejevim peklom. Smejimo se, vendar Čontija posvarim, naj tega ne pošilja v stavnico. Ampak Čonti naredi točno to.
Iz mašine prileti postavljen tekst na velikih črkah ravno tedaj, ko direktor tiskarne vodi po hiši neko delegacijo. Gledajo, kaj je to. Besedilo, postavljeno v centimetrskih črkah. Tudi stavci so uživali, ko so postavljali besedilo. Sabotaža! Tito je umrl, tu se pa zajebavajo. Policijo! Čonti je ves zelen. Komaj sem pomiril tiskarno, da ni gnala novega hudiča na križ. Prihodnji dan mi vrnejo postavljeni tekst in izvirnik.

Popoldne in zvečer živčna vojna, potem za šank v Komunin bife, na koncu pa k Mikliču v PEN klub. Denarja je na pretek. Prihodnji dan pa naprej. Vse po istem kopitu.
Delo mi je načenjalo živce. Ko bi me vsaj pustili delati. Cel kup ovčarjev je bilo nad mano. Odgovorni urednik Dolničar. Pomočnik glavnega urednika Miro Poč. In glavni urednik Jak Koprivc. A začnimo od začetka.

Tisti teden, ko bi moral priti za šefa deska, sem prišel ob svojo rubriko v reviji Stop. V Stopu sem namreč objavljal aforizme in vice v rubriki B. Novak pod razno. Med drugim sem objavil tudi tri na alkoholizem. Enega, da bodo ulico Moše Pijadeja preimenovali v Rugljevo nabrežje. Drugega, da sem postal alkoholik zaradi avtobusov, ki ustavljajo pred Pošto. Tečem k Pošti za šestico, pa se odpelje. Ta čas se nabere avtobusov do Ria in prav tam je šestica. Tečem tja, pa mi odpelje. Kaj bi, utrujen zavijem na požirek v Rio. Tako sem postal pijanec.
Tretji je bil:
"Radio Erevan smo vprašali: kaj naj storimo z našim generalnim direktorjem, ki je kronični alkoholik? Odgovorili so nam: kupite mu steklenico vodke."

Ravno tisti teden je imel naš direktor Ante Mahkota, ki je medtem napredoval v direktorja ČGP Delo, hude težave s pijačo. In pil je vodko.
Spet sem moral h Koprivcu na pranje glave. Obtožil me je, češ da leti ta aforizem na Anteja. Zdaj sem raztrobil vsemu svetu, da je naš generalni alkoholik. In Koprivca kličejo ugledni tovariši in mu pravijo: še v lastnem časopisu se norčujejo iz tebe in tvojih ljudi. Kaj nimaš nobene avtoritete?
Rekel sem mu, da vic ne leti na Anteja. Da gre za stare aforizme, ki so bili že objavljeni v Pavlihi v letih 65/68. Med drugim sem takrat objavil tudi tega:
"Od vratarja do generalnega nikogar ni doma. Zgled jim generalni da."
A je to tudi na Anteja? A zdaj ne smem več pisati aforizmov na generalnega, ker je Ante generalni?

Ne! Koprivc je zatrjeval, da sem hudoben, da je to pokvarjena hudobija, norčevati se iz hudo bolnega človeka. In da zdaj dvomi, ali sem sploh primeren za šefa deska.
Rekel sem mu, naj se to sam odloči. Jaz trdim, da ne gre za Anteja, ker tudi sam rad spijem kozarček ali dva, ampak gre za generalni vic. Niti vedel nisem, da Ante pije vodko, ker se ne družim z njim. Vodka je prišla zato, ker gre za radio Erevan, kjer je vodka nacionalna pijača, poleg tega pa jo pijeta tudi tehnični urednik Dnevnika in Teleksa, ki prisegata, da je vodka najboljša pijača.
Koprivc me je masiral dobre pol ure, preden me je odpustil. Idiotsko! Preneumno, če ne bi bilo res.

V ponedeljek sem nastopil novo delovno dolžnost v desku. Delo se je začelo z uredniško sejo ob 13. uri. Na njej me je Koprivc spet srdito napadel, češ da sem ta vic napisal na Anteja in da on ne more zaupati človeku s tako nizkimi moralnimi načeli.
Češ da sem se s tem maščeval Anteju, ker sva imela neki spor okoli Teleksa.
To zvezo sem gladko zanikal in povedal, da mi je Ante pred davnimi leti v Splitu celo rešil življenje, ko me je vročinska kap. Ves dan smo se sončili na ladji, nekaj malega popili, ker takrat še nisem bil takšen pivec kot danes, nisem se pa kopal, da bi se osvežil. Tako sem se nenadoma zgrudil in Ante me je obdržal pri sebi z masažo prsnega koša in z umetnim dihanjem. Že zato ne bi mogel tega vica napisati osebno nanj. Nekaj drugega je spor, ki sva ga imela okoli Komunista. Kadar gre za službo, ne poznam prijateljev. Takrat mora biti vse po predpisih. Če pa Koprivc meni, da nisem za šefa deska, naj to kar pove, kajti sam sem hotel v Pavliho in še vedno lahko grem. Se nič ne trgam za to službo, vzel sem jo iz hvaležnosti, ker mi je Delo dalo stanovanje. S takšno hipoteko Koprivčevega nezaupanja pač ne morem delati kot šef deska, saj me bo nenehno sumničil, da mu bom kaj podtaknil. Za vsako napako in spodrsljaj bo govoril, da je bilo to nalašč.

Zdaj se je nekaj urednikov potegnilo zame, ker je bila stvar le preneumna. Le Fras je pritegnil Koprivcu in začel cinično namigovati na nastajanje lobija v uredništvu, kajti zunanjepolitični urednik je bil moj brat Andrej.
Koprivc se je potegnil nazaj. Mislim, da sploh ni imel resnega namena, da me ne bi imenoval za šefa deska, ampak se je igral staro stalinistično igrico: v človeku je treba obuditi občutek krivde, da ti bo potem bolj hvaležen za milost.
Ampak pri meni in sošefu Franciju Stresu se je pošteno uštel.

1. Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA
2. Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA 

sreda, 22. maj 2013

Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA

Nagrada Tomšičevega sklada
Maja 1979 sem dobil nagrado Tomšičevega sklada za uspešno delo, s katerim sem se uveljavil kot dopisnik Dela v Sarajevu. To je bila zelo šaljiva zgodba. Dobil sem jo, čeprav nisem bil član Društva novinarjev Slovenije, po statutu pa jo lahko dobijo samo člani.
V Sarajevu so namreč zahtevali, da se moram izpisati iz slovenskega društva in se vpisati v Društvo novinarjev BiH. Neki člen zveznega statuta je določal, da moraš biti član tistega društva, na katerega ozemlju delaš. To pa zato, ker so recimo beograjski dopisniki pisali ostro o BiH, ko pa so jih hoteli politično kaznovati v Sarajevu, so se jim smejali: mi smo člani srbskega društva. Enako hrvaški dopisniki. V matični domovini pa so seveda imeli za svoje kritično pisanje vso podporo. Zdaj so po novih določilih statuta morali vsi dopisniki iz Sarajeva biti člani bosansko-hercegovskega društva.
Meni pa se je zdelo to prebedasto. Brata, ki je bil dopisnik v Parizu, niso črtali iz slovenskega društva, kot so mene, pa tudi v francosko združenje se mu ni bilo treba včlaniti. Bil sem Slovenec, pisal sem v slovenskem jeziku za slovenske časopise, torej sem slovenski novinar.

Zaradi tega sem se pisno pritožil na društvo v BiH, na slovensko društvo in na zvezno združenje. Predlagal sem, naj bi društvena pravila spremenili vsaj tako, da bi lahko bil član obeh društev, kakor je lahko na primer znanstvenik član več akademij. Mitja Gorjup, ki je bil tedaj zvezni predsednik, mi je ob priliki zasebno dejal, da zdaj ni pravi čas za obravnavo mojega vprašanja. Predsednik društva BiH pa mi je na vprašanje, kdaj mi bo kaj odgovoril na pritožbo, dejal, da jo je izgubil in naj jo spišem še enkrat.
Pa sem napisal še enkrat: da izstopam iz društva v BiH in iz jugoslovanske zveze, ker se ne strinjam s tem, da ne morem biti član Društva novinarjev Slovenije. Slovenci so me namreč preprosto črtali iz svojega društva.

Ko sem odhajal iz Sarajeva, sta tamkajšnji sekretariat za informacije obiskala glavni urednik Dela Jak Koprivc in urednik notranje politike Vlado Šlamberger. V sekretariatu so me zelo hvalili in so me predlagali za Tomšičevo nagrado, ker so bili izjemno zadovoljni z mojim delom. Iz Sarajeva sem pošiljal na kupe člankov, v povprečju 3,6 na dan, včasih sem jih objavil tudi po devet v isti številki. V sekretariatu za informiranje BiH so rekli, da vedno najprej preberejo, kaj pišem jaz v Delu o njih, ker da pišem dosti bolj zanimivo in odkrito kot njihovi novinarji v Oslobodjenju in vedno odkrijem kaj novega, česar sami niso vedeli. Pri tem pa nikakor ni šlo za poltronstvo, saj so me ne enkrat napadli v njihovem tisku, mi poskušali prati glavo v CK ZK BiH, imel sem nekaj polemik z njimi, a na koncu se je izkazalo, da sem z vseh strani zavarovan z njihovimi lastnimi podatki.
Jak Koprivc mi je mimogrede povedal, kaj so rekli v sekretariatu.
Zasmejal sem se in rekel:
»Iz te moke pa ne bo kruha, ker nisem član društva in po društvenih pravilih ne morem dobiti nagrade. Zaradi nagrade se pa ne bom včlanil.«
»Brez skrbi, da jo boste dobili. To bomo že mi uredili,« se je zasmejal Šlamberger.
In so res. Proti vsem pravilom sem dobil nagrado Tomšičevega sklada. Na slovesni podelitvi je imel uvodni govor nagrajencem Mitja Ribičič. Ko sem prišel gor po nagrado, sem vsem stisnil roko, samo Ribičiču ne. Preprosto, ker sem vzel nagrado, stisnil roko tistemu, ki mi jo je dal in zbežal z odra, takšno tremo sem imel. Potem sem videl, da vsi stisnejo roko še Ribičiču in da sem ga spet enkrat v življenju polomil. Pač nisem ustvarjen za karierista.
Po slovesnosti je prišel k meni Šetinc in mi stisnil roko ter čestital, češ da ga veseli, da sem dobil nagrado, da dobro pišem, le tako naprej, tovariš Novak...
Očitno je bilo, da mi tistega uvodnika ni preveč zameril.


Spopad z Mahkoto
V enem od naslednjih uvodnikov in potem v polemiki, ki se je razvila iz tega, sem postavil na laž Mestni komite ZKS, spravil s satiro Kolesarska razmerja ob živce Jožeta Javorška, da je napisal protestno pismo, ki ga je tik pred izidom revije umaknil. Potem sem naletel na direktorja Delove tiskarne Anteja Mahkoto.
Ante je bil bog i batina. Alpinist. Legenda novinarstva. Ustanovil je bil vse novejše revije v Delu. Bil je izjemno sposoben in tako je napredoval do direktorja Delove tiskarne.
Jure Apih je avgusta 1979 odšel na dopust in kot njegov namestnik sem mesec dni sam skrbel za časopis. Kar me pokliče naša oblikovalka Meta Dobnikar in mi pove, da bo imel Teleks dva dni zamude, ker hočejo vriniti Komunista. Komunist je nekaj zamudil z oddajanjem rokopisov, ker je bila pozna seja CK ZKS, zdaj pa hočejo izsiliti prednost na naš račun. To pomeni, da ne bomo na trgu normalno, ampak šele v petek, z zamudo.

Poklical sem Anteja Mahkoto in ga čisto prijazno vprašal, ali je res, kar slišim.
Ja, mogoče bo malo zamude, je zagodrnjal.
No, sem mu rekel, če bo zamuda, bomo v Teleksu tožili tiskarno, ker imamo pogodbo o tisku. Sleherno nespoštovanje pogodbenih rokov pomeni hude penale. Tako, pa lepo se imej, Ante.
Čez čas me je klicala njegova tajnica, če bi lahko ob 11. uri prišel na sestanek k tovarišu direktorju.
Zakaj pa ne!
Ante me je lepo sprejel. Ponudil mi je sok, kavico, kar želim. Čakava na tovariše.
Pa zakaj?
Bova potem, ko bomo vsi skupaj. A že veš ta vic? Povedal mi je vic in še enega, nakar sta prikorakala v sobo urednik Komunista Janez Korošec in Tine Merlak, prav tako iz Komunistovega uredništva.
Zdaj je Ante začel razlagati, da so nekatere stvari v družbi bolj pomembne, druge manj. Bolj pomembne imajo prednost pred manj pomembnimi. Tako bo šel Teleks v tisk za Komunistom, ker je pomembnejši in ga čakajo pomembni tovariši, zato si ne smemo privoščiti zamude, pač pa jo bo imel Teleks. Končno sem komunist...
Rekel sem mu, da ravno zato, ker sem komunist. Moja službena skrb je Teleks in ne smem dovoliti, da nastane škoda na Teleksov rovaš. Imam vsa pooblastila kot namestnik glavnega in odgovornega urednika in bom vložil tožbo zoper tiskarno, če bomo zamudili na trgu en sam dan. Jutri, se pravi v roku, moramo biti na trgu, sicer bo tiskarna plačala penale, da bo črna.

Malo so še pritiskali name, a zaman. Ante je bil ves zaripel od jeze, kajti še nihče se ni bil pogovarjal z njim v Delu na tak način. Tinček Merlak se je režal vase, to sem mu videl po očeh. Janez Korošec je potem spravljivo dejal:
"Bogdan ima prav. Naša krivda je, da zamujamo in da zdaj ne moremo prehitevati na Teleksov račun. Pusti, Ante, bomo že poskusili nadomestiti to drugače. Ne vem sicer, kaj bodo rekli v CK, ampak..."
Ostal sem gluh za CK in prikrito grožnjo in tako so me odslovili. Teleks je izšel redno kot običajno, Komunist pa tudi. Imel pa sem nekaj sovražnikov več.

1. Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA  

torek, 21. maj 2013

Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA


"....je napeto poročilo o tem, kako so odžagali odgovornega urednika Pavlihe Bogdana Novaka. Napisano je kot feljton na podlagi mnogih dokumentov. Pred bralcem se razkrije zakulisje politike in novinarstva, ki sta usodno prepletena s komunističnim enoumjem in nasiljem nad svobodo javne besede. Novak je imel še srečo, ker je svojo neposlušnost partiji plačal samo z izgubo kariere. Včasih bi se mu godilo drugače, saj mu je eden od tistih, ki so ga odstranjevali, celo zagrozil, da bi se mu leta 48 zgodilo še kaj drugega! Avtor, znan po svoji kritičnosti, se ni ustrašil uporabiti pravih imen in priimkov."
Magnolija
Ljubljana, 1991

Teleksova uvertura
Z novim letom 1979 sem nastopil službo v Teleksu. Pravkar sem bil prišel iz Sarajeva, kjer sem živel štiri leta in pol kot dopisnik Dela. Od tam sem precej sodeloval z glavnim in odgovornim urednikom Teleksa Juretom Apihom. Za Teleks sem pisal zanimivosti iz BiH, zakuhal sem polemiko s Tofom in Jolko Milič, pa eno okoli sarajevske olimpiade, ki sem jo odločno branil, česar me še danes ni sram.
Ko premišljujem za nazaj, mi ni jasno, ali sem bil že na začetku kukavičje jajce (beri pravoveren komunist), ki so ga drugi namenoma podtaknili Apihu, ali pa me je Apih sam od sebe želel v uredništvu. Toda na začetku leta 1979 sem že bil v Ljubljani kot namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa.

Že prvi teden sem se hotel dokazati. Ker ni bilo redakcijskega uvodnika, sem se usedel za pisalni stroj in drrrr... napisal tipkano stran in pol z naslovom Pogubna injekcija za birokrate. Kot spreten redaktor (pred Sarajevom sem bil dve leti redaktor v Dnevnikovem desku) sem priredil pogovor s predsedujočim predsedstva CK ZKJ Brankom Mikuličem. Ampak tako, da sem citiral po njem prvi odstavek, ves naslednji tekst pa je bil videti kot modro in ostro razmišljanje uredništva o funkcionarjih, ki takoj, ko pridejo do kakšne funkcije, velike ali majhne, zaidejo v nevarnost, da se prelevijo v birokrate, liderje in tehnokrate. Okoli takšnega funkcionarja se zbirajo sateliti, ki s prilizovanjem ali drugače lovijo v kalnih vodah osebne, premoženjske in politične koristi. Nezreli funkcionarji v laskanju teh obletavajočih vešč vidijo svojo moč, izjemnost, veličino in nezamenljivost.
Posamezniki in skupine so si tako nemalokrat kot "večni in nezamenljivi" voditelji prisvajali pooblastila in odgovornosti posameznih delov družbenega sistema. Dušili so pluralizem interesov, vladali v imenu delavskega razreda... potem sem še opozoril na Titovo misel, ki kritizira kabinetno vodenje. Tito je zahteval, da morajo politiki iz svojih pisarn in politično delovati med množicami.

Tako! Driiink! sem izvlekel uvodnik iz pisalnega stroja in ga ponudil Apihu. Takrat sva bila oba z Apihom prepričana komunista, ki sva hotela spreminjati svet v okviru partije. Apih je sicer že o marsičem dvomil, jaz pa sem bil prišel iz Bosne in Hercegovine kot skrajno levo usmerjen komunist. Že pokojni Gorjup se mi je nekoč režal: Vi ste pa še bolj levičarski kot Branko Mikulič!
Apih je torej gledal tisti tekst in ker je vedel, da so vse besede prepesnitev Mikuličevega intervjuja v Komunistu, je okleval, ali naj to sploh objavi, da ne bi delal listu sramote. Apih je rabil provokacije, ki so prinašale bralce. Kot komunist pa je bil dvomljivec, ki skuša misliti s svojo glavo. Kaj bi torej z izvlečkom iz uradnega pogovora z zveznim partijskim šefom Mikuličem?
Sezul si je čevlje in po stari navadi, kadar je o čem razmišljal, si je dal roke na hrbet in se v nogavicah sprehajal po debeli preprogi, ki jo je imel v svoji pisarni v vrhnjem nadstropju Tomšičeve 1. Mislim, da je premagala dobra volja. Apih mi ni hotel jemati veselja s tem, da bi mi zavrnil že kar prvi članek. Ali pa je zaslutil, da je tako napisan uvodnik lahko provokacija, ker gre za oster napad na elitizem birokracije, ki vodi partijo in državo tudi v Sloveniji?
Sam sem poznal samo bosansko-hercegovske partijske razmere. Apih pa je poznal slovenske in tudi zvezne. Imel je veliko prijateljev in informatorjev po vsej državi. Pa tudi tiskarna je čakala na uvodnik, ki bi ga morali oddati že včeraj. In Apih je pokimal in si obul čevlje.

Komaj je Teleks izšel, je bila že seja CK ZKS (8. 1. 1979). Na njej je sekretar predsedstva CK ZKS Franc Šetinc govoril o načelu demokratičnega vodenja in ob tem ostro napadel Teleksov uvodnik:
»Sodeč po odmevih, je prišlo tudi do nekaterih negativnih pojavov, primerov improvizacije, površnosti, bučnega radikalizma oziroma podobnega pomodarstva, ki hote ali nehote zastira pogled na prave probleme. Neredko se pojavljajo tudi razprave o nebistvenem, recimo o kolektivnem vodenju kot tehniki, namesto vsebini. Nekateri razpravljajo o kolektivnem vodenju, kot da smo šele povsem na začetku, kot da še nimamo prav nobenih izkušenj. Brali smo celo uvodnik, ki je pisal o nevarnostih, da se funkcionarji prelevijo v birokrate, okoli katerih se zbirajo sateliti, ki s prilizovanjem in drugače lovijo v kalnih vodah svoje osebne, premoženjske in politične koristi. Ni rečeno, da smo v naši družbi že povsem imuni proti nevarnosti takšnih in podobnih popačkov življenja, toda odločno moramo zavrniti vsakršno pavšaliziranje in posploševanje kot napad na ljudi in kot vnaprejšnje nezaupanje funkcionarjem sploh.«

Če mačku na rep stopiš, zacvili. Pa ravno okoli Šetinca so frčali takšni sateliti – Koprivc, Šlamberger – ki so iskali čisto osebne koristi in kariero.
To potrjuje dejstvo, da je takoj nato Koprivc očital Apihu, le kaj se gre s tem uvodnikom. Apih mu je lepo povedal, da je uvodnik sestavljen iz samih Mikuličevih besed in naj se Šetinc spusti v polemiko s svojim zveznim šefom Mikuličem.
Končno velja demokratični centralizem: Mikulič je po partijski liniji nadrejen Šetincu. Ali pa ima Šetinc kaj proti Mikuliču?
Koprivc je takoj po posebnem tajnem telefonu sporočil Šetincu, da je prezrl z najbolj drobnimi črkami natisnjeno opombo pod črto, da gre za izključno Mikuličeve besede, ne pa za napad Teleksovega urednštva.
Kakor je bilo razvidno iz tega pogovora pri Koprivcu, je Šetinc prebral uvodnik, padla mu je tema na oči in hitel je polemizirat z njim, ne da bi opazil drobno opombo, da gre za izvlečke iz Mikuliča. Pozneje je Koprivcu dejal, da to ni bila fer poteza. Poleg tega pa tudi ni vseeno, kaj izbereš iz nekega intervjuja, gre za iztrgane citate, ki dobijo nov pomen... in podobne floskule, ki ti jih takle večni in nezamenljivi funkcionar nasuje cel koš v sekundi.
Tako sem prvič trčil s Koprivcem in Šetincem, v rdeči tandem.

sreda, 15. maj 2013

Toplo je


Se spet prebuja?
Življenje je čudna reč.
In kdo ve, morda res velja.
Ko ne pričakuješ nič,
dobiš vse.

 

torek, 14. maj 2013

Štorklje







Štorklje so tudi letos zasedle svoje gnezdo.
Ne vem, če vsako leto prileti isti par. Naj bi bile navezane na gnezdo in vedno istega partnerja, ni pa to pravilo. So enako "nemonogamne" kot ljudje.

Kakorkoli, isti par ali ne, vsako leto ves čas, popravljata in dograjujeta gnezdo.  To je res gromozansko, predvsem pa globoko. Mladiči se iz njega vidijo prav vsako leto šele, ko res zrastejo.
/sicer so gnezda v premeru lahko velika tudi 2m, v globino pa kar 3/

Kaj vse ne prinesejo v kljunu...



Štorklje nimajo sirinksa( zool. organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; spodnji grgavec) in so zato neme. Sporazumevajo se tako, da klopotajo s kljuni."
Takrat svoj vrat zvijajo v najbolj nore poze in klopotajo, da preglasijo še tako glasne avtomobile.

 V začetku junija se pokažejo mladiči. Takrat so že tako veliki, da začneta oba starša naenkrat zapuščati gnezdo, prej je vedno eden z njimi. Ti so nenasitni, kar naprej lačni. Izmenjaje jim nosita hrano in vodo. To natakajo/pretakajo iz kljuna v kljun.
Ko je hrana v igri, bratska ljubezen odpove. Vsaj dve leti, kar jih spremljam, je bil vedno en mladič manjši od ostalih dveh, ki sta se vedno cufala za hrano. A na koncu, odletijo vsi.




Mlade štorklje se morajo naučiti leteti.
Od prvih smešnih poskusov poskakovanja(bolj stopicljanja) po gnezdu, do odleta iz njega, je razmeroma kratka pot.
Morda tudi zato, ker čas njihovega odletanja sovpada s poletno vročino - v gnezdu jim je vroče, kaj kmalu ugotovijo, da je razširjanje kril neke vrste hlajenje.
A vseeno, za prvi pravi izlet iz gnezda, potrebujejo veliko vaje. In poguma, bi rekla.
Žal sem vedno zamudila njihove prve polete. So me pa neštetokrat prevarale - s čedalje pogumnejšim poskakovanjem - da sem govorila, evo, zdej bo odletela.
Sračkanja se naučijo zelo zgodaj - stopijo na rob gnezda z ritjo proti tlom in v velikem loku pošljejo izstrelek. Streha je zato vsa bela.

Njihove poskuse letanja, si lahko ogledaš tukaj


ponedeljek, 13. maj 2013

Sled


Ljubim dotik tvoje kože.
Navihan nasmeh.
Poljub z vrha sveta.

Ne najdem te več.
Če bi rekla, da mi je žal - bi lagala.

četrtek, 09. maj 2013

Dan

Iz našega potoka sta.
Dolgo je trajalo, preden sta prišli z mano domov. Popolnoma legalno.
Še dalj, da sem soseda nafehtarila, da ju je očistil. Jaz tega nočem delati, ne znam in niti ne bo znala.


  Med kolesarjenjem. Ko bi ostali vsi prašiči vedno majhni. Simpatični so.

Ne vem ali jim je to v navadi, ne poznam njihovega običajnega obnašanja. Kleče je jedla in se ni dala motit.
Sicer pa jim dan mineva v skupni pojedini.


Ob poti, sredi njiv.
Kjer stoji 
tudi tole spodaj
Zelenjava, ki tu zraste, zna bit na tržnici, bio.

Kiti je medtem v svojem najljubšem naslonjaču ali pod magnolijo. 
Ali na vogalu hiše, kjer ima pod kontrolo - vse vogale.
Par cvetkov nekega grmovja, ki jih je, bogvekdo nasral po vrtu.
Razrasli so se ko plevel.
Na oglede pa je prišel tudi prvi letošnji sršen.
Spanje potem, ja,  je prijalo.





ponedeljek, 06. maj 2013

Prehod


Ulica si je v dežju umila ušesa. 
Silnost vetra je pojenjala.
Na betonskem zidu se leno preteguje pisana misel. Nikamor se ji ne mudi
Čas je, zate.

življenje ne želi bljižnic, noče pogretih nasmehov
živost bi rada plesala z enako vrtečimi toni
ne išči popolnosti, v tujih spominih se ne ustavljaj


sobota, 04. maj 2013

Sever


Vse bi.
Ležala blizu tvojega utripa, se grela v senci tvojih ust.
Nastavljala ušesa, da jih jezik oblizne.
Preplete prstov.
Dotik, ki žge.
Še.
Tvoja mala.

petek, 03. maj 2013

Ti


Imel si svoj prostor in čas. Pri meni.
Si igral in zakockal.
Prav.
Pa naj bo prav tudi to,
da zdaj serješ,
po vsem lepem. Po meni.
Čemu, veš samo ti.
Je pa meni vsaj jasno, da si igral.
Bo tebi kdaj, da si zakockal?

četrtek, 02. maj 2013

Podhod


Ujeta med srce in pamet,
zavita v tvoje oči.
Manjka samo še dotik,
dobro znan nasmeh
in besede brez črk.

Kam naj poskrijem pogum,
da si ne bo pretrgal dotoka krvi?
Kje naj najdem upanje,
za hojo po žerjavici?

 Napelješ mavrico. In ji zagotoviš tudi klic v sili.