petek, 31. julij 2009

Kamele

...iz zadnjega NGja.

V njem sem brala o miss Kamel... pa o tem kdaj drugič.

Spomnile so me, da sem enkrat ujela na TV...o dirkah s kamelami.
In si niti slučajno nisem mogla predstavljati, da bi se jaz to šla.
Da me bi zmetavalo tam gor...a-a, ni variante. Imam raje kobilo...al pa konja.

In tudi res je, da so me v živalskem vrtu vedno grdo gledale.
S tistimi grozljivo grdimi zobmi in prežvekovanjem, me pa res nikoli niso pritegnile.

In tudi prav nikoli nisem imela želje, da bi jahala kamelo. 100x raje slona...
...osla sem pa tako ali tako že.

Na..sem spet čist zašla.

Kamelje dirke...šit.
Otroci sedijo na njih.
Me zanima, koliko zagovornikov tega, bi se našlo pri nas.



In mi je zdaj spet padlo na um...lepo otroštvo sem imela.
Nimajo vsi otroci te sreče
.

Ja...bi od jeze nad odraslimi, vpila včasih zeelooo naglas....

četrtek, 30. julij 2009

Neobstoj


Vzemi spomin
in ga odnesi.
Položi ga na tnalo
in mu odsekaj
vseh 3645495 trenutkov
zaslepljenosti.

Ko bodo najbolj
krvaveli,
jih pomeči v krop.
Zakrknili bodo,
a govorili neprestano
---
za vedno...za vedno...za vedno...za vedno...za vedno...za vedno...za vedno..................
-------------------------------NE OBSTAJA!---------------------------------

sreda, 29. julij 2009

Raje ne poskušaj

Vrzi v steno
svetlikajoč nemir!
Naj se razleti!

Obrni zasvinjan plašč
in pokrij z njim
umirajoče korake!

Naj obstanejo!

Predrami zverinjak
grdobije!
Naj umolknem!

Ha... kar misli si!
Še bolj bom kričala!
...in grdobam fak ju prst kazala?
čist mogoče, ja.

torek, 28. julij 2009

Molčečnež


Mir spreletava
podobe ugasle,
veter premika
užitke zarasle.

Ogenj požira
neugnano iluzijo,
tvoji se trni
glasno smejijo.

Ljubezni šepet
tiho potuje,
vidiva dobro
pot se zožuje.


Povej!
Ubijeva zvezde
in sonca luči,
preden se vse
v prah spremeni?

ponedeljek, 27. julij 2009

Počitniški Arsenal

Moji ljubi Arsenalčki nalahno trenirajo
in
nalahno igrajo prijateljske tekme.
Goli padajo.

V Avstriji je bilo 7-1...na Madžarskem 5-0.

Bendtner je vedno zraven. Pri golih.
Kdaj že sem rekla, da ga imam rada.
No, rada imam njegovo nogometno napredovanje.
Iz tega fanta bo še kej, oja.
/nakladanja v stilu, da se ga bo zamenjalo za nekega Vučinića, me pa spravljajo v smeh/

Van Persie. A moram sploh še kaj pisati o njem?
On je. Pravi. Ima vse. Znanje. In da se mu. Borba.

Pismo...arsenalska ljubezen niti malo ne popušča. Pa če padejo v žblj ligo.

In vrnil se je Eduardo. Z dvema goloma.
Prekleto...kako sem vesela zanj!

Pa Senderos se je vrnil s posoje. Hura!
Prav niti malo nisem bila srečna, ker je šel. On paše v Arsenal, pa konc.

In tamali Ramsey...iz tega fanta res še bo. Nekaj velikega.

Jooj, kakšen pocast gol je pa Almunia fasal. Res za smejat. No, jaz sem se smejala, njemu ravno ni bilo do smeha pomoje.

Tanov iz Ajaxa pa tud....privajanje gre prav lepo od nog.

In jaz že komaj čakam...da se začne tazaresna sezona.


londonski posladki

...ja, ja, sej vem...šamšnita je nč proti zgornjemu odmerku sladkobe. sede pa vseeno.

sobota, 25. julij 2009

Zleknjeno

Zima zima belaaaa
vrh gore sedelaaa
pa tako je pelaaaaa
da bo nish vzelaaaaaa.


Joj, ko bi me vsaj!

- Že spet imaš popadke?
- Mhm, popadki so za tiste, ki mislijo, da moramo vsi vriskat, ker je zunaj 100 stopinj.
...in naprej v tem stilu.

Če prav pomislim...šla bi ležat pod eno smreko.
Včasih smo ležali pod lipo. Ma, tud to ne bi bilo švoh.

Si pa kar mislim, kaj bi rekel bratranec, če bi mu prijavla, da pridem mal ležat pod lipo.
...da o moji preljubi mamici sploh ne pišem. Če bi me zagledala tam spodaj.
....a nimaš nobenga dela?

Ne. Nobenega dela nimam. Ker sem se tako odločila.
...pa bi spet padlo tisto o popadkih...

Ne vem, no. Zakaj se tako pogosto dogaja, da bi od mene radi obnašanje po meri ?

...lahko bi že ugotovili...da sem brezupen primerek.

..ker ona nič ne delaaa
ker ona nič se ne učiiiii
čakaj čakaj nish tiiiiiiii...


Pa sej čakam...prid že!

petek, 24. julij 2009

Hotel Ruanda

"Hotel Ruanda (v izvirniku Hotel Rwanda)
je film iz leta 2004 o hotelirju
Paulu Rusesabagini,
ki je med ruandskim genocidom leta 1994,
ko je bilo v 100 dneh pobitih 1.000.000 ljudi,
rešil dobrih tisoč ljudi s tem,
da jim je ponudil zavetje v svojem hotelu."



Ali sem črna ali bela...debela ali suha...Slovenka ali Kitajka
...zato ker sem drugačna, me je treba likvidirat...ubit?

In da svet vse to le opazuje in nič ne stori?

Človek je zares lahko najokrutnejši izmeček tega našega sveta.

Nimam besed in ne morem zaspati.

Fotoreporter, ki ga igra Joaquin Phoenix reče nekaj v tem stilu...Ljudje bodo videli moje posnetke, rekli, joj, to je grozno, in se potem vrnili k večerji.

Ja...ker je to tam nekje...daleč stran od zblojenega sveta?
Kdaj smo postali tako brezbrižni?

Nekaj se je moralo zgoditi s človeško raso nekje na poti iz jame...nekaj hudo motenega...
A nas je res tako malo, ki mislimo, da je svet dovolj velik za vse?



četrtek, 23. julij 2009

Opice


"Jaz sem živahen popotnik labirinta.
Genij vedrosti, čarovnik nemogočega.
Moj sijaj nima para v svoji izvirnosti.
Moje srce je polno mogočne magije,
ki lahko zasenči sto urokov.
Jaz sem izumljena za svoje lastno veselje.
JAZ SEM OPICA."


New Scientist pa je že pred več kot letom pisal, da samci javanskih makakov...plačujejo za spolni odnos...z brskanjem po kožuhu.

Michael Gumert je 50 javanskih makakov v Indoneziji preučeval 20 mesecev.
Ugotovil je,
da so imele samice v povprečju na uro en spolni odnos in pol.
Ko pa so jim samci brskali po kožuhu, pa je povprečje spolnih odnosov po čohanju takoj poskočilo na tri in pol.


Ko je bilo v območju več samic, je samec samico kupil že za osem minut čohanja
Če pa je bilo samic malo, je moral uši obirati tudi 16 minut, preden je dobil vabilo za seks.


In tega po moje sledi....samo opice plačujejo za seks.
Vsi ostali ga dobimo zastonj.

Živali so pa simpatične. Opice mislim.

sreda, 22. julij 2009

Pomoje



je hotel končati svoje življenje.

Ampak meni se zjutraj res niti malo ne da pregovarjat.
Ma kaj pregovarjat...še govorit se mi ne ljubi.

In čakat....da se bo izvolil prestavit, mi zjutraj tudi ne gre.

Zato je tale zver...končala na travniku.
In zdaj bom imela verjetno mir pred njim...vsaj kaki dve leti.
/hudiča...kako hiter je polž v resnici, moram pogledati...da slučajno ne pride že čez leto/

LISICA IN POLŽ
Lidija Zomer

Nekega vročega dne je lisica ležala ob robu gozda. Med svojim lenarjenjem je zagledala polža, kako leze mimo nje. Ker ni vedela kaj bi počela, ga je ogovorila: » Hej, polž, ti si pa zelo počasen.« Polž pa ji je hitro odgovoril nazaj. » Ni res, tudi jaz sem hiter, če si za lahko staviva kdo bo prej v vasi, ti ali jaz.« Lisica, ki ni prinesla zbadanja se je odločila. »Ni problema,«ter se posmehovala. In pričela sta s stavo. Polž je takoj začel lesti v vas, lisica, ki pa je bila prepričana v svojo zmago je še malo ležala in lenarila. To pa je izrabil polž in se prislinil lisici na rep. Tako sta oba počivala. Ko se je zvečerilo se je lisica, lenobno vzdignila in končno napotila proti vasi. Mislila je, da bo brez problema dohitela polža. Ker pa ni nikjer videla polža, se jo je polotil strah in je kar bolj urno stopila. Končno je prispela v vas, vendar pa tudi tu ni videla polža, zato je kar preveč prevzetna zavpila proti gozdu:« Kje se klatiš polžek?«. Polž, ki je medtem zlezel dol z repa, pa je za lisičinim hrbtom rekel: »Eno uro vas že čakam predraga lisica, kje ste pa hodili?« Lisica se je urno obrnila in videla polža, postalo jo je sram, ker je zgubila stavo s polžem. Zbežala je v gozd in od takrat naprej ni nikoli več nikogar zasmehovala.


...no, to bi bilo prelepo, da bi bilo res

torek, 21. julij 2009

So long Ade

Thanks for the memories.

...tekme v Milanu ne pozabim


....in treh golov proti Blackburnu tudi ne


142. tekem.........62. golov

Slike v dresu Arsenala

Svoj prvi gol za rdeče je dal v svojem prvem nastopu...
...zadnjega v Ligi prvakov proti Villarealu.

Njegov zadnji nastop...10. maja 2009...tekma s Chelsea

Ahhhh... Ade, Ade...denar ni vse.

In moje najljubše slike?
Ironija...da so na vseh...vsi meni ljubi...tisti, ki so že odšli.

Ade in Flamini...

Ade In Hleb... Ohh, ja...Ade in Henry..


Srečno!

ponedeljek, 20. julij 2009

Nimam

pojma, kako mu je "ime".

Kdaj se je ujel na zaveso, vem še manj.

Lovska strast me je prevzela.
Vzela eno posodico, da ga bom ujela.
Pa pokrovček, da mi slučajno ne uide, preden ga nesem ven.

Eh ja...
Zunaj sem ugotovila...da sploh ne živi več.

- Menda ne misliš tud tega pokopavat???

Precej glasno vprašanje zaslišim, ko je bil gospodič že zakopan v zemlji pod
enim čudnim šavjem...ki mu tudi ne vem imena.

In moj smeh je odgovoril vprašanju.

- Joooj, kolk si pa ti trapasta.

Ja, prav sekiram se.....

sobota, 18. julij 2009

Iskrica

Vse je zaigrano,
vse je šlo k hudiču.
/J. Menart/

Priznam...zbodlo me je vsakič, ko sem se vozila tam mimo.
Tam sva se prvič dotaknila.
Je trajalo kar nekaj časa, da sem se peljala... brez misli nate.

Se spomniš tistih poletnih dni? Morja besed?
Norela sva...se izgubljala. Oba?
Neznanca...

Še veš, kaj sva govorila? Ne?
Tudi jaz ne...

Dotiki...žgali so. Nočem se jih spominjati.
In tista klop pri ribniku...Nikoli več nisem šla tja.

Našla sem sliko. Bila je čudovita noč.
Dajanje...jemanje...daj...

Zbežala sva...vsak v svojo smer.
Si srečen?
...zdaj si...

Zdaj si le še lep spomin. Ki včasih zaboli.

petek, 17. julij 2009

Begavec

Čisto tiho v tišini noči
izginjaš v dimu
nedogorelih cigaret,
v težkih pijačah.

Praviš, da si srečen,
če so oni s tabo.

V tišini je zate življenje
izgubilo smisel.

Cilji izginjajo
v tvojem motnem pogledu.

Tvoj pogled postaja
vse bolj tuj.

Jaz pa vedno bolj
izgubljam upanje......

Tako vsakdanji je... ta tvoj beg pred vsakdanom...

Zakaj tavaš med ljudmi, ki ti nič ne pomenijo?

Se boš vse življenje zgubljal med nepomembnimi dogodki?

četrtek, 16. julij 2009

Pridi

Zazrem se v sliko izpred davnih let...
Koliko lepote je v njej...nedolžnosti...in upanja.
Upanja?
Ta trpek nasmeh...

Mnogo prezgodaj so dozorele moje misli.

Želela sem si razposajenosti in igrivega smeha.
Veliko si mi vzel.

Nikoli nisem razmišljala...ali mi je žal.
Tako ne bom nikoli več ljubila. Drugače...

Kaj vse mi odzvanja v teh trenutkih?

Komu bom naslonila svoje bolečine in misli?
Kdo me bo poiskal in želel zaspati v mojem objemu?

Kje naj te poiščem, neznanec?
Želim slišati, da me imaš rad...

Samo malo ljubezni si želim...

Samo nekoga...
Da se mu predam, potožim...
Zamolčim solze, ki žgejo.
Nekoga, ki bo ob meni.

Pridi, nepoznani.
Čakam te.

Pridi... poišči me.
Pusti plamenom svojo in mojo dušo.

Pridi...
In naju zaneti v plamen.

sreda, 15. julij 2009

Prava smer


Pišem zgodbo o naju.

Že davno bi se morala srečati.
Morda takrat še ne bi bilo prepozno.
Morda...

Kaj naj ti rečem...ko oba veva...
............................koliko si lahko ukradeva v trenutkih?

Pa je sijalo sonce samo za naju, kajne?

In govoril si mi...da sem še otrok.
Ki ne zmore razumeti...vsega tega življenja.

............................Skelelo je v meni....preveč dobro sem čutila.
In razumela ....tvoj rad te imam in mojo ljubezen.

Rada bi sanjala o vsem.
Kar nikoli ne bova imela in našla.

Na večer... me zmoti melodija tvojih besed.
Pridejo z vetrom...in mi razprše misli.

Predajam se ti v trenutkih, ko nisi ob meni.
Skrijem se vate.

Ne!

Našla sem v sebi svoj ne.
Preveč si pomenil...da bi znala drugače.

Hotela sem naprej... in hotela sem vse.
Verjela sem... v tihe, drobne stvari.

Nimam več moči...da bi te poiskala.

ponedeljek, 13. julij 2009

Čiščenje

Pospravljanje blogov.
Na meni ljubše mesto. Semle.
Ta teden bo pač namenjen temu.


Moško - ženski vrtiljak

Sem že napisala enkrat, da knjige vlačim sem in tja.
Zdaj sem spet "tu" in izbiram knjige za "tja".

Ko bi zares imela eno gromooooozansko veliko sobo - knjižnico - s knjigami od tal do stropa in tako lušno lojtrco....in tak udoben fotelj...in veliko, masivno mizo, na kateri bi vladal velik nered.
Brez računalnika in z obvezno škatlo pisem, ki bi jih pisala...ja, že komu.

Ker take sobe nimam, so knjige po vseh možnih omarah. Zares jih bom nekega dne preštela in uredila...tako kot to delajo v knjižnicah.

No, ko sem tako iskala "hrano" za sabo, sem našla eno knjigo, ki sem jo dobila za darilo.
V njej je kratko posvetilo, ki mi je privabilo nasmeh na obraz.

"Morda ti nisem znal pokazati
da bi bil rad ljubljen tudi jaz"

Tak lep, topel občutek je bil ob branju teh misli.
Oseba mi je bila zelo blizu, kasneje je šlo sicer vse k hudiču, a še danes si lahko mirno pogledava v oči, spijeva kavo in se pošteno nasmejeva.

Knjige, ki mi jo je podaril, pa nikoli nisem prebrala. Ker mi ta vrsta knjig ravno ne sede najbolj.
Napaka?
Kdo ve...

Naslov knjige...malo kasneje.

Sem jo malo prelistala...začne se pa nekako takole

Napake, ki jih ženske delajo pri moških

Obnašajo se kot matere in z moškimi delajo kot z otroki
"Dragi, si plačal račun za elektriko?"
"Si vzel denarnico?"
"Kolikokrat ti moram še reči, da zapri straniščno školjko?"
"Ne pozabi,da si po službi naročen pri mehaniku."
"Kam greš v tem jopiču? Ne veš, da je zunaj mraz?"

Če z moškim ravnate kot z majhnim otrokom, se bo tudi obnašal kot majhen otrok. Baje.


Ženske žrtvujejo svojo osebnost in se v odnosu do moškega, ki ga ljubijo, postavljajo v manjvreden položaj
-Odrečemo se svojim interesom, konjičkom, dejavnostim
-Odrečemo se prijateljem ali sorodnikom, ki partnerju niso všeč
-Postanemo čustvene kameleonke, postanemo take, kakršne si nas pač želi on
-Odrečemo se svojim sanjam, da moškemu pomagamo uresničiti njegove

Vsakokrat, ko se odrečete kakemu svojemu interesu, prijatelju ali sanjam v upanju, da bi tako pridobile ljubezen moškega, zavržete delček sebe.
Čim več žrtvujete, tem manj ostane od vas, dokler se nekega jutra ne zbudite prazne. Nič več ni ostalo od vas. Vse ste porezale stran, da bi postale bolj sprejemljive.

Ženske se zaljubijo v neuresničene sposobnosti moških
-Iščemo moške, ki si sami niso pripravljeni pomagati in jih poskušamo "rešiti"
-Najdemo si moške, ki nas ne ljubijo ali z nami ne ravnajo lepo, in vztrajamo zaradi nečesa, česar ne dobivamo od njih, vendar vemo, da je skrito v njih

Zdrav odnos z moškim pomeni, da ga ljubite zaradi tega, kar je zdaj, in ne kljub temu, kar je zdaj, ali v upanju, kaj bo postal jutri.

Ženske se obnašajo kot smrkljice, da bi od moških dobile, kar bi rade
- delamo se naivne ali nevedne, čeprav poznamo resnico ali odgovor
-delamo se prizadete, čeprav smo v resnici jezne
-delamo se zmedene, čeprav nismo
-delamo se uboge in čakamo, da prihiti rešitelj v moški podobi..................................

........................................
........................................
............................
........................................
...............................
........................................
........................................
........................................
............
--------Skrivnosti o moških, ki bi jih morala poznati vsaka ženska....je naslov te knjige.

Ne bom je vzela s sabo.
Kako se "bojevati" z moškimi, bom raje odkrivala sama.


Tole mi je bilo pa vseeno fajn napisano.
Moški se ne marajo motiti.
Ne marajo slišati, da se motijo.
Ne marajo niti posumiti, da so se morda zmotili.
Predvsem pa ne marajo, da ženska ve, da se motijo,
še preden to ugotovijo sami.

nedelja, 12. julij 2009

In

sem še kar pri tem.
Zakaj se ženska odreče svojemu otroku.
Skušam razumeti a ...ne razumem.

Ne, ne obsojam.
Le tako čudno je.
Skregano z mojo pametjo. Z mojim načinom razmišljanja.
Svojemu otroku se ne bi mogla nikoli odpovedati.

V nobenem primeru. Nikoli.

Vem da sem pred časom brala, kako imajo po svetu nameščene ene zaboje, kamor ženske lahko odložijo dojenčka ki ga nočejo.
Jaz si tega ne znam predstavljati.
Podpiram pa - te zaboje. Otroci tako preživijo.

In odidejo v dom, kjer jih imajo radi?
Srčno upam, da je vedno tako.

sobota, 11. julij 2009

Spet

nič.
Še eno razočaranje.

Predstavljam si. Da je hudo.
Ko upaš in upaš.
In upanje umre.
Do naslednjič.
Kolikokrat še?
Do takrat, ko upanje dokončno umre?

Zmešano pisanje, vem.
Peta oploditev. Petič se je končalo brez uspeha.

Kaj reči nekomu ob vsem tem?
Puhlice, da naslednjič pa bo?

Ni prave tolažbe.
Rečem le...žal mi je. Ne obupat.
Težko je gledat žalost.
In primernih besed ni.

Kaj si misliti ob toliko in toliko zavrženih otrocih, ki so komaj pokukali na svet?
Nekdo si ga strašansko želi, na drugi strani ga nekdo noče.
To res ni pravično.

četrtek, 9. julij 2009

Saj ne veš kaj bi rada

Borovnice sem jedla.
Moj jezik je vijolično moder.
Če bi zdaj z njim polizala...

Ampak raje imam jagode.
V osmih jagodah je več vitamina C kot v eni pomaranči.
In v enem seksu je toliko energije kot v jedrski eksploziji. Ne, več.

In menda imajo odličen okus, če po njih potreseš črn poper.
Jagode. Kaj pa tvoj tiček?

Joooj, kako bi zdajle... jedla jagode.
Ah ne. Tebe bi. V jagodni omaki.


Pizzzz...zakaj nimam jagod...




O ja...vem. Bi še.

sreda, 8. julij 2009

Rada jih imam

Jasno..."čudna" razmerja so mi bila vedno pisana na kožo.




In take in drugačne igrice tudi.

Medvedi in psi me spremljajo že od majhnega.
Punčkam sem šraufala glave in roke. In nobena ni ostala pri življenju do danes.
Prvi medved pa. Četudi je ves bogi. Smeje se pa še zmerej.


Psi pa. Oni vse vedo.


Danes pogrešam tvoje "lupljenje". Ne sprašuj zakaj. Ne vem.

Včasih je dovoljeno tudi meni...pogrešati brez pravega razloga.

torek, 7. julij 2009

Danes

Mi je pa pasalo nekaj živalskega.

Itak bom v naslednjem življenju strašni preučevalec in zalezovalec živali.
Oblezla bom ves svet.
Se igrala z medvedi, plezala s kačami, potapljala z morskimi psi in z mravljami iz domačega gozda delala mravljišča.

Luštno bo.

Ampak v današnjem svetu sem pred časom naletela na
Roma Whitaker-ja. Rečejo mu kar iskalec kač.

Je izjavil, da še ni srečal kače, ki mu ne bi bila pri srcu.
Hmmm...kaj takega jaz niti za ljudi ne bi mogla trditi.

No...pa sem šla malo čitat.
Saj...ti ljudje morajo biti malo nori.
Da gre, prime kraljevo kobro za rep in jo potem ulovi v spalno vrečo. Ne moreš biti ravno...vsakdanji normalnež ane.

Meni je bilo pa všeč...ko ga je lovil komodoški varan.
Ma všeč mi je...če živali kdaj pa le naženejo - nam sitnim in vsemogočnim ljudem - strah v kosti.



...in ker se mi ne da delat povzetkov...bo kar iz wikipedije

Komodoški varan ali komodoški zmaj
Je največji kuščar na svetu.
Odrasli osebki merijo do 2-3 metre v dolžino in tehtajo okoli 70 kilogramov. To nenavadno velikost pripisujemo dejstvu, da na otokih, kjer živi ni drugih plenilcev, ki bi predstavljali kompeticijo za to ekološko nišo (t.i. otoški gigantizem), pa tudi počasni presnovi teh živali.
Zaradi velikosti so komodoški varani na vrhu prehranjevalne lestvice in so dominantna vrsta v ekosistemu, kjer živijo. Čeprav so večinoma mrhovinarji, občasno plenijo druge živali, med njimi nevretenčarje, ptice in sesalce. Lovijo iz zasede. Njihova slina vsebuje več sevov zelo virulentnih bakterij. Tudi če plen med napadom samo poškodujejo, le-ta umre v roku enega tedna zaradi sepse, nakar ga najdejo s pomočjo dobro razvitega voha in požrejo ostanke.

Parijo se med majem in avgustom. Samice avgusta odložijo do 20 jajc v zapuščena gnezda velenogih kur in jih valijo sedem do osem mesecev. Mladiči se izvalijo aprila, ko imajo na voljo največ žuželk, s katerimi se prehranjujejo. Živijo v drevju, s čemer se izognejo plenilcem in kanibalističnim odraslim. Samice se lahko razmnožujejo tudi partenogenetsko, z izleganjem neoplojenih jajc. Mladiči odrastejo v treh do petih letih, celotna življenjska doba pa lahko znaša tudi do 50 let.

Zaradi velikosti in slovesa nevarnega plenilca so komodoški varani priljubljeni v živalskih vrtovih. V divjini je njihovo območje razširjenosti že precej skrčeno zaradi človekove aktivnosti, zaradi česar so uvrščeni na Rdeči seznam IUCN kot ranljiva vrsta. Pravno jih ščiti indonezijski zakon o varovanju narave, na Komodu pa je za njihovo varstvo vzpostavljen tudi nacionalni park.

Kaj naj rečem...midva s tem zmajem bi bila dober par.
...čist zaresno...da bi še dolgo topotali po tej naši ljubi zemlji

ponedeljek, 6. julij 2009

Hrust z jagodnim nasadom



Ko so zorele jagode in sem jih šla iskat,
tja na tisto, meni od otroštva znano kmetijo.

Me je pretresel pogled.
Pogled na nekdaj mogočnega kmeta.
Bil je hrust. Res, niso lopataste roke le v zgodbah.

In njegove oči.
Ja, kaj naj...ljudi gledam v oči.
In njegove so bile vedno take...matr, kakšne?
Najlažje napišem...zbujale so zaupanje.

Naj si rekel karkoli...naj si storil karkoli. Vedno je skušal razumeti.


In njegov glas.

Zdi se mi, da je pomiril še tako norega bika.

In njegove besede.

Imele so težo. Ker niso bile zmetane tja nekam v tri dni.

Tokrat pa. Sedel je na stolu. Praznega pogleda.
Po pozdravu sem kar čakala.
Da se bo hecal. Povprašal kako sem.
Nič.

Naj si grem nabrat jagode, je rekel.
Nečaka da še nekaj časa ne bo. On pa ne more.

- Ste bolni?
Ja, ne vem zakaj mi je bilo treba vprašati. Kot da sem bebec in ne vidim.

- Čaka me operacija. Če jo bom dočakal.
- Ah dajte no, seveda jo boste.
Kaj govorim? Zlajnano, čist.
Ampak...nisem želela poslušati o bolezni. Dovolj je bilo govora o operacijah, bolnicah zadnje dni.
- Pa si jih grem nabrat.
- Ohh, kako rad bi ti jih šel nabrat jaz. Pa talepe naberi.

Hitro sta bili obe posodici polni.
Kako zelo je dišalo tam na njivi! Po pravih, domačih jagodah!

Še enkrat v hišo, da jih plačam. Niso bile drage.
- Hvala in lepo se imejte.
- Ti...nikoli ne pozabi kje je tvoj dom.

Njegove besede so se mi vrtele v glavi, ko sem se vozila k staršem.
Ne. Nikoli ne bom pozabila kje je.

Ne vem, kaj me je gnalo, da sem slikala kangle pred vrati.
Spomin na otroštvo?

Hrust z jagodnim nasadom.
Včeraj je umrl.


nedelja, 5. julij 2009

A že spet?

Ulice
nemirno tavajo
pod tiho senco noči.

Šklepet nevidnosti.

Raztezajo se
grabežljive roke
žalosti.

Ubila sem
svetlobo
tvojega srca.

"kazen mora biti vzgojna"

sobota, 4. julij 2009

Ostajam pri njem

Če komu...privoščim njemu.



In takoj bi ga slekla...pardon, preoblekla. V kaj rdečega.
Ne glede na vse...tiste modrordeče proge mu še vedno ne pašejo.

Če komu...bi ga privoščila sebi.

Eeej...obnašaj se letom primerno!

Ohh, se opravičujem. Se bom poboljšala. Takoj zdajle.
...oooo, ko bi se te mišice sproščale na meni...ooooo...jaoooooo

petek, 3. julij 2009

Dejva noret tud podnevi

Od zore

do mraka

dva pridna

divjaka.

Nagajivo

igriva

noč se spusti

in kri razživi.

Se pekel odpre

in igra začne.

Ooo, ti smola!

Nish...kakšne pa govoriš?!

Veš...še daleč je do noči.

Ahh...važno je, da men' se spet smeji.

Eeej...pa dej se tud' ti.

Mhm, zato ja...ker nish spet traparije govori.
Mhm...in do dela ji danes niti malo ni.

četrtek, 2. julij 2009

Bilo je

Rada imam sončni zahod.
Takrat se na nebu sladkost izriše.

Takrat me rado zanese.
V zahode nekih davnih časov.

Šotor in dva psa.
Midva.
Marelice smo jedli vsi štirje.

Vročina.
Šotor za dva. Za dva psa.
Midva sva spala zunaj.
Zgroženi pogledi sosedov.
Najin smeh.

Iskanje osamljene plaže.
Strgani sandali in nove japanke.
Kamen na kamen.

Pasji strah pred valovi.
Najina ljubezen.

Danes sva se srečala. Brez psov.
Fino mi je. Res.
Ker ljudje ki so mi bili blizu, ostajajo.

Sončni.

sreda, 1. julij 2009

Namen

Pisati o Pediatrični kliniki.
Pa ne bom. Naj se malo ohladim.
Ampak ne razumem.
Da ni nikogar, ki bi znorel in lopove, ki so naredili to skrpucalo, kazensko preganjal.
Sama banda na kupu.
In vrana vrani ne izkljuje oči.

Ahh....brezveze.

Grem raje na lepše...
Tam sva.
Spet. In še vedno.
Tako težko te čakam. In ti?
Želiš si, vem.
In ker vem...je tudi moja želja vsa divja.

Ko se odprejo vrata...
Sva spet...
Zgodba ki ne potrebuje besed.

Kako zelo rada imam...ko svet pada s tečajev.

Izgubljena v vrtincu. Ostaniva tam. Prav?

Namenjeno je, da vesolju kradeva zvezde...še in šee in šeee...



...viš...takole pa "prijazne duše" skrbijo za mojo prevzgojo...

Brez skrbi. Ostajam noro nora.