Dan po polni luni

Ne spomnim se, da bi se spraševala kdajkoli...kdo je izumil ponedeljke.
Ker bi mi bili zoprni...ker je začetek tedna.
Meni so vedno bili dan kot vsak.
Ne, lažem.
Če je Arsenal zmagal v nedeljo, sem vriskala tudi naslednji dan.
Pa še naslednji...pa naslednji.
Ne pretiravat, a ne.

Današnji ponedeljek je bil spet nekaj posebnega.
Ob pravem času na pravem mestu.
Malo po osmi zjutraj.
Šiška.
Ma, ko že v naprej vem, da se bom peljala tam mimo...mi gre na smeh.
In skočim v spomine.
Na vse lumparije.
Na prvič. Na čisto prvič, prvič.

Pa mi prečkaš pot.
Prav danes.
Jasno da greva na kavo.
Super se mi zdi, da si najdeva čas.
Tudi prejšnjič je bilo tako. Dolgo nazaj.

Res blebetava.
Kako mi je všeč, da si ostal taka pojava...
Tista pojava, ki sem jo imela neznansko rada...
Ti, ki si mi pokazal...kako se ljubi.

Ostala sva tam, v preteklosti.
Takrat je bil čas...iskanj in norenj.
Kako mi je všeč, da najinega skupnega časa ni prekril gnoj.
Eeeej, se je bilo fajn spominjati...

Res sva blebetala.
Stavki so se začenjali...A se spomniš...
Kako mi je všeč, da si me spominjal stvari, ki sem jih že pozabila...

Zdaj vem da veš...lep je bil ta najin čas.

Pa zdaj?
Privoščim ti vse kar privoščim sebi.

Kako mi je všeč...da po vseh teh letih...ostajaš in mi še vedno z lahkoto polepšaš dan.

Imam tvojo številko...imaš mojo.
Sem pa prepričana, da telefoni ne bodo zvonili.
Bova raje padla skupaj tako, kot sva danes. Naju poznam.

In veš kaj sem delala potem?
Med vožnjo, pred semaforji sem se prav trapasto smejala.
In opazovala ljudi v avtomobilih.
Ojej...kakšni mrki obrazi...večina njih.
Ja, saj vem, otročje početje.

In ko sem to delala že pri ne vem katerem semaforju, sem se za hip z nekom ujela v pogledu.
In razposajena kot sem bila, sem mu pomežiknila.
In veš kaj? Pomežiknil je nazaj in se nasmejal.
Evo...polepšala sem mu dan.

Tako kot sem ga jaz tebi, a ne?
Ok, da bo prav za oba...tudi ti si ga meni.

Pa saj...to si vedno znal zelo dobro. Še vedno znaš.