3 - 5
Brez debate za polubčkat prav vsi.
Van Driver pa.....
Da je ostal, kljub nerožnatim časom....
Ne pozabim mu tega.
Prikaz objav z oznako nogometne drobtine. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako nogometne drobtine. Pokaži vse objave
nedelja, 30. oktober 2011
nedelja, 1. maj 2011
1 - 0
Božiček z Dedkom Mrazom, pride k meni tudi prvega maja.
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa..........
...zdaj grem pa v miru pogledat tekmo.
...zdaj grem pa v miru pogledat tekmo.
sobota, 16. april 2011
Vseeno, z levo al desno
Ko te nič opazuje,
si ga najebal.
Veš da je,
ne veš pa koliko ga je
in kje se skriva.
Jebote drvo, kaj pišeš?
Nič, več kot nič
in nič drugega kot nič,
ne more biti!
O bog pomagaj, saj se ti blede!
Če si ti nič ko te srečam
in postaneš nekaj ko te dam gor,
potem je menda jasno,
da iz niča, brez težav, nastane en nič, s težavo.
Prekleto, nič noče nič s plusom!
Si pa želi, postati vsaj ena!
Od dveh v enem,
eden pobere eno, drugi nič.
Yaya, zajebavam.
Nič v moji, en v tvoji.
Pa bo nič postal vse.
Mmmm, ko bi le!
torek, 8. marec 2011
nedelja, 27. februar 2011
1 - 2
Finale CC
.............
......................
..................................
.........................................
...................................................
...........................................................
.........................................................................
.............
......................
..................................
.........................................
...................................................
...........................................................
.........................................................................
nedelja, 20. februar 2011
Leyton Orient - Arsenal
FA Pokal
1 - 1
Rosicky
Ma ja...treba je bilo tega, ja.
Ker urnik še ni popolnoma zafilan...in tamali radi igrajo nogomet.
...in obožujem gole ob koncu tekme, res
Ne da se mi, prav ne da se mi pisat!
...in Leyton si zasluži moje čestitke
prekleto
sreda, 16. februar 2011
ponedeljek, 14. februar 2011
100 let Hajduka
Prvaki šestih držav in šestih režimov
Tekst: Boris Dežulović
Legenda pravi, da so lepe češke panenke padale kot pokošene, ko so splitski študentje vzeli kitaro v roke in za svojo mizo v slavni, najstarejši praški pivnici U Fleku zaigrali venček serenad. Legenda tudi pravi, da je to trajalo, vse dokler niso nekega dne pred stotimi leti v pivnico planili glasni, visoki, postavni mladeniči, zaradi katerih so lepe češke panenke v hipu pozabile na Splitčane s kitaro.
"Kdo so pa tile?" so zbegano vprašali splitski študenti.
"Kaj ne veste?!" je odgovorila natakarica, ne da bi odvrnila pogled od mladih, lepih Čehov. "To so nogometaši Sparte in Slavije!"
Slavna legenda se konča tako, da so se štirje mladi splitski intelektualci - ki so užaljeno gledali, kako so lepe češke panenke padale kot pokošene, ko so se pojavile zvezde te smešne nove igre, ki je prišla iz Anglije in obnorela monarhijo - odločili v Splitu ustanoviti prav tak nogometni klub. Nekega dne se bodo vrnili v Prago, premagali slavno Sparto in vstopili v Flekovo pivnico, češki zapeljivci pa bodo spraševali natakarico: "Kdo so pa zdaj tile?!"
Tako gre romantična splitska legenda, kot jo je v svojem kultnem Velom mistu opisal prav tako legendarni Miljenko Smoje. Priče so že davno mrtve, pivnica U Fleku pa je, tako zadnjih sto let kot štiri stoletja poprej, še vedno na istem mestu, na Kremencovi 11, v njej pa spominska plošča, na kateri piše, da je "zde byl v roce 1911. založen chorvatský fotbalový klub Hajduk Split".
Kraljeva njiva
Vse drugo je zgodovina: štirje splitski študenti, zdaj že inženirji, so iz Prage prinesli pravila te igre in prvo, pravo usnjeno žogo. Napisali so statut kluba in vložili zahtevek za registracijo društva pri cesarskem namestništvu v Zadru, ki je z odločbo 13. februarja 1911 pod številko VIII-534 odobrilo pravila novega društva, kar se šteje za uradni dan ustanovitve Hrvaškega nogometnega kluba Hajduk.
Z beneško pretkano obrazložitvijo, da "lahko vojaki, ki igrajo nogomet, pretečejo veliko več v popolni bojni opremi", so ustanovitelji Hajduka pri cesarjevem in kraljevem glavarstvu zaprosili za dovoljenje, da bi na ledini, imenovani Kraljeva njiva, vadbišču avstro-ogrske vojske, uredili prvo nogometno igrišče: pozneje bo to postal Stari plac, legendarni Hajdukov stadion pri Plinarni, in prav na tem igrišču bodo pozimi 1911 osupli meščani gledali splitske postopače, kako tekajo za usnjeno žogo iz Prage, in z njimi še do včeraj normalnega, uglednega inženirja Fabjana Kaliterno, enega od štirih študentov z začetka zgodbe, ter se spraševali, kakšna nova modna traparija je to.
Sto let kasneje se Split pripravlja na proslavo Hajdukovega veličastnega rojstnega dne. Klubski upravi in mestnim oblastem se pletejo po glavi raznorazne pompozne neumnosti, plačali bodo ogromno denarja, da bi jubilej na Poljudu ozaljšal nemara najboljši fotbalový klub vseh časov, Messijeva Barcelona, tam bo vsega, od fešte do koncertov, spektaklov in ognjemetov, vse pa zato, ker niso sprejeli mojega predloga proslave Hajdukove stoletnice.
Če mene vprašate, bi v nedeljo, 13. februarja, štirje splitski študentje sedli na praški metro na liniji B, izstopili na postaji Narodni Trida in se sprehodili po Kremencovi do številke 11, kjer zadnjih sto let, kot že štiri stoletja poprej, stoji slavna pivnica U Fleku. Tam bi - vsaj tako sem si to zamislil - iz nahrbtnika potegnili pravo, usnjeno žogo in jo postavili na staro leseno točilno mizo, pojasnili bi lepi češki natakarici, da jo, kot se spodobi, vračajo tja, od koder so jo pred stotimi leti prinesli.
Split je v stotih letih, bi pojasnili študentje, s to žogo doživel marsikaj, od prvih strogih pogledov avstrijskih žandarjev in posmihanja mestne gospode: prvo tekmo, z italijanskim Calciom, in zmago z 9:0, pa prvo mednarodno tekmo, zmago proti Olympiquu iz Marseilla s 3:2 v daljni Afriki, ko se je na sprejemu igralcev prvič zbral ves Split, nato leto 1924, ko je kompleten Hajduk, vseh deset igralcev razen vratarja, Italijana Gazzarija, kot reprezentanca Kraljevine Jugoslavije igral proti Češkoslovaški, pa prvi naslov prvaka leta 1927, pa Kragićevih sedem golov za zmago proti HAŠK-u s 7:1, pa tistih 14:0 proti ljubljanski Iliriji leta 1931, vse do danes največjo zmago v zgodovini, pa Hajdukovo zavrnitev nastopanja v italijanski ligi pod italijansko okupacijo, pa legendarno tekmo v Bariju leta 1944 proti selekciji britanske vojske, najbolj obiskan športni dogodek med drugo svetovno vojno, pa red Charlesa de Gaulla, ko je bil na turneji v Libanonu leta 1945 razglašen za "častno ekipo svobodne Francije", pa pogumno zavrnitev statusa jugoslovanskega vojaškega kluba po vojni, pa leto 1950, Bearo in Vukasa ter naslov brez poraza, in tisti ukradeni naslov tri leta pozneje, ko je moral Hajduk po posredovanju z depešo iz Beograda, Juanu Peronu na ljubo, ostati na turneji v Argentini, prvenstvo pa so odigrali mladinci, tako da po vrnitvi ni zadoščala niti zmaga s 4:1 proti Zvezdi na Marakani, pa životarjenje na dnu v šestdesetih, pa afero Planinić in lažirane tekme v mrzličnem reševanju pred izpadom iz lige,
pa tisto sijajno Ivićevo generacijo, največjo v zgodovini,Mešković-Džoni-Rožić-Peruzović
-Holcer-Buljan-Žungul-Mužinić-Oblak-Jerk
ović-Šurjak, štiri naslove prvakov Jugoslavije in pet pokalov zapored, pa 6:1 proti Partizanu v Beogradu in naslov, ki jim ga je tistega 1976. v Ljubljani ukradel Maksimović, pa 4:1 proti Saint Etiennu v Splitu in 1:5 po podaljšku na povratni tekmi, pa 2:0 proti PSV-ju in 0:3 na povratni tekmi, pa slovo od Starega placa in prvo tekmo na novem stadionu, petdeset tisoč ljudi in 1:0 proti Trabzonspori, pa epsko bitko proti Keeganovemu HSV-ju, pa 6:0 proti Manchester Unitedu, največji Unitedov poraz v moderni zgodovini, pa solzivec proti Olympiquu, zaklanega petelina proti Tottenhamu, zažgano jugoslovansko zastavo proti Partizanu, zadnji Titov pokal leta 1991, finale proti Zvezdi, slutnjo vojne in Bokšićev gol proti prvakom Evrope, prvi naslov prvaka Hrvaške leta 1992 in četrtfinale lige prvakov leta 1995.
Vračamo vam žogo
Bili so srečni in žalostni trenutki, bile so lepe in grde stvari, ta nesrečna žoga je doživela marsikaj, odkar so jo splitski študentje prinesli iz Prage in odkar jo je Šime Raunig 11. junija 1911 s kolenom poslal mimo vratarja Calcia za prvi gol v Hajdukovi zgodovini, sedemstodevetindvajsetkrat je to nesrečno žogo Franc Matošić spravil v nasprotnikovo mrežo, z njo se je poigraval veliki Bernard Vukas, z volejem iz mrtvega kota jo je Božo Broketa spravil v mrežo za Zvezdinim vratarjem v devetdeseti minuti tiste legendarne, odločilne tekme leta 1950, na kateri je bila ustanovljena Torcida, Jurica Jerković jo je Žungulu podal kot vodeni projektil, Rizah Mešković pa jo je ujel z roko, medtem ko se je Tomislav Ivić z obema prijemal za glavo, še dandanes se ne ve, kako se je izmuznila med stativo in Luko Peruzovićem na Highburyju leta 1978, Boro Primorac jo je leta 1980 z vso močjo ustrelil iz enajstmetrovke za prvi gol na Poljudu, mlademu Praliji je ušla med nogami proti Valencii, Tomi Ivkoviću, ki mu ni mogel dati gola niti Maradona iz enajstmetrovke, jo je Baka Slišković zabil iz kota, zabil pa jo je tudi Spartinemu vratarju Olejaru v 119. minuti četrtrfinala za pokal UEFA, poševno z leve strani, za morda najbolj slaven Hajdukov gol in dokončno maščevanje Spartinim nogometašem za vse tiste lepe češke panenke U Fleku, da bi se lahko postavni Splitčani sedemdeset let pozneje ustavili na pivu pred polfinalom pokala UEFA, češki zapeljivci pa spraševali natakarico: "Kdo so pa zdaj tile?!"
Marsikaj, kot sem rekel, je doživela ta nesrečna usnjena žoga v zadnjih stotih letih, bili so srečni in žalostni trenutki, bile so lepe in grde stvari, sto let smo se družili z njo, šli skozi šest držav in šest režimov, bili smo prvaki Kraljevine Jugoslavije, Banovine Hrvaške, Ljudske republike Hrvaške, Federativne ljudske republike Jugoslavije, Socialistične federativne republike Jugoslavije in Republike Hrvaške, samo mi smo bili vedno isti, z istim imenom in isto žogo, z njo smo bili prvaki in poraženci, kradli smo in okradli so nas, smejali smo se in jokali, preklinjali, peli, se tepli in veselili, požigali, razbijali in slavili, se prepirali in ločevali, živeli in umirali, toda vse se mora enkrat končati, tako lepo kot grdo, in tako smo zdaj tu, v nedeljo, 13. februarja, U Fleku, dobrý den krásne češke panenke, vračamo vam žogo, ne potrebujemo je več.
Danes, sto let pozneje, je Hajduk provincialen klubčič, ki ilegalno sliši na ime slavnega splitskega kluba - mala, mračna mafijska filiala nogometno-politične mafije, pralnica denarja, ki ji vladajo pobesneli menedžerji, lastniki kafičev in stavnic ter nasilneži iz mestnih oblasti, nepismeni primitivni župan, ki se nosi, govori in vede kot Silvio Berlusconi po treh možganskih kapeh, in njegovi nečaki, botri in pajdaši iz nočnih klubov, pijana družba, ki se od samopostrežnega bifeja v Hajdukovem salonu še nikoli ni vrnila v častno ložo na drugi polčas.
Sto let kasneje je Hajduk le še obledela, porumenela fotografija iz nekih davnih, srečnejših časov, ko smo bili prvaki, žalostna družina mozoljavih mulcev, ki jim je najširši zamisljiv horizont ambicije menedžerjev rabljeni BMW, pogodba s kakšnim bolje stoječim korejskim klubom in poroka s zmagovalko televizijskega šova talentov.
Bilo je lepo, dokler je trajalo, sto let niti ni tako malo. Če pod vse skupaj potegnemo črto, je bila to lepa zgodba. Zdaj bi morali prekiniti tekmo, stoti rojstni dan je dobra priložnost, v prikladni stoti minuti spektakla proti Barceloni, saj bo tekma zaradi neredov na Torcidini tribuni podaljšana vsaj za petnajst minut, bo sodnik Messiju vzel žogo in s tremi kratkimi žvižgi zapiskal konec, splitske mažoretke pa bodo - vsaj tako sem si to zamislil - v častnem krogu ponesle žogo po poljudski lepotici in jo predale četverici študentov, v kratkem, ganljivem govoru se bo nekaj Hajdukovih veteranov poslovilo od nje, predsednik kluba bo s svečanim glasom na robu solz razglasil ukinitev kluba, spustila se bo Hajdukova zastava na južni tribuni, četverica študentov pa bo ob pesmi Torcide spravila žogo v nahrbtnik, sedla v avto in se odpravila v Prago.
Bili so srečni in žalostni trenutki, bile so lepe in grde stvari, bili smo prvaki in poraženci, kradli smo in okradli so nas, smejali smo se in jokali, preklinjali, peli, se tepli in veselili, požigali, razbijali in slavili, se prepirali in ločevali, živeli in umirali, toda vse se mora enkrat končati in tako smo zdaj tu, v nedeljo, 13. februarja, U Fleku, dobrý den krásne češke panenke, vračamo žogo, naročili bomo še eno pivo za slovo, hvala vam za vse.
Legenda pa, kot se za legende spodobi, se bo končala nekje pri četrtem pivu, ko bodo v Flekovo pivnico planili glasni, visoki, postavni mladeniči, zaradi katerih bodo lepe češke panenke v hipu pozabile na Splitčane z nogometno žogo.
"Kdo so pa tile?" bodo zbegano vprašali splitski študentje.
"Kaj ne veste?!" bo odgovorila natakarica, ne da bi odvrnila pogled od mladih, lepih Čehov. "To so hokejisti Sparte in Slavije!"
Tekst: Boris Dežulović
Legenda pravi, da so lepe češke panenke padale kot pokošene, ko so splitski študentje vzeli kitaro v roke in za svojo mizo v slavni, najstarejši praški pivnici U Fleku zaigrali venček serenad. Legenda tudi pravi, da je to trajalo, vse dokler niso nekega dne pred stotimi leti v pivnico planili glasni, visoki, postavni mladeniči, zaradi katerih so lepe češke panenke v hipu pozabile na Splitčane s kitaro.
"Kdo so pa tile?" so zbegano vprašali splitski študenti.
"Kaj ne veste?!" je odgovorila natakarica, ne da bi odvrnila pogled od mladih, lepih Čehov. "To so nogometaši Sparte in Slavije!"
Slavna legenda se konča tako, da so se štirje mladi splitski intelektualci - ki so užaljeno gledali, kako so lepe češke panenke padale kot pokošene, ko so se pojavile zvezde te smešne nove igre, ki je prišla iz Anglije in obnorela monarhijo - odločili v Splitu ustanoviti prav tak nogometni klub. Nekega dne se bodo vrnili v Prago, premagali slavno Sparto in vstopili v Flekovo pivnico, češki zapeljivci pa bodo spraševali natakarico: "Kdo so pa zdaj tile?!"
Tako gre romantična splitska legenda, kot jo je v svojem kultnem Velom mistu opisal prav tako legendarni Miljenko Smoje. Priče so že davno mrtve, pivnica U Fleku pa je, tako zadnjih sto let kot štiri stoletja poprej, še vedno na istem mestu, na Kremencovi 11, v njej pa spominska plošča, na kateri piše, da je "zde byl v roce 1911. založen chorvatský fotbalový klub Hajduk Split".
Kraljeva njiva
Vse drugo je zgodovina: štirje splitski študenti, zdaj že inženirji, so iz Prage prinesli pravila te igre in prvo, pravo usnjeno žogo. Napisali so statut kluba in vložili zahtevek za registracijo društva pri cesarskem namestništvu v Zadru, ki je z odločbo 13. februarja 1911 pod številko VIII-534 odobrilo pravila novega društva, kar se šteje za uradni dan ustanovitve Hrvaškega nogometnega kluba Hajduk.
Z beneško pretkano obrazložitvijo, da "lahko vojaki, ki igrajo nogomet, pretečejo veliko več v popolni bojni opremi", so ustanovitelji Hajduka pri cesarjevem in kraljevem glavarstvu zaprosili za dovoljenje, da bi na ledini, imenovani Kraljeva njiva, vadbišču avstro-ogrske vojske, uredili prvo nogometno igrišče: pozneje bo to postal Stari plac, legendarni Hajdukov stadion pri Plinarni, in prav na tem igrišču bodo pozimi 1911 osupli meščani gledali splitske postopače, kako tekajo za usnjeno žogo iz Prage, in z njimi še do včeraj normalnega, uglednega inženirja Fabjana Kaliterno, enega od štirih študentov z začetka zgodbe, ter se spraševali, kakšna nova modna traparija je to.
Sto let kasneje se Split pripravlja na proslavo Hajdukovega veličastnega rojstnega dne. Klubski upravi in mestnim oblastem se pletejo po glavi raznorazne pompozne neumnosti, plačali bodo ogromno denarja, da bi jubilej na Poljudu ozaljšal nemara najboljši fotbalový klub vseh časov, Messijeva Barcelona, tam bo vsega, od fešte do koncertov, spektaklov in ognjemetov, vse pa zato, ker niso sprejeli mojega predloga proslave Hajdukove stoletnice.
Če mene vprašate, bi v nedeljo, 13. februarja, štirje splitski študentje sedli na praški metro na liniji B, izstopili na postaji Narodni Trida in se sprehodili po Kremencovi do številke 11, kjer zadnjih sto let, kot že štiri stoletja poprej, stoji slavna pivnica U Fleku. Tam bi - vsaj tako sem si to zamislil - iz nahrbtnika potegnili pravo, usnjeno žogo in jo postavili na staro leseno točilno mizo, pojasnili bi lepi češki natakarici, da jo, kot se spodobi, vračajo tja, od koder so jo pred stotimi leti prinesli.
Split je v stotih letih, bi pojasnili študentje, s to žogo doživel marsikaj, od prvih strogih pogledov avstrijskih žandarjev in posmihanja mestne gospode: prvo tekmo, z italijanskim Calciom, in zmago z 9:0, pa prvo mednarodno tekmo, zmago proti Olympiquu iz Marseilla s 3:2 v daljni Afriki, ko se je na sprejemu igralcev prvič zbral ves Split, nato leto 1924, ko je kompleten Hajduk, vseh deset igralcev razen vratarja, Italijana Gazzarija, kot reprezentanca Kraljevine Jugoslavije igral proti Češkoslovaški, pa prvi naslov prvaka leta 1927, pa Kragićevih sedem golov za zmago proti HAŠK-u s 7:1, pa tistih 14:0 proti ljubljanski Iliriji leta 1931, vse do danes največjo zmago v zgodovini, pa Hajdukovo zavrnitev nastopanja v italijanski ligi pod italijansko okupacijo, pa legendarno tekmo v Bariju leta 1944 proti selekciji britanske vojske, najbolj obiskan športni dogodek med drugo svetovno vojno, pa red Charlesa de Gaulla, ko je bil na turneji v Libanonu leta 1945 razglašen za "častno ekipo svobodne Francije", pa pogumno zavrnitev statusa jugoslovanskega vojaškega kluba po vojni, pa leto 1950, Bearo in Vukasa ter naslov brez poraza, in tisti ukradeni naslov tri leta pozneje, ko je moral Hajduk po posredovanju z depešo iz Beograda, Juanu Peronu na ljubo, ostati na turneji v Argentini, prvenstvo pa so odigrali mladinci, tako da po vrnitvi ni zadoščala niti zmaga s 4:1 proti Zvezdi na Marakani, pa životarjenje na dnu v šestdesetih, pa afero Planinić in lažirane tekme v mrzličnem reševanju pred izpadom iz lige,
pa tisto sijajno Ivićevo generacijo, največjo v zgodovini,Mešković-Džoni-Rožić-Peruzović
-Holcer-Buljan-Žungul-Mužinić-Oblak-Jerk
ović-Šurjak, štiri naslove prvakov Jugoslavije in pet pokalov zapored, pa 6:1 proti Partizanu v Beogradu in naslov, ki jim ga je tistega 1976. v Ljubljani ukradel Maksimović, pa 4:1 proti Saint Etiennu v Splitu in 1:5 po podaljšku na povratni tekmi, pa 2:0 proti PSV-ju in 0:3 na povratni tekmi, pa slovo od Starega placa in prvo tekmo na novem stadionu, petdeset tisoč ljudi in 1:0 proti Trabzonspori, pa epsko bitko proti Keeganovemu HSV-ju, pa 6:0 proti Manchester Unitedu, največji Unitedov poraz v moderni zgodovini, pa solzivec proti Olympiquu, zaklanega petelina proti Tottenhamu, zažgano jugoslovansko zastavo proti Partizanu, zadnji Titov pokal leta 1991, finale proti Zvezdi, slutnjo vojne in Bokšićev gol proti prvakom Evrope, prvi naslov prvaka Hrvaške leta 1992 in četrtfinale lige prvakov leta 1995.
Vračamo vam žogo
Bili so srečni in žalostni trenutki, bile so lepe in grde stvari, ta nesrečna žoga je doživela marsikaj, odkar so jo splitski študentje prinesli iz Prage in odkar jo je Šime Raunig 11. junija 1911 s kolenom poslal mimo vratarja Calcia za prvi gol v Hajdukovi zgodovini, sedemstodevetindvajsetkrat je to nesrečno žogo Franc Matošić spravil v nasprotnikovo mrežo, z njo se je poigraval veliki Bernard Vukas, z volejem iz mrtvega kota jo je Božo Broketa spravil v mrežo za Zvezdinim vratarjem v devetdeseti minuti tiste legendarne, odločilne tekme leta 1950, na kateri je bila ustanovljena Torcida, Jurica Jerković jo je Žungulu podal kot vodeni projektil, Rizah Mešković pa jo je ujel z roko, medtem ko se je Tomislav Ivić z obema prijemal za glavo, še dandanes se ne ve, kako se je izmuznila med stativo in Luko Peruzovićem na Highburyju leta 1978, Boro Primorac jo je leta 1980 z vso močjo ustrelil iz enajstmetrovke za prvi gol na Poljudu, mlademu Praliji je ušla med nogami proti Valencii, Tomi Ivkoviću, ki mu ni mogel dati gola niti Maradona iz enajstmetrovke, jo je Baka Slišković zabil iz kota, zabil pa jo je tudi Spartinemu vratarju Olejaru v 119. minuti četrtrfinala za pokal UEFA, poševno z leve strani, za morda najbolj slaven Hajdukov gol in dokončno maščevanje Spartinim nogometašem za vse tiste lepe češke panenke U Fleku, da bi se lahko postavni Splitčani sedemdeset let pozneje ustavili na pivu pred polfinalom pokala UEFA, češki zapeljivci pa spraševali natakarico: "Kdo so pa zdaj tile?!"
Marsikaj, kot sem rekel, je doživela ta nesrečna usnjena žoga v zadnjih stotih letih, bili so srečni in žalostni trenutki, bile so lepe in grde stvari, sto let smo se družili z njo, šli skozi šest držav in šest režimov, bili smo prvaki Kraljevine Jugoslavije, Banovine Hrvaške, Ljudske republike Hrvaške, Federativne ljudske republike Jugoslavije, Socialistične federativne republike Jugoslavije in Republike Hrvaške, samo mi smo bili vedno isti, z istim imenom in isto žogo, z njo smo bili prvaki in poraženci, kradli smo in okradli so nas, smejali smo se in jokali, preklinjali, peli, se tepli in veselili, požigali, razbijali in slavili, se prepirali in ločevali, živeli in umirali, toda vse se mora enkrat končati, tako lepo kot grdo, in tako smo zdaj tu, v nedeljo, 13. februarja, U Fleku, dobrý den krásne češke panenke, vračamo vam žogo, ne potrebujemo je več.
Danes, sto let pozneje, je Hajduk provincialen klubčič, ki ilegalno sliši na ime slavnega splitskega kluba - mala, mračna mafijska filiala nogometno-politične mafije, pralnica denarja, ki ji vladajo pobesneli menedžerji, lastniki kafičev in stavnic ter nasilneži iz mestnih oblasti, nepismeni primitivni župan, ki se nosi, govori in vede kot Silvio Berlusconi po treh možganskih kapeh, in njegovi nečaki, botri in pajdaši iz nočnih klubov, pijana družba, ki se od samopostrežnega bifeja v Hajdukovem salonu še nikoli ni vrnila v častno ložo na drugi polčas.
Sto let kasneje je Hajduk le še obledela, porumenela fotografija iz nekih davnih, srečnejših časov, ko smo bili prvaki, žalostna družina mozoljavih mulcev, ki jim je najširši zamisljiv horizont ambicije menedžerjev rabljeni BMW, pogodba s kakšnim bolje stoječim korejskim klubom in poroka s zmagovalko televizijskega šova talentov.
Bilo je lepo, dokler je trajalo, sto let niti ni tako malo. Če pod vse skupaj potegnemo črto, je bila to lepa zgodba. Zdaj bi morali prekiniti tekmo, stoti rojstni dan je dobra priložnost, v prikladni stoti minuti spektakla proti Barceloni, saj bo tekma zaradi neredov na Torcidini tribuni podaljšana vsaj za petnajst minut, bo sodnik Messiju vzel žogo in s tremi kratkimi žvižgi zapiskal konec, splitske mažoretke pa bodo - vsaj tako sem si to zamislil - v častnem krogu ponesle žogo po poljudski lepotici in jo predale četverici študentov, v kratkem, ganljivem govoru se bo nekaj Hajdukovih veteranov poslovilo od nje, predsednik kluba bo s svečanim glasom na robu solz razglasil ukinitev kluba, spustila se bo Hajdukova zastava na južni tribuni, četverica študentov pa bo ob pesmi Torcide spravila žogo v nahrbtnik, sedla v avto in se odpravila v Prago.
Bili so srečni in žalostni trenutki, bile so lepe in grde stvari, bili smo prvaki in poraženci, kradli smo in okradli so nas, smejali smo se in jokali, preklinjali, peli, se tepli in veselili, požigali, razbijali in slavili, se prepirali in ločevali, živeli in umirali, toda vse se mora enkrat končati in tako smo zdaj tu, v nedeljo, 13. februarja, U Fleku, dobrý den krásne češke panenke, vračamo žogo, naročili bomo še eno pivo za slovo, hvala vam za vse.
Legenda pa, kot se za legende spodobi, se bo končala nekje pri četrtem pivu, ko bodo v Flekovo pivnico planili glasni, visoki, postavni mladeniči, zaradi katerih bodo lepe češke panenke v hipu pozabile na Splitčane z nogometno žogo.
"Kdo so pa tile?" bodo zbegano vprašali splitski študentje.
"Kaj ne veste?!" bo odgovorila natakarica, ne da bi odvrnila pogled od mladih, lepih Čehov. "To so hokejisti Sparte in Slavije!"
sobota, 5. februar 2011
4 - 4
* Walcott 1
* Djourou 3
* Van Persie 10
* Van Persie 26
* Barton (pen) 68
* Best 75
* Barton (pen) 83
* Tiote 87
* Djourou 3
* Van Persie 10
* Van Persie 26
* Barton (pen) 68
* Best 75
* Barton (pen) 83
* Tiote 87
Čista kraja.
Pokvarjena sodniška svinja.
Pokvarjena sodniška svinja.
torek, 1. februar 2011
Arsenal - Everton
2 - 1
Aršavin
Koscielny
Zmaga...velika ko Triglav.
Tekmo zame...komentiral
- Okej, zdej pa zares. Ljubitelji in poznavalci že veste, da se d grejšest nahaja pr emiratih.
tu ni zajebacije, je premjer scena.
ganers.............................vs...................................tofis
- referi je mejzn, k ne
Navodila so znana in jasna
Zdej je za nami četrt ure in ganerji sevede merkajo bol, oni majo radi bol.
Čeprav rdečkarji, majo radi tut rumeno, zato je ...
04.32 vilšer mal porumenel - buked, k ne
in glih zdej
15. 47 je ključavničar, faber, k ne, z 12 m falu tak zicer, da nish ne bo mogla en teden tipkat
21.12 volkot gud čens, mislim zicer, 7 m, ej, ampak havard gud sejv, k ne
nekdo bo nagarban, se men vidi
23.54 goooooooooooooooooooooooooooaaaaaaaaaaaaaaaaal
tofis...............................saha...........vat a goal.no čens for ščesni
Sevede je treba povedat, da je bil ofsajd, k ne
referi mejzn se je posvetoval s stranskim otrokom in ta je reku, ne ne, sm jaz viduaha, pol ok
čak, da te dobi nish v roke, jih boš vidu, slišal nit ne, ker bojo uha žarela
31.50 košelni gol, sam mu niso povedl, da mora žogo not spravt, ne on it not
fante se uči
še en noht manj, do konca pa še kar nekaj, trda bo ..........
jooooooooooooooooooj
36.18 persi, 6 m sam pred havardom, valda mim, nohtov počas zmankuje
44.26 rožički faul v napadu, buked k ne
vsaj u bukedanju vodjo, to je tud neki
mejzn je mal pohitel, kaj pa če, ko ga zebe.....pač haf tajm
ganers nul - tofis one yo yo, mal golfivo yo
- zdej so sevede na vrsti kozje molitvice, kukr zmirn, k ne
kdo si upa bit v vengerjevi koži.....no, sej tut on kmau ne bo, z gajžlo mu jo bo odrla :O
- pride nish :D:D:D...keep calm....
..in spet zgine
second haf, ok, ne vodijo niti v bukiranju, ridel izenaču
se pa komunajz segreva
50.52 fri kik hejtinga faul nad persijem, 18 m, gud čens, če bi persi znal šutat:(((
57.28 ganerji držijo bol in ugoden rezultat na svoji polovici :o
58.51 zdej tofiji vodijo tut v kartonih - arteta
sam je persi takoj izenaču
59.48 buked, k ne
61.12 saha heder skor two, pa ni
62.00 rožički aut, komunajz in, zdej mrbit bo
64.48 sam mojes je furbast in je naredu tut substitušn
svojga komunajza je zamenjal s turkom, ker un bi se zihr kej zmenl
67.45 diabi je dobr prodru in ko je blo treba z 20tih vžgat, mu žoga ujde čez nogo
68.16 sekon substitušn, nishin benjamim bentdner, zdej ziher bo
69.50 gooooooooooooooooooooooooooaaaaaaaaaaaaaaaaal
ganers.............................................komunajz ekvalajzl
ključavničar deliveri
smo rekl. da bo yo yo
zdej pojejo tut emirati
73.40 turek buked - tofiji vodijo v kartonih
74.40 gud fri kik persi, korner
75.01 goooooooooooooooooooooooaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaal košelni.......................................heder.........................goooooooaaaallll
mulc se je nauču, še dobr da smo mu povedal, da žogo z glavo, ne z glavo v gol
dracul že prešteva ojrčke :o
81.00 sagna in ščesni sta se hotla v miru mal poujčkat, sam je reku mister, da se bosta lohk pol, zdej je treba še teh deset min odšihtat
85.42 sagna se je mal zleknu, primu za glavo in reku Marija Sveta, krucifikst in skor obupal
sam je pršu maser in reku so vat
sagnota je prepričal in ta zdej igra strajt naprej, so far so gud, pika
pika
90.08 volkota bolji nog, sam mejz prav, naj te gre bolet vn, al pa nč
91.31 5 min aded, sam kaka čens za zakljućt za klišija, sam 5m, poči, ne, on po ganerskem klišeju išče deliveri, ej, mislim
94.58 mejzn je reku ic ol over
ganerji tu - tofiji one
ganerji viiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin
- se prikaže nish in reče
......utrudljiva tekma....;)....Aršavin se vrača
.....ampak sladka zmaga. pa hvala.
- se prikaže nish in reče
......utrudljiva tekma....;)....Aršavin se vrača
.....ampak sladka zmaga. pa hvala.
*Kaiser*
Tko je, k ne, pol se mau nardi francoza in je.
...zaključi komentator ni kej....smejem se...ob takem komentatorju mi ne bi bilo potrebno glasnosti dajat na mute...pa tudi poraz bi se hitreje prenesel.
Hvala Kaiserju za smeh
ponedeljek, 27. december 2010
3 - 1
aaaaaaaaaaaaa
rrrrrrrrrr
ssssssssss
eeeeeeeeeeeee
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnn
aaaaaaaaaa
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
sobota, 27. november 2010
Aston Villa - Arsenal
2 - 4
Aršavin, Nasri, Chamakh, Wilshere
So tekme, ki jih lahko gledam do konca ne glede na rezultat, ki se dogaja.
Ta je bila ena izmed njih.
Po obupnem tednu, kjer jim je uspelo dvakrat izgubit in si zakomplicirat še Ligo prvakov, se mi je vrtelo po
možganih...da tatretjič preprosto ne bodo izgubili.
....in ko se je že po nekaj sekundah tekme, skoraj prismejal gol....mi je bilo jasno...ne bo poraza.
So me pa itak da razkurli....2 - 0 vodstvo je že kar nekaj fore....in to foro uspešno izgubljat....vedno znova in znova se to dogajat?
...če napad opravlja svoje delo, naj ga hudiča...tudi obramba!
Ne vem....saj mogoče sem že zapisala...ali pa ne. Chamakhovi goli "se mi vidijo" podobno
kot so se mi od nekdaj zdeli Van Persie-jevi....zadeti z lahkoto tudi iz najbolj nemogočih položajev.
Luštno se je veselit zmage.
torek, 23. november 2010
Braga - Arsenal
2 - 0
Ena izmed tistih tekem, za katero nočem da se ponovi.
Namesto enajstmetrovke, dobiš rumen karton...in namesto zmage...poraz.
Nič kaj tako strašno narobe niso igrali, da bi jih vsaj lahko raztrgala.
Ne morem niti kriviti Fabianskega, da je bil v golu nemogoč.
Edino kar mi je preletavalo misli in kar mi ni bilo niti malo všeč....tokrat nisem videla običajne borbenosti. Premlačni so mi bili. Premalo želje po zmagi.
Ne vem.....
Si je pa treba zakomplicirat nadaljevanje...to pa ja. To pa Arsenal dobro zna....
...jebemo sunce...a se ne da enkrat brez tega priti naprej?
sobota, 20. november 2010
četrtek, 11. november 2010
Wolverhampton W. - Arsenal
10.11.2010
0 - 2
Chamakh....2x
Niti za sekundo nisem trepetala....in si mislila, da bi lahko izgubili.
Je pa res, da je pogled na postavo....in Fabianskega v golu....bil enmalo...khmmm...tečen.
Ampak.........Fabianski se je tokrat zeeeelo izkazal.
Arsenal manager Arsene Wenger: "Lukas Fabianski responded with a great performance today. I know he has the talent, but mentally it shows he has the strength to do it."
Wolves boss Mick McCarthy: "The man of the match has got to be their goalkeeper. He was hopeless for the goal on Sunday against Newcastle and cost them the game, but tonight he has justified Wenger's faith in him."
In Chamakh........jooooooooooooj....bil je VEČ KOT ODLIČEN
...Volkci niso bili tako nemočni kot bi si človek mislil, da bodo...glede na stanje z lestvice.ampak moji topovčki so vseeno
ZASLUŽENO zmagali.
Pela sem vso noč...od veseljaaaaaaaa
torek, 9. november 2010
Arsenal - Newcastle
0 - 1
7.11.2010
Ko 3x zadeneš tiste preklete golske štange
in
niti 1x ne daš gola zaradi 1000. in enega razloga
ter
dobiš gol iz ene in edine priložnosti....
....se meni začno prikazovat pikice pred očmi
in takrat je dobro, da ni nikogar v bližini.
Arsenal ni bil v svoji najboljši izdaji. Pa tako sem se veselila....ker je bila skupej čist spodobna...ma ne...fajn ekipa.
Da se zna zgodit kar se je....me je že ob pogledu na postavo opozarjal en črv po imenu Fabianski.
Pa ne....krivda je več ali manj njegova ja...ampak tudi vsa branilska vrsta je zaspala in dovolila da
....iz tiste ene in edine priložnosti....nastane poraz.
Van Persie pa....ni še pripravljen. Ni.
In Aršavin mi je bil nekam brez idej.
O bog...Fabianski.....kaj mu je bilo treba tolk lest iz vrat....ahhhh.
In za konec še izključitev Koscielny-ja....je lahko še kej?
.......morda pa uspejo s pritožbo?
Ma....nepotreben poraz. Nepotreben!
Bogamilga....dejte se zbrat in ne spuščat točk tako lahkotno.....je moja želja pred sredino tekmo.
četrtek, 4. november 2010
Šahtar - Arsenal
2 - 1
Walcott in avtogol mladega Eastmonda.Gol za zmago nasprotnika pa...Eduardo.
Ko niso storili nič kaj posebej narobe...
Walcottov nor dir proti vratom Šahtarja...kaj češ lepšga.
...morda je vodstvo prišlo prekmalu...in so se preveč laganoamerički prepustili.
Mladi nesrečnik je moral ravno tisto stotinko...pritaknit glavo, da je žoga zletela v Arsenalovo mrežo.
In kako čem zamerit Eduardu...da je spet žogo poslal v Arsenalovo mrežo? Ne morem. Ker zame še vedno ostaja....ne samo nogometaš ampak tudi človek 1A...s črtico.
bit če bolje jednog dana...
Za solze posušit...sevede pretiravam, nč nisem jokala...pa prvi gol za Arsenal 17-letnega Walcotta
....in še en nor tek....na še bolj nori tekmi...takrat sem pa res jokala...od besa in žalosti.
četrtek, 28. oktober 2010
Newcastle - Arsenal
CarlingCup
0 - 4
Krul-avtogol
Walcott 2x
Bendtner
.....najboljši so. čistčist zares....
nedelja, 24. oktober 2010
Man City - Arsenal
0 - 3
Nasri
Song
Bendtner
Man City: Hart, Richards, Boyata, Kompany, Boateng, Silva, Toure Yaya, De Jong, Barry, Milner, Tevez.
Subs: Given, Bridge, Adebayor, Adam Johnson, Lescott, Vieira, Balotelli.
Subs: Given, Bridge, Adebayor, Adam Johnson, Lescott, Vieira, Balotelli.
Arsenal: Fabianski, Sagna, Djourou, Squillaci, Clichy, Nasri, Fabregas, Song, Denilson, Arshavin, Chamakh.
Subs: Szczesny, Koscielny, Rosicky, Walcott, Eboue, Gibbs, Bendtner.
Subs: Szczesny, Koscielny, Rosicky, Walcott, Eboue, Gibbs, Bendtner.
Zmagaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
Bravo moji tamalčki....
BRAVOOOOOOOOOO
sreda, 20. oktober 2010
Arsenal - Šahtar
Liga prvakov
5-1
Igralec Arsenala.
Mojster svojega poklica, ki mu igranje preseka grozljiva poškodba.
Dolgo okrevanje.
Nezagotovljenemu mestu v prvi postavi sledi pametna odločitev , zamenjava kluba.
Odhod brez grdih besed.
Vrnitev na Emirates. Stoječe ovacije bivšemu igralcu Arsenala.
Klubu kjer je preživel 3 leta, zabije gol.
Redkost, da se ploska nasprotnikovemu golu. Eduardovemu se.
Song
Nasri
Fabregas
Wilshere
Chamakh
Nasri
Fabregas
Wilshere
Chamakh
Eduardo
Igralec Arsenala.
Mojster svojega poklica, ki mu igranje preseka grozljiva poškodba.
Dolgo okrevanje.
Nezagotovljenemu mestu v prvi postavi sledi pametna odločitev , zamenjava kluba.
Odhod brez grdih besed.
Vrnitev na Emirates. Stoječe ovacije bivšemu igralcu Arsenala.
Klubu kjer je preživel 3 leta, zabije gol.
Redkost, da se ploska nasprotnikovemu golu. Eduardovemu se.
Naročite se na:
Objave (Atom)