torek, 30. oktober 2012

Hoja po vodi - Jezus Christ Lizard

"Naš svet pozna v glavnem dva načina gibanja po vodi. Eden izkorišča vzgon in mu drugače rečemo tudi plavanje, o čemer ni potrebno izgubljati besed, drug način pa izkorišča površinsko napetost. Če si se kdaj zadrževal ob kakšni mlaki ali ribniku, si lahko opazil, da nekatere žuželke hodijo po vodni gladini, ne da bi si s tem močile noge. Zaradi površinske napetosti si lahko vodno gladino predstavljamo kot opno, na katero je mogoče postaviti dovolj lahke predmete, ne da bi se le-ti potopili. Postavlja se nam vprašanje, ali bi tudi človek lahko uporabil pojav površinske napetosti za gibanje po vodi. Vemo, da je sila površine sorazmerna z obsegom stične ploskve. Torej, če bi imeli dovolj velika stopala z dovolj velikim obsegom bi lahko načeloma lepo stali na vodi in po njej tudi hodili. Na žalost bi bili dovolj veliki čevlji hkrati preveliki za dejansko uporabo. Žuželkine nožice so sicer precej drobne, vendar so žuželke, vsaj nekatere, dovolj lahke za lebdenje po vodni gladini. Upoštevati moramo tudi, da še na najmirnejši vodi lahko opazimo valove, četudi majhne, ki onemogočajo že predmetom velikosti nekaj deset centimetrov, da bi s pomočjo površinske napetosti lebdeli na gladini. Če so valovi preveliki, se namreč vodna gladina ne obnaša več kot opna.

Obstajajo tudi drugi načini za hojo po vodi. Enega izmed teh uporabljajo kuščarji Basilicus Basilicus, ki živijo v Srednji Ameriki. Njihova tehnika teka po vodi je bila dolgo skrivnost, vse dokler je pred časom skupina fizikov ni zadovoljivo razložila. Razlaga gre nekako takole. Kuščar pri teku udarja z nogami tako močno po vodi, da le-to dovolj sunkovito odrine in med vodo in stopalom ostane nekaj zraka (glej skico spodaj). Voda sicer že v naslednjem trenutku zapolnjuje prostor z zrakom, vendar če kuščar stopalo umakne dovolj hitro, ga voda ne omoči. Zakaj kuščar na ta način ne potone? Delno zaradi tega, ker ga že močan udarec noge ob gladino potiska navzgor, predvsem pa zaradi tega, ker tudi, ko je stopalo v vodi, z njo ne pride v stik in se od nje preko zračne plasti še vedno krepko odriva. Ta sila je precej večja od navadnega vzgona, ki bi deloval, če bi voda nogo popolnoma zalila.



Takšen način gibanja po vodni gladini zahteva očitno precejšno hitrost. Ocenjeno je bilo, da bi se človek moral gibati vsaj s 30 m/s (110 km/h), da bi lahko tako kot ta kuščar švigal po vodi. Takšnega novega športa se ljudje torej ne moremo nadejati. Ob vseh čolnih, surfih, letalih in vsem mogočem sicer tudi prave potrebe po tekanju po vodi verjetno nimamo. Se pa strinjam, da bi bilo res imenitno."

/Vir - Damijan Markovič - Kvarkadabra/


sreda, 24. oktober 2012

111

Vse bolj vroča je postajala bližina. 
 Na pragu moje želje, si se znašel.
Navihanost tvojih rok. Ko jim dovoliš, dajejo in jemljejo vse.
Mirila sem se pod kopreno dotikov. Topila meje, ki jim je čas napisal zgodbe. Pobožala upanje in sreči odprla srce.
Ne vprašaj! Bilo je.

Tema je zlezla med drevje.
Snežilo bo. Spet in znova. A ne s tabo.
 




nedelja, 21. oktober 2012

φ(6) = 2


V poplavi mega samovšečne sivine,
 tvoja rdeča  lumparija
še toliko bolj glasno sveti.
 Podiva se med  dotiki,
mešava različnosti
in šivava
igrivo dvojino.

Vsa ukleščena rešeta,
nama ne morejo
ukrasti glasbe.
S škarjami se igrava,
meriva upornost
in strupom pijeva kri.

 Pred zamahi razredčenih umov,
živiva brez megle.
Božava drznost, 
okušava vonj norih občutkov
in gola sestavljava nasmejan svet

Lep je.




sobota, 20. oktober 2012

Norwich

 
Vrata se odpirajo,
glasba treska po ušesih
in hoče na vsak način
razumeti smisel
sprehajanja po samoti.
Ko jih sprejme škatla napolnjena
z rdečo,
dobijo usta velike oči
in decibeli visoke obrate
saj se ne spodobi,
menjati zamaščene politike
za lepo raščene noge.

Ampak vse gre po napačni poti,
luknje so čisto narobe postavljene,
strategije uspeha pa so
nevidne ostale kdovekje.
Pokajo členki,
mežika srce
in beseda pizda
je morala
začeti
s pretepanjem
medlih tičev.

Podrobnost pogleduje na uro,
vrtinči se žarek upanja in moli,
da je časa dovolj,
vsaj  za ujetje spremembe.

Seveda prebijanje z zavezanimi očmi
 ne more dati rezultatov,
 zato si je sramotilni steber
upravičeno
 nabrusil jezik
in jih prvič letos,
poslal v
..........

Slika


Zaspan dan si  umišlja,
da mu bom predramila krila
in si bo končno lahko nadel kanček podivjanosti.
So dnevi, ko se niti meni ne da trgat zaležanih kosti,
drezat v osja gnezda
in tebi lizat tiča. 

Vedno bolj predrzne ceste zahtevajo od mene, 
da jim vsakič znova dokazujem odpornost
na različne odtenke človeške neumnosti.
Prijetno je pa prav zmeraj,
ko v križišče pridirja 
nasmejana vrv želja in mi sporoča, 
da se ji je zahotelo
vročega vesolja moje neugnanke.

 Nemarni podatki bi si radi zagotovili
posvečen kraj in 
kupu nepotrebne šare 
se silno mudi poiskati razliko
med včeraj in jutri.
Ne vidim jih,
ker  raje v tvojih očeh
padam na kolena
in se pogoltno prepuščam
modrostim tvojega tiča.

Mrki obrazi ob poteh 
se trudijo zažgati vsa odstopanja
ali pa skušajo s petelinjenjem ujeti
sveže ideje za premagovanje krize.
Gluha sem zanje ker vem,
 da se jim zdijo
široko razkrečene noge prepovedane
in tvoj jezik v moji muci
le posledica napačnih odločitev.

A bitka dneva je izgubljena,
ko si lenobna noč
začenja prepevati
in reka navihano smejati.
Takrat se  čas  z užitkom prepušča
družbi dveh,
ki s tičem in muco
rešujeta svet.
Ti,
samo ne reci,
da to ni možno!
Jaz,
vem da je!

četrtek, 18. oktober 2012

"Tito - zadnje priče testamenta"

Dokumentarec, ki naj bi poneumljal ljudi. Ja, mogoče. A le tiste, ki ga ne zmorejo pogledati z distance in jim že omemba Tita dela hude preglavice.
...pa tiste, ki mislijo da čukov noris res obstaja in tiste, ki jim lahko u šusu napumpaš glavo prav z vsako bedarijo

Pa sorči..... v nedeljo zvečer raje še enkrat pogledam ta dokumentarec
kot pa  tisočkrat prežvečene oddaje tipa  Spet doma in Zoom.

In spotoma še mali premislek...kaj pa če je bitka med Zafranovičem in Šuvarjevo zgolj bombica - za večjo gledanost?
In še...ko bo na sporedu del serije, kjer ne bo prav lepih besed o Titu - bo pa vse ok, ne? Takrat se bo pa ploskalo al kaj?


Zadnji zapis o politiki za nekaj časa.
In ja, volim Zvera.  Ostala dva sta pri meni oplela. In kdor ne gre na volitve, je..........(vstavi poljubno grdo besedo)

nedelja, 14. oktober 2012

Bor


V  dežju te vabim
da z mano bežiš
-
tople bližine
naju učiš.

V megli te kličem
da dotike nahraniš
-
melodije srca
za zmeraj ubraniš.

V mrazu te iščem
da v smeh me zavijaš
-
s točo poljubov
ledenost razbijaš.

A v soncu pozabljam
da  rad me imaš
-
vso tvojo ljubezen
zamenjam za laž.

Ne kaznuj me, prehudo.

sobota, 13. oktober 2012

Veš.....


Slap
besed
je  požgečkal
razigrane
nagajivke
da so v hipu
delu rekle
adijo
in si 
privoščile
sprehod
do kraja
svoje najljubše
kofetne omame
kjer si bodo
v blaženem miru
privoščile
veliko tebe.

Smejejo se
ker 
razbija
tista znana eksplozija
in parom
za sosednjo mizo
spet tečejo sline.
.....všeč jim je.
Da tvoj jezik zna povedati vse - brez besed.

petek, 12. oktober 2012

*Zakaj sem tepen?*

25. september 2012

"Pozdravljeni! Sem nov tukaj. Ne bom ovinkaril. Želim opozoriti na vse večjo stisko ljudi, ki so se znašli v zelo težkem položaju. Največkrat ne po svoji krivdi. V takšni situaciji sem se znašel tudi sam. Ne pričakujem materijalno pomoč. Le razumevanje in željo, da vplivate na ljudi, ki so odgovorni za reševanje takšnih problemov (politiki, nevladne organizacije). Da jim posredujete svoje nestrinjanje in jim skušate dopovedati, da vsi ubogi pač nismo brezdelneži, lenuhi in samo čakamo, da kaj prileti z neba. Ker nas preprosto ne vidijo. Ker ni lepo, če imaš v državi toliko ubogih par.
To temo sem odprl spontano. Nekje se človek mora izpovedati. Opozoriti na bedo, ki se je zavlekla v našo družbo. Pa je večina ne vidi. Ali pa je sploh ne želi videti.
Sem eden tistih, ki so bili zaposleni v podjetju, ki je šlo v stečaj. Živim v kraju, ki je zelo neperspektiven kar se novih priložnosti tiče. Delo se dobi zelo težko. Ker sem že v poznih zrelih letih me tudi nihče noče zaposliti. Z otrokom, ki se še šola, živiva v hiši, ki smo jo dolgo gradili. Velika približno 150 m2 bruto površine. Od tega precej odpade na garažo in kurilnico v njej, pa teraso ter stopnišče. Gre v bistvu za komfortno trosobno stanovanje. Spodaj je velika bivalna kuhinja s sanitarijami in hodnikom ter stopniščem. Zgoraj v mansardi pa so tri sobe s tušem in WC. Hiša stoji na približno 200m2 zemljišča. Obdaja jo 2 meterski pohodni pas. Razen pred hišo, kjer je dovoz oz. parkirišče ni drugega zemljišča.
Ker sem ostal brez službe sem nekaj časa prejemal nadomestilo. Potem pa sem zaprosil za socialno pomoč. Ker novi zakon določa, da prosilec za pomoč ne sme imeti večje nepremičnine (premoženja) kot je predvideno po novi lestvici. Po kateri dvema človekoma zadostuje 90 m2, sem primoran podpisati izjavo, da dovolim državi zaznambo prepovedi odtujitve oz. obremenitve nepremičnine v ZK. In to, če sem v zadnjih 18. mesecih 12x prejel denarno pomoč. Kar se mi zdi nečloveško. Hiše v tem času ne morem prodati. Če pa bi mi že uspelo, bi zanjo dobil mogoče le 60%, 70% realne cene. Saj nepremičniniski mrhovinarji komaj čakajo na takšno priložnost. Pridejo kar s kovčkom gotovine. Pa tudi sicer živim na področju, kjer je zanimanje za nakup zelo majhno. Oziroma se je to skoraj povsem ustavilo.
Mislim da je zakon krivičen. Saj bo po moji smrti, sin tako in tako moral državi vrniti denar (socialno pomoč). Ker se bo ta v zapuščinskem postopku avtomatično prijavila kot upnica. Zakaj potem sploh pepoved odtujitve oz. obremenitve? Zakaj je ne bi smel prodati, če slučajno le najdem kupca? S tem bi lahko kupil manjše stanovanje Za katerega pa mi ne bi bilo treba podpisati prej omenjene izjave.
Še huje pa je, da sva s sinom v konstantnih dolgovih. Saj so socialni prejemki premajhni. Nekaj čez 450 EUR mesečno. Res da imava brezplačno zdravstveo zavarovanje in rtv prispevek. Vendar je to vseeno premalo za kritje vseh stroškov. Na začetku sem celo prodal avto. Da sem sploh lahko pokril stare dolgove. Sedaj pa so se ti ponovno pričeli kopičiti. Hiška je zgrajena z odrekanjem. Ne bi je rad izgubil. Pa tudi sin nima kam iti. Ne gre za neko strašno veliko premoženje. Po najnovejših podatkih menda ni vredna več kot 110.000, mogoče 120.000 EUR. To je tržna cena. Torej bi jo moral prodati za okoli 90.000 EUR, ali še manj, da bi sploh šla v promet. In kaj bi država imela od tega? 1800 EUR davka od prometa z nepremičninami in takse za vpis oz. prepis v ZK. Če bi mi pri prodaji pomagala agencija pa bi najbrž tudi ona vzela 1800 EUR. S preostankom denarja bi sicer res lahko kupil manjše dvosobno stanovanje. Nekje na področju kjer je to mogoče. Toda kaj bi s tem jaz pridobil, kaj država? Nič. Izpolnil bi zakonske pogoje in ne bi bil dolžan podpisati izjave o zaznabi prepovedi odtujitve ter obremenitve stanovanja. Saj bi to ustrezalo „standardom“. Socialano pomoč pa bi še vedno prejemal. In sin bi jo moral po moji smrti prav tako vrniti. Tekoči stroški pa bi bili verjetno še višji. Saj so položnice v blokih bistveno višje kot v individulanih hišah. Kjer tudi lahko lažje varčuješ. Če nimaš denarja pač ne zakuriš peči. Bojler daš na nižjo temperaturo in podobno. V bloku pa ti zaračunajo ogrevanje, čiščenje, vzdrževanje, vodenje obračuna itd. V čem je torej poanta, smisel take zakonodaje? Da ljudi spravlja ob nepemičnine in jih jih sili v migracije ter nove težave? Saj dostikrat od prodaje ne ostane dovolj denarja za nakup stanovanja v istem kraju. Potem se morajo ti ljudje seliti (migrirati) v še bolj „zabačene“ kraje. Kjer lahko za preostanek denarja kupijo manjše stanovanje, ali hiško. Kar pomeni še manj možnosti za zaposlitev in seveda večjo težavo pri šolanju otrok.
To sem pač moral napisati. Prosim za razumevanje. Ne jemljite tega pisanja kot še eno od nakladanj nekega siromaha, ki se ne znajde in samo čaka, da mu kdo pošlje kak evro na njegov osebni račun. Ne! Ne prosjačim. Se pa počutim ogoljufanega, ponižanega. In zaradi bede v katero sem zašel kot nadloga, smet. Ki se je vsak izogiba.
Centri za socialno delo pa niso več to kar so bili. So zgolj servis finančnega ministrstva. Hladane birokratske hiše. Navajajo samo še zakone, njihove člene in tabele. In se izgovarjajo na računalniški program. Po katerih (zadnje čase največkrat) do česa nisi upravičen. Prej kot pa da si.
In še nekaj je krivičnega. So ljudje, naši državljani, prejemniki socialnih pomoči, ki imajo v tuju državi (kjer so bili recimo rojeni) nepremičnine. Pri nas pa žive v t.i. neprofitnih stanovanjih, ki so jim ga je dodelile občine. Ali pa so jih kupili po Jazbinškovem zakonu. Ker z nekaterimi tujimi državami nimamo urejenega sporazuma o izmenjavi evidenc, ti ljudje tukaj prejmejo vse mogoče socialne transferje. Brez omejitev ter podatkov o dejanskemu premoženju, ki ga v resnici imajo. Saj zadostuje, da ob izpolnjevanju vloge napišejo zgolj, da so brez njega. Po njihovi smrti pa svojci v tujini brez težav dedujejo tamkajšnje imetje. In jim naši državi ni treba vrniti socialnih pomoči. Tudi v tem smislu je zakonodaja krivična do nas. Ki te možnosti nimamo. Država pa nam hoče vzeti edino kar smo si prigarali. Je to v primerjavi z nami, ki teh možnosti nimamo pravično?
Če je še kdo v podobni stiski, ali se ne strinja s takšnim ravnanjem države, naj prosim tukaj napiše. Če morda kdo lahko svetuje kaj in kako, pa mu bom zelo hvaležen. Enostavno se počutim nemočnega in ponižanega. Brezpravnega in oropanega. Pravzaprav se počutim kot pes. Ki ne ve, ali ga bo mimoidoči pobožal, ali ga brcnil. Nikomur ne privoščim teh občutkov.
Sem človek, ki se zna veseliti tuje sreče. Saj ni lepšega, če okli sebe gledaš srečne in zadovoljne ljudi. Žal pa je tako naneslo, da je danes teh srečnih obrazov zelo malo. So večinoma skriti za zidovi svojih bogatih vil. In sreče niti ne žele deliti z drugimi. Saj bi jim pogled na uboge pokvaril njihovo lastno srečo ter apetit.

11.oktober 2012

Sredi septembra sem oddal vlogo za socialno pomoč in otrokovo štipendijo. Priložil sem izpiske iz banke ter potrdilo o vpisu v šolo. Včeraj bi moral dobiti štipendijo. Pa je ni bilo. Tudi nobenega pisnega odgovora iz centra za socialno delo ne. Včasih je treba vlogo dopolniti. Če je pomanjkljiva. Povsem tiho so. Otrok pa rabi malico. Nosi ene superge. Kako izgledajo po osmih urah prakse ter vsakodnevne uporabe ne bom razlagal. Do konca meseca nimava več kot 21,32 EUR gotovine.
Mi kdo lahko pove zakaj se do nas obnašajo tako brezbrižno in brezsrčno? Kaj smo jim storili? Ali ministru Vizjaku ni dovolj lepa plača in udobje, ki ga uživa? Se boji, da bi se mu zaradi takih kot sem jaz plača znižala za gromozanskih 100 EUR? Bo lahko še preživel s 4000 EUR? Mu pošljem kilo makaronov? Jih imam doma v omarici. "S" bugetovi so. Čiso vredu. Še boljši so z omako. Če jo imaš. Ampak minister se s tem najbrž ne obremenjuje. On bo danes za predjed verjetno postrežen s karpačom na rukoli in ostrigovo polivko. Ostalo bo še videl. Poleg pa bo srknil en kozarček izbrane kakovostne črnine. Mogoče vodo z ali brez mehurčkov. Saj še ne ve, ali ga bo napenjalo.
Kdo nam je kriv! Je tako minister? "

"Prošnje pišem na roke. Veste kakšna muka je to danes? Ker nimam denarja za črnilo za printer. Vse skupaj je že tako noro, da sploh ne vem kaj naj naredim. V drugem kraju bi se prav rad zaposlil. Ampak ne dobim dela. Me tudi pokličejo ne. Če pa že me, gre ponavadi za razgovor, ki se zmeraj zaključi z isto frazo. Vas bomo obvestili o izbiri. Se mi je tudi že zgodilo, da nisem šel. Ker nisem imel denarja za vožnjo. In sem referentki na zavod sporočil, da ne morem iti, ker si ne morem kupiti karte.
Ko ima hudič mlade se ti vedno spravijo na najšibkejši člen."


Tema je odprta  na forumu MMC - TULE -  kjer lahko prispevate vaše zamisli, predloge, nasvete, izrazite podporo.



četrtek, 11. oktober 2012

1 + 3


sneži razlaga
in sanjajo reke 
o zgodbi
brez sužnjev
ki bi umirali
za neke tuje
ideje
/
pred vrhovi
skrotovičenih misli
si upanje
lomi kosti
in kliče po
vonju mraza
-
rezget 
strahov
duši
prezeble dotike
in si lasti
zasluge za 
umik
/
brez besed
najljubša melodija
ljubi
mimo

sreda, 10. oktober 2012

. . .

ti povem
da bi
trganje svile
z lahkoto prenesla
in vse
kar bi sledilo
objavila
na oglasni deski
ni mi mar
da se zavistna raja
skrivaj naslaja
ko glasno križa
in se zgraža
nad pokvarjenostjo
dveh teles
mar mi je le
tvojega
nenasitnega tiča
ki se
pred Tušem sprehaja
ali pač
v jutru meni nagaja
res se mi
sladko jebe
če
zblojena raja
sovraži obrite muce
in fuke na metre
mar mi je le
da jih ti ne.

torek, 09. oktober 2012

Dvojka

Odpajkali so, taveliki pajki. kam, ne vem.
....tamali pa še po koprivah lovi mrčes




 Ne samo,da je oljna repica super za videt in gledat
...pa da je bubamara, sreče prinašalka....
 Iz odpadnih olj in repičnega, delajo biodizel. Kaj in kako in zakaj... počnejo Avstrijci
...kljub poskusom, smo pri nas še sto let za cajtom

Hermeliko ob sončnih dnevih, še vedno obletavajo.
Češmin
...in njegov plen
Zdravju škodljivi
...tepci v košare tlačijo njuno sorodnico, zeleno mušnico in pravijo, da je to golobica.
Za senco  velikanski listi, vsako zimo preživi.
...in za pojest jih je vsako leto več
Čas buč prihaja

...prodaja na kilo je jasno da ja, ugodnejša

Stroj za peko kostanja
...odlično opravlja svoje delo. hitro, kvalitetno, poceni.

-------------------------------