25. september 2012
"Pozdravljeni! Sem nov tukaj. Ne bom ovinkaril. Želim opozoriti na vse večjo stisko ljudi, ki so se znašli v zelo težkem položaju. Največkrat ne po svoji krivdi. V takšni situaciji sem se znašel tudi sam. Ne pričakujem materijalno pomoč. Le razumevanje in željo, da vplivate na ljudi, ki so odgovorni za reševanje takšnih problemov (politiki, nevladne organizacije). Da jim posredujete svoje nestrinjanje in jim skušate dopovedati, da vsi ubogi pač nismo brezdelneži, lenuhi in samo čakamo, da kaj prileti z neba. Ker nas preprosto ne vidijo. Ker ni lepo, če imaš v državi toliko ubogih par.
To temo sem odprl spontano. Nekje se človek mora izpovedati. Opozoriti na bedo, ki se je zavlekla v našo družbo. Pa je večina ne vidi. Ali pa je sploh ne želi videti.
Sem eden tistih, ki so bili zaposleni v podjetju, ki je šlo v stečaj. Živim v kraju, ki je zelo neperspektiven kar se novih priložnosti tiče. Delo se dobi zelo težko. Ker sem že v poznih zrelih letih me tudi nihče noče zaposliti. Z otrokom, ki se še šola, živiva v hiši, ki smo jo dolgo gradili. Velika približno 150 m2 bruto površine. Od tega precej odpade na garažo in kurilnico v njej, pa teraso ter stopnišče. Gre v bistvu za komfortno trosobno stanovanje. Spodaj je velika bivalna kuhinja s sanitarijami in hodnikom ter stopniščem. Zgoraj v mansardi pa so tri sobe s tušem in WC. Hiša stoji na približno 200m2 zemljišča. Obdaja jo 2 meterski pohodni pas. Razen pred hišo, kjer je dovoz oz. parkirišče ni drugega zemljišča.
Ker sem ostal brez službe sem nekaj časa prejemal nadomestilo. Potem pa sem zaprosil za socialno pomoč. Ker novi zakon določa, da prosilec za pomoč ne sme imeti večje nepremičnine (premoženja) kot je predvideno po novi lestvici. Po kateri dvema človekoma zadostuje 90 m2, sem primoran podpisati izjavo, da dovolim državi zaznambo prepovedi odtujitve oz. obremenitve nepremičnine v ZK. In to, če sem v zadnjih 18. mesecih 12x prejel denarno pomoč. Kar se mi zdi nečloveško. Hiše v tem času ne morem prodati. Če pa bi mi že uspelo, bi zanjo dobil mogoče le 60%, 70% realne cene. Saj nepremičniniski mrhovinarji komaj čakajo na takšno priložnost. Pridejo kar s kovčkom gotovine. Pa tudi sicer živim na področju, kjer je zanimanje za nakup zelo majhno. Oziroma se je to skoraj povsem ustavilo.
Mislim da je zakon krivičen. Saj bo po moji smrti, sin tako in tako moral državi vrniti denar (socialno pomoč). Ker se bo ta v zapuščinskem postopku avtomatično prijavila kot upnica. Zakaj potem sploh pepoved odtujitve oz. obremenitve? Zakaj je ne bi smel prodati, če slučajno le najdem kupca? S tem bi lahko kupil manjše stanovanje Za katerega pa mi ne bi bilo treba podpisati prej omenjene izjave.
Še huje pa je, da sva s sinom v konstantnih dolgovih. Saj so socialni prejemki premajhni. Nekaj čez 450 EUR mesečno. Res da imava brezplačno zdravstveo zavarovanje in rtv prispevek. Vendar je to vseeno premalo za kritje vseh stroškov. Na začetku sem celo prodal avto. Da sem sploh lahko pokril stare dolgove. Sedaj pa so se ti ponovno pričeli kopičiti. Hiška je zgrajena z odrekanjem. Ne bi je rad izgubil. Pa tudi sin nima kam iti. Ne gre za neko strašno veliko premoženje. Po najnovejših podatkih menda ni vredna več kot 110.000, mogoče 120.000 EUR. To je tržna cena. Torej bi jo moral prodati za okoli 90.000 EUR, ali še manj, da bi sploh šla v promet. In kaj bi država imela od tega? 1800 EUR davka od prometa z nepremičninami in takse za vpis oz. prepis v ZK. Če bi mi pri prodaji pomagala agencija pa bi najbrž tudi ona vzela 1800 EUR. S preostankom denarja bi sicer res lahko kupil manjše dvosobno stanovanje. Nekje na področju kjer je to mogoče. Toda kaj bi s tem jaz pridobil, kaj država? Nič. Izpolnil bi zakonske pogoje in ne bi bil dolžan podpisati izjave o zaznabi prepovedi odtujitve ter obremenitve stanovanja. Saj bi to ustrezalo „standardom“. Socialano pomoč pa bi še vedno prejemal. In sin bi jo moral po moji smrti prav tako vrniti. Tekoči stroški pa bi bili verjetno še višji. Saj so položnice v blokih bistveno višje kot v individulanih hišah. Kjer tudi lahko lažje varčuješ. Če nimaš denarja pač ne zakuriš peči. Bojler daš na nižjo temperaturo in podobno. V bloku pa ti zaračunajo ogrevanje, čiščenje, vzdrževanje, vodenje obračuna itd. V čem je torej poanta, smisel take zakonodaje? Da ljudi spravlja ob nepemičnine in jih jih sili v migracije ter nove težave? Saj dostikrat od prodaje ne ostane dovolj denarja za nakup stanovanja v istem kraju. Potem se morajo ti ljudje seliti (migrirati) v še bolj „zabačene“ kraje. Kjer lahko za preostanek denarja kupijo manjše stanovanje, ali hiško. Kar pomeni še manj možnosti za zaposlitev in seveda večjo težavo pri šolanju otrok.
To sem pač moral napisati. Prosim za razumevanje. Ne jemljite tega pisanja kot še eno od nakladanj nekega siromaha, ki se ne znajde in samo čaka, da mu kdo pošlje kak evro na njegov osebni račun. Ne! Ne prosjačim. Se pa počutim ogoljufanega, ponižanega. In zaradi bede v katero sem zašel kot nadloga, smet. Ki se je vsak izogiba.
Centri za socialno delo pa niso več to kar so bili. So zgolj servis finančnega ministrstva. Hladane birokratske hiše. Navajajo samo še zakone, njihove člene in tabele. In se izgovarjajo na računalniški program. Po katerih (zadnje čase največkrat) do česa nisi upravičen. Prej kot pa da si.
In še nekaj je krivičnega. So ljudje, naši državljani, prejemniki socialnih pomoči, ki imajo v tuju državi (kjer so bili recimo rojeni) nepremičnine. Pri nas pa žive v t.i. neprofitnih stanovanjih, ki so jim ga je dodelile občine. Ali pa so jih kupili po Jazbinškovem zakonu. Ker z nekaterimi tujimi državami nimamo urejenega sporazuma o izmenjavi evidenc, ti ljudje tukaj prejmejo vse mogoče socialne transferje. Brez omejitev ter podatkov o dejanskemu premoženju, ki ga v resnici imajo. Saj zadostuje, da ob izpolnjevanju vloge napišejo zgolj, da so brez njega. Po njihovi smrti pa svojci v tujini brez težav dedujejo tamkajšnje imetje. In jim naši državi ni treba vrniti socialnih pomoči. Tudi v tem smislu je zakonodaja krivična do nas. Ki te možnosti nimamo. Država pa nam hoče vzeti edino kar smo si prigarali. Je to v primerjavi z nami, ki teh možnosti nimamo pravično?
Če je še kdo v podobni stiski, ali se ne strinja s takšnim ravnanjem države, naj prosim tukaj napiše. Če morda kdo lahko svetuje kaj in kako, pa mu bom zelo hvaležen. Enostavno se počutim nemočnega in ponižanega. Brezpravnega in oropanega. Pravzaprav se počutim kot pes. Ki ne ve, ali ga bo mimoidoči pobožal, ali ga brcnil. Nikomur ne privoščim teh občutkov.
Sem človek, ki se zna veseliti tuje sreče. Saj ni lepšega, če okli sebe gledaš srečne in zadovoljne ljudi. Žal pa je tako naneslo, da je danes teh srečnih obrazov zelo malo. So večinoma skriti za zidovi svojih bogatih vil. In sreče niti ne žele deliti z drugimi. Saj bi jim pogled na uboge pokvaril njihovo lastno srečo ter apetit.
11.oktober 2012
Sredi septembra sem oddal vlogo za socialno pomoč in otrokovo štipendijo. Priložil sem izpiske iz banke ter potrdilo o vpisu v šolo. Včeraj bi moral dobiti štipendijo. Pa je ni bilo. Tudi nobenega pisnega odgovora iz centra za socialno delo ne. Včasih je treba vlogo dopolniti. Če je pomanjkljiva. Povsem tiho so. Otrok pa rabi malico. Nosi ene superge. Kako izgledajo po osmih urah prakse ter vsakodnevne uporabe ne bom razlagal. Do konca meseca nimava več kot 21,32 EUR gotovine.
Mi kdo lahko pove zakaj se do nas obnašajo tako brezbrižno in brezsrčno? Kaj smo jim storili? Ali ministru Vizjaku ni dovolj lepa plača in udobje, ki ga uživa? Se boji, da bi se mu zaradi takih kot sem jaz plača znižala za gromozanskih 100 EUR? Bo lahko še preživel s 4000 EUR? Mu pošljem kilo makaronov? Jih imam doma v omarici. "S" bugetovi so. Čiso vredu. Še boljši so z omako. Če jo imaš. Ampak minister se s tem najbrž ne obremenjuje. On bo danes za predjed verjetno postrežen s karpačom na rukoli in ostrigovo polivko. Ostalo bo še videl. Poleg pa bo srknil en kozarček izbrane kakovostne črnine. Mogoče vodo z ali brez mehurčkov. Saj še ne ve, ali ga bo napenjalo.
Kdo nam je kriv! Je tako minister? "
"Prošnje pišem na roke. Veste kakšna muka je to danes? Ker nimam denarja
za črnilo za printer. Vse skupaj je že tako noro, da sploh ne vem kaj
naj naredim. V drugem kraju bi se prav rad zaposlil. Ampak ne dobim
dela. Me tudi pokličejo ne. Če pa že me, gre ponavadi za razgovor, ki se
zmeraj zaključi z isto frazo. Vas bomo obvestili o izbiri. Se mi je
tudi že zgodilo, da nisem šel. Ker nisem imel denarja za vožnjo. In sem
referentki na zavod sporočil, da ne morem iti, ker si ne morem kupiti
karte.
Ko ima hudič mlade se ti vedno spravijo na najšibkejši člen."
Tema je odprta na forumu MMC -
TULE - kjer lahko prispevate vaše zamisli, predloge, nasvete, izrazite podporo.
