sobota, 31. januar 2009

Povej



Kam neskončnost se je skrila,
zakaj je sreča umolknila?

Kdo je vetru zlomil krila,
koga je žalost ulovila?

S kom se sonce zdaj pajdaši,
čemu odšli so nori časi?

S čim pogreješ srca zmrzlino,
kje se najde spet toplino?


Mnogo vprašanj,
še več iskanj.
Dan na dan.

Eeeeej, zbudi se iz sanj!

Arsenal - West Ham

Ah ja...ti moj ljubi Arsenal.
Igra...je boljši...pa ne da gola.

Pa čudenje, zakaj Van Persie na klopi, ko je bil ja udeležen pri vseh golih v januarju.
Jaz se nisem nič spraševala. Vedno zaupam v Wengerjeve odločitve.No ja, včasih se zgodi, da ga ravno ne razumem. Tokrat pač ne.
In zdi se mi, da tudi Van Persie potrebuje počitek...ker ni niti najmanj potrebno, da se spet poškoduje.

In ja...izvedela sem končno, kak je bil rezultat prejšnje tekme...neodločen!
Niso izgubili!
Van Persieeeeee......

Tekma pa veliko boljša kot prejšna. In Almunia skorajda ni imel dela. Verjetno bi se mi pa snelo, da bi iz tistih štirih ali petih priložnosti pokasirali gol.
Škoda, ker niso zmagali.

Slaba tolažba je, da se je tudi A. Villa razšla z remijem. Itak ne maram kalkulacij...rada imam, da se vsaka ekipa zanaša nase in igra tako, da ni odvisna od drugih rezultatov.

Še kar precej tekem je do konca.
In jaz...še vedno vsa rdeča in Arsenalova.

In ko sem si pogledala gol Van Persia s prejšnje tekme...
Vse bo še prav!

petek, 30. januar 2009

Zadnji januarski petek




Konec tedna.
Je bil uspešen?
Merilo za uspeh pa je?

Sonce na Primorskem
megleno oblačna Gorenjska
petkovo nagužvana Ljubljana.

...jaz bi pa imela led na Antarktiki.

Tako dobro torto sem jedla...
... in stresla čigumije s stojala, pa me nihče ni grdo gledal.

Naporen dan.

Zmanjkalo mi je krompirja. Pa sem ga šla iskat.
K prvemu kmetu...žal, nimam ga več. Počakaj, pokličem Toneta, ga ima zagotovo še.
Imel ga je.

Tone in Minka. Brat in sestra. Pri osemdesetih.
Živita tam zgoraj na hribu.
Ob lepem vremenu je prekrasen pogled na dolino.
Brez otrok.
22 govejih glav...6 prašičev

- Greš pozdravit Minko, te bo vesela.
Minka leži, moja mati bi rekla - živ mrlič.
Le sem pa tja vstane. Delati ne more nič.
- Joj, a si to ti, Ivica?
- Ne, njena hči.
- Po krompir je prišla.

Nimam besed za opis bivališča. Živeti v takem...
- Boš en šnopček?
- Hvala, ne bi.
- Ah, čist en mal.
In že toči. Obema.

Ma ja, pa ga bom. 0,3. Dober je bil.
Še nekaj besed izmenjamo.
Da naj še pridem, mi reče Minka. Je ko lušno vidt kašnga človeka.

Greva v kevder(ja, to je taprava klet, kjer pridelki ne gnijejo s svetlobno hitrostjo).
Tone poišče vreče, skupaj pretreseva krompir iz zabojev.

Premišljujem...zakaj se še vedno tako zelo žene.
Pade mi na misel...kmet ostane kmet, do smrti. Do konca se je izgaral...
Zakaj? Čemu?
- A kaj potrebujeta? Vama kaj pripeljem?
- Ah kje pa. Nč.

70kg...35 evrov.
- A češ kej svinjskega korenja za juho?
- Enih par pa lahko, ja.
Da si jih naj naberem kolikor hočem, pravi. Sedem sem jih vzela.

- A greš žvino pogledat?
V hipu mi v možgane skoči...vsa bom smrdela po štali.
Grdo, ker sem vedno rada pomagala pri stricu v hlevu. In me nikoli ni skrbelo ali bom smrdela.

Krave, biki. Lepi, rejeni...mu rečem. In se ne lažem. Vsak ki se kolčkaj spozna na živino, bi mi pritrdil.
Prašiči. Čudno pogledam. V boksu imajo navezane plastenke.
- Tam kjer sem jih kupil, so imel tole...da so se lahko igrali. Nej imajo pa še pr men. So bolj mirni, ko jim kidam, če se prej zabavajo. Pa cajt jim hitrej mine.
Zasmejala sem se in ga vprašala, zakaj se še pri teh letih toliko matra.
- Ja nekej moram počet. Ni dab sam jedu pa ležu. Bi me hitr pobral.
Vem, da ima prav. A za koga ves ta matr?

Ne gre mi iz glave...v kakšnem živita.
Pa ne, nista reveža. In zraven te uboge hiše, stoji druga. Resda ne od včeraj, a v njej se zagotovo ne bi spraševala...kaj če se ravno zdaj podre, ko sem tu.

- A boš še kej prišla? Minka rada vid, da kdo pride.
Tiho sem. Zmorem le en čuden nasmeh in skomig z rameni.
Najraje bi šla že jutri.
Najraje bi na vse skupaj pozabila.
Najraje...

Ko pride konec življenja...kdo je tisti, ki lahko reče - živel sem?
Minka in Tone? Jaz? Ti?

četrtek, 29. januar 2009

Spet je četrtek


Takole sonce sem danes doživela.
In toploto.
In prijazne nasmehe.
Nenormalno lepi oblaki na nebu.
Eden je kazal obraz Ostržkovke. Vsi mali oblakci, ki so se ji približali, so izginili.
Iz lepe, bele dolgonoske, je postajala vse bolj črna.
Kakšna lepota!

Dan je bil lep.

Zgodnje jutro ob kavi.
Smejala sem se sama sebi. Ja, precej trolasto.
Pa kaj morem, če me je že zjutraj metalo.

Smeh skriva
leteča kopriva.
Nagajiva hruška
rada me obuška.


Všeč mi je spontanost ljudi.
Včasih iz tega narediš kako neumnost, ja. Bi se moral potem metati ob steno?
Ne.

Ponoči nisem jedla nič.
Lačna sem bila ko volk že ob sedmih zjutraj.
Ena sarma, ker sem se bala, da jogurt ne bo zadostoval niti za eno uro.
Pa na pot.

Ma ne, ne bom o dnevu.
Bom o tebi.

Tam na tistem štoru sediš. Ves zamišljen.
Ko me zagledaš, izgine tisti strmi pogled.
Nasmeh.
Veselje.
Sreča.
Kako rada vidim vse to v tvojih očeh...

Nikoli ne bi prodala teh trenutkov....sem rekla.
Lažnivka!

Večer se smeje
z najvišje veje.
Laž se spreneveda
boji se medveda.


Heej, svet nisem samo jaz!

sreda, 28. januar 2009

Trapasta sreda

Blizu ali daleč...kaj ni vseeno?

No, dej...malo nabluzi, ja.

Včeraj, ne bilo je že danes, sem gledala film. Napol, sploh naslova ne vem.
Fajn stavek v njem(po spominu)...
Če hodiš samo ob sončnih dnevih, ne boš nikoli prišel do cilja.

Hecno...vedno sem raje v dežju trapala naokoli.

Da ne začnem spet o tem...kaj je lepo in kaj grdo.
Zbili smo si neke standarde v kup...vse kar sije, kar vrvi, je tisto, kar moramo imeti radi.
Je mene kdo vprašal, če imam slučajno raje temo, počasnost, samost?
Pa ja...kdo pa sem jaz, ane...

Sonce sije...takrat moramo prekipevati od energije, vse je tako krasno, vsi so dobre volje...
Sama pozitiva. Ja? Koliko tega je zlagane?
Koliko tega je samo zato, ker smo od nekje privlekli, da tako mora biti?

Dežuje...bodimo zateženi, utrujajmo drug drugemu...to pač pritiče deževju.
Izgovori...da smo lahko vsaj tisti čas, to kar smo? Težaki?

Brezveze...
Vsak zase najbolje ve.
Kako se prekriva...skriva...laže...
Sam pred sabo nikoli nihče ne uide.
Fino je, če to ugotoviš preden umreš...

Kaj pišem...saj nisem normalna. Krneki, no.
Ja, in?
Tudi ta krneki sem jaz. In zdaj bi se morala zbičati...ker si dovolim biti krneki?
Mi ne pade na pamet.

Lahko sem krneki.
Lahko sem neki.
Oboje mi je všeč.
In všeč mi je, da pokažem oboje.

In gre mi na bruhanje ob ljudeh, ki pokažejo samo neki. Takim ne verjamem niti v sanjah.


"Povprečno človeško bitje lahko sprejme nek pogled samo, če mu laska ali ga pomirja.
In kot ponavadi vzamemo sami sebe za šablono in projeciramo skonstruirane modele v drugega.
Potem pogledamo, katere mogoče samo-interese lahko najdemo v drugem, da drži tak pogled, ali pa celo, kakšna bolezen povzroča takšen negativen pogled.
Predsodek tukaj seveda, da morajo vsi pogledi biti pozitivni drugače je bolje, da so neizrečeni. Naše oči morajo videti vedno tisto, kar nam koristi drugače so bolne.
Svet mora vedno biti lep, drugače mora perspektiva biti napačna in naša vedenja potrebujejo ponovno nastavitev." (Relativist)


V dežju in soncu imam rada

SEBE!

Everton - Arsenal

Ne vem kaj naj napišem.
Sem popolnoma brezvoljna.
Ko tekma sploh ni bila tako slaba.
Maš prav!

Slabo je bilo edino vreme.
Ja, najbolje da začneš pisati o vremenu.
Ko res obožujem to mašilsko debato o njem, ja.


Kaj naj rečem?
Najboljš da nič...gol Evertona je bil lep.

Prav...to bo najkrajši blog, ki ga bom kdajkoli spisala o nogometu.
Veliko piše o nogometu, ja.

Arsenal bo prvak!
Ti si za v Polje!

In naj povem, da ne vem kako se je končala tekma. V 89. minuti sem izklopila TV.
Tvoje glupe fore!

Arsenal bo prvak!
Hahaha!

Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje!

.............(smeh = nish)

torek, 27. januar 2009

Tresk v torku


Tak čuden začetek dneva.
Čudnost se spremeni v divjanje.
Obožujem ga.
Spremeni se v smejanje.
Rada se smejem.


Pogovori o peklu, so obrodili sadove.
Odprte zapornice domišljiji.
Kdo bo potem delal...

Hrana...
Hrana naložena na meni...tam sredi mize ležim.
In ti si jemlješ...
Loviš jagodo, ki je zdrsila v muco...je dobra?
Je...tako kot banana včeraj.

Ja, ja...tudi tvoj tič še vedno diši po šampanjcu.
Ko bi le našel pot v moja usta...ti pa kot ponavadi...mučiš mojo željo.

S čokoladnim jezikom rišeš kroge okoli bradavičk...glasno zastokam ko ti prsti uidejo na muco...samo še hip...pa jih čutim.
Ti je všeč...njena mokrota.
Mi je všeč ko me fukaš z njimi...ker vem...ni daleč.
Ne boš se mogel upirati...

...daj pofukaj me

Šepetam...kričim...ne vem.
Treska in grmi.
Strela uide nadzoru...

Mhm...ljubila bi se...točno tam, na tisti mizi
.

Fino ane...ko je delo takle užitek.

ponedeljek, 26. januar 2009

Pasji ponedeljek


Ko se zgodi, da je moje potrpljenje resnično stolčeno na minimum - kar pomeni, da ga ni več - znorim.
Redko, se pa zgodi.

Takrat ni da bi človek poskušal s puhlicami,
ker me razbesnijo še bolj.

Ma brezveze...
Dokler se s tabo lepo pogovarjam, sem ok. Mi poješ hvalnice.
Imaš že takrat nekaj za bregom?

Bi morala zaradi lepih besed, spregledati tvoje napake?
Jebi se. Ne bom jih.
Ne plezaj mi v rit. Tam ni prostora za take.

Ja, dan je bil.
Nekomu bi z užitkom zavila vrat. Ne le zato, ker je naredil škodo.
Zato ker se je obnašal ko debil. Do vsega.

Počilo mi je. Prekleto si je zaslužil ves moj izpad.
In niti slučajno ga ne obžalujem.
Fak ju...res, jebi se.

- Ja kaj pa je s tabo, si znorela???
Še sanja se ti ne, kako izgleda, ko se mi resnično odtrga.
- Take te pa ne poznam.
Bejš no...me pa še boš. In če hočeš, me boš poznal le tako.
Precej pasjo, ja.

Ma brezveze...
A včasih je brezbrižnost ljudi tako grozljiva.

Vrednote...kaj je že to?
Zmešane...umazane...ali pa jih sploh več ni.
Rjula bi.

Dan je bil in bo kmalu izginil.
Ti se pa pazi.
Dovolj je bilo.
Prijaznost ne bo več samoumevna.

Pričakujem tvoj...spremenila si se.
Ha...kot da ti ne bi govorila, da je dovolj samo pikica...da postanem
Nekdo drug.

Želeli ste, imejte...ti kličem.
Pa verjamem in vem...ne bo(m) ti všeč.

Kot da mi je tega kaj mar...


slika...tam na levi...drevesa...za njimi je MI6

nedelja, 25. januar 2009

Srečno



Se spomniš sobe?
Dišala je po...

Ne, narobe.
Bila je soba.
Dajanja in jemanja.

Fak...zakaj mi ravno danes to pada na pamet?
Praznujem novo leto...zato?

Lani sva ga praznovala skupaj...nisi pozabil.
Tvoj glas je zvenel žalostno.
In jaz ne morem več ponavljati...oprosti mi.

Zakaj me kar naprej opominjaš...da sem bila grda?
Ne, saj tega nikoli ne rečeš.
Le tvoj glas...ne morem spregledati te žalosti.

Kako si...si srečna?
Zveni tako nenajino...
In tako prekleto žalostno.
Lani je tvoj glas kipel od sreče...

Da bi premogla zlobo in te za vedno pahnila od sebe...
Bi bilo kaj lažje zate?
Saj ne morem.

Moram!

Soba številka 2.
Tam sva se našla.
Se ljubila.
Brez misli.
Le dva norca.
Norela
lizala
fukala
...do zvezd in čez.


Te boli?
Si jezen?

Naj bo oboje, prosim!


Kako le naj drugače razbijem to prekleto verigo, s katero si priklenjen name?
Stri jo!
Razbij jo!

Moram!
Še vedno moram...


Oprosti.

...in...

Prosim, POJDI!

Cardiff - Arsenal

Četrti krog FA pokala
...se je končal brez golov, kar pomeni, da bo 3. februarja novo srečanje na Emiratesu.


Večino prvega polčasa je prevladoval Cardiff.
Me ne čudi...bili so nesrečni poraženci finala lansko leto. Povozil jih je Portsmouth...ki je včeraj izpadel iz taistega pokala.

Cardiff in Arsenal sta se pomerila v finalu FA pokala...davnega leta 1927.
Zmagal je Cardiff in to je bilo edinkrat v zgodovini, da je pokal odšel iz Anglije.

Zmaga za ene ali druge. Vse je bilo mogoče.
Srčnost nižjeligašev mi je všeč.
Neizkoriščanje priložnosti mojih, mi ni všeč niti malo.
Nekdo mi je rekel...good old fashioned cup tie...mnogo priložnosti, dobra igra in trapaste napake.
Igra. .....mladi Ramsey, ki je bil deležen buuuuuanja...Cardiff je bil njegov bivši klub. No, ko je šel iz igre, je dobil aplavz.


Malo so me nervirali...ker nikakor ni šlo v gol.
Ni šlo...ne enim ne drugim. In na koncu tekme se mi je skoraj ustavilo srce...ker bi kmalu pokasirali gol.

Ja, pravičen rezultat.
Bluebirds so si zaslužili še eno priložnost...in moji Gunnersi - popravo.

Dodatek:
Koren je spet zabil za svoje. Pa bodo morali tudi odigrati še eno tekmo.
In če je verjeti novinarju na Valu 202, je njegov gol proglašen za najlepšega
v četrtem krogu FA pokala.
Razveseljuje me, zares.
In moj ljubi Henry je zabil za Barcelono. A še vedno se mi bolj dopade v rdečem dresu.


Do popolnega nogometnega vikenda je manjkala samo zmaga Arsenala.

Morda pa je tako kar prav.
Jih namreč veliko raje vidim, ko zmagujejo v rdečem.

sobota, 24. januar 2009

Sobotno poležavanje



Nimam vročine...le to nadležno smrkanje...in kihanje.

Ampak...tako brez slabe vesti lahko poležavam in gledam kako se pasje dlake svetijo v kotu dnevne sobe. Nikogar ni, ki bi jih posesal.
Ooo, blaženost prehlada...

Tudi kuhanje odpade. Ne da se mi.
Odpovem masažo. Mi ni niti najmanj do nje.
Odpovem udeležbo na bovlingu, čeprav sem se veselila. Ker me je strašno zanimalo, kako izgleda...menda se bovla v prvem nadstropju. Svašta...

Nekdo me je spomnil na vinograd.
Grozdne jagode se kotalijo po mojem telesu...in ti jih loviš.
Mhm...asociacija da te vrže.
Sem vesela.
Bolezen name (ne)vpliva...ne zmanjšuje se norost.
Od grozdja do soka pa tudi ni daleč...
Slastno je...paše...ko srkaš.

Ne, zares nimam vročine.
Spala pa sem...popoldansko spanje kihajoče grozilde.
Prebudil me je telefon.

Ja, pa res sem za kam ven, ja.
Ok, pridi na obisk. Če jutri zboliš, ne krivi mene.
In smotana sem. Bom sploh dobra družba?

Kako luštno sva se imela...
Rada ga imam.
Točno zato, ker nikoli ne zameri. Mojemu ostremu jeziku.
Premalo časa imava za obiskovanje.
Ampak...tako hecno se vedno zgodi...treščiva skupaj, ko se potrebujeva.

Tako zabavno navado imava...da si vedno prineseva kaj.
Danes sem dobila še topel slanik iz pekarne...da ne shiram.
In potem sva stiskala pomaranče in si naredila vitaminske bombe.

Lučke na smrekci še vedno modro utripajo...
- Lejo, zares nikogar ne poznam, ki čaka kitajsko novo leto tako kot ti.
- Mogoče pustim smreko kar do decembra.

Mogoče pa res...le zamenjam obeske.
Dam na smreko prazne škatle od cigaret...in me decembra zvije, ko smreke sploh ne bo več videti, le škatle bodo bolščale vame. In preneham kadit? Khmmm...

- Zgledaš zares ubogo.
- Daj, ne pretiravat.
Na maram, da se me pomiluje.
- Ej, čist si povožena.
- Halooo, a nehaš? Mi gre že na bolje.
Naj povem, da bi mi seks povrnil moči?
Smejat se začnem.
- Točno vem, kaj ti šviga po glavi.
Smejem se še bolj.
- Imaš prav, nisi še totalno zbolela.
- Če ti povem, kaj mi zdaj šiba po glavi...
Smejem se sebi. Ko za živo glavo ne bi nikoli priznala, da ne morem več...seksat.
Ne, naj najprej omaga moški.
- Nova zgodba?
- Ne...le domišljija dela... ta ni zbolela. Nikoli ne.

Njegov obisk me je poživil. Vedno me. Rada sem v njegovi družbi.
Ne krade energije.
Dajeva si. In to brez izmenjave tekočin.

Tale prehlad al karkoli že je...se odmika.

Borovnice...raztresene po meni.
Loviš jih z jezikom.
Tihi vzdihi.
Vsakič, ko ujameš drobno jagodo, me preplavi vročina.
Dotiki.
Še.
Pojej vse.
Pojej me.

Ti...kaj bi lahko po tebi polila borovničke in se opijala...s tvojim telesom?
Daj...reci da ja.

petek, 23. januar 2009

Vlažen petek


Petki znajo poskrbet, da ljudje dobijo nekaj barve v obraz.
In živost v govor.
Je to zato, ker je pred njimi vikend? Bi rekla.

Moje jutro se je začelo z glavobolom.
Eeej, to se silno redko zgodi. In se mi je kar dozdevalo, kaj bo sledilo.
Mhm...smrkam...aaaaačih
Pa ni sile. Čaji delujejo zdravilno.

En manjši opravek na Primorskem.
V Ljubljani sem pobrala štoparja...študenta tretjega letnika. Simpatičen pobec...zgovoren.
Menda se mu že dolgo ni zgodilo, da bi mu ustavila ženska. Ker te nerade ustavljajo moškim.

Smejat sem se začela.
Kako zelo radi si tile mladi fantje domišljajo...da so že moški.
In mu to povem.
Nisem se norčevala, no. Je pa tako lepo zafarbal, da je bil samo še bolj simpatičen.
Na koncu sva prišla skupaj...da se ženske bojijo, da bi jim lahko moški! kaj storili.

Eh, kaj neki. Več kot ubit me ne more. To me pa lahko tudi podivjan norec, ki se vozi v drugem avtomobilu.

V glavnem...pot je hitro minila...verjamem, da sem se mu zdela vsaj malo čudna.

Zdaj sem se spomnila...ko sem čakala in pila kavo v lokalu, sem brala časopis...jabolko na dan, odžene zdravnika stran...že mogoče, samo to naj ne bo slovensko jabolko..ker izmed vzorcev, ki so jih vzeli v EU, slo jabolka vsebujejo sledi največ pesticidov.
Superca....

Popoldan se je oglasil prijatelj. Že dolgo ni bil pri meni.
Kaj bi?
Borovničke?
Ok...pa dajva vsak malo.
Pa en čaj zraven?
Ja. Katerega pa?

Vrglo ga je na rit...a imaš ti čajnico?
Prav zares bi rada, da bi imeli v trgovinah čaje pakirane po, recimo pet čajnih vrečk ali pa 10, no.

Zlagal jih je s police (super, ker je bila potrebna brisanja prahu) in jih naštel 37.
Hvala mu. Torej do okrogle številke potrebujem še tri.

Nekatere zbirajo čevlje, jaz pač čaje.
In od njih je več koristi.
Ok, obsedena sem...tudi prav.
Zdaj pijem koprivovega...

Na, me zanaša sem in tja.
Pogovor je nanesel tudi na žensko, ki na dražbi ponuja svojo nedolžnost.
Strinjala sva se, da ni čist gladka.
Še posebej daleč od gladkosti so pa moški, ki za to ponujajo malo manj kot 3M evrov..do zdaj... ampak ona se še ne da.
Bolno do konca.
Ljudem se res kisa.

Vse je naprodaj.
No, jaz ne bom nikoli...

Dan je pa bil...zabaven. Detajlov ne bom pisala.
Slika...pred sekudno(se ne vidi) je nekdo čmoknil v kanal.
In čez sekudno (se tudi ne bo videlo) ga bo rešila dobra vila...

Res je...čaji so zakon. Jaz pa tudi.

četrtek, 22. januar 2009

Napol dopustniški četrtek

Ko se človek odloči, da bo v jutru preskočil zajtrk...
Joj, trapa...čim sem se odpeljala od doma, sem bila lačna.

Na Petrolu tavelik paket čokoladnih rogljičkov...no, pa dajmo še eno kavo.
Še nikoli...pa jo spet dolgo ne bom. Kr neki...bolj voda kot kava.
Mogoče sem imela pa samo smolo.

Fajn...ko ni bilo v Lj. megle.
Moraš imeti res srečo....na Gorenjskem pa taka, da se ni nič videlo.
Smejat sem se začela.
Še takrat, ko grem med službo smučat, ni lepega vremena.
Vsaj ljudi ne bo.
Hahaha...nisem te sreče.
Saj nisem mogla verjet...ni se videlo dalj kot par deset metrov, ljudi pa za izvoz.
Pa mi pove tip iz hotela, da so smučali tudi prejšnji dan...ko je deževalo.
Najbolj nori so pa menda Angleži.
Mi prinese kavo, turško z mlekom. KAVO. Tooooo!

Prav premišljujem, če bi sploh šla smučat.
Ma, grem.

Prav dobro se mi je zdelo. Veliko ljudi ima čelado na glavi. Mojo varuje že kar nekaj let.
Preveč norcev, ki ne obvlada smuči, je na smučišču. Mi ni, da bi mojo glavo prepuščala naključju pobesnelih smučarjev.
Te nove smuči omogočajo tudi tistim, ki nimajo pojma o smučanju, da divjajo ko nori...in se ne skantajo za prvim ovinkom....šele za drugim in po možnosti podrejo še koga.

Malo manj ko štiri ure smučanja. Čist dost, da sem postala lačna.
Šla na kosilo, se preoblekla...pa nazaj v Ljubljano, kjer ni bilo sledu o megli.

Šla sem po vijolice...imela jih bo za celo okensko polico.
Vesela jih je bila. Zelo. Bolj kot česarkoli drugega.
Kako malo je treba...
Samo poslušati, ko ti ljudje tako mimogrede namignejo, kaj bi radi.

Z očetom sta me spravljala v smeh. Bila sta...smešna. Srečna.
Bilo je lepo.

Na poti domov sem se ustavila v trgovini.
Poleg vsega...praline in jagodni sok. Soka ni več, čokoladnost pa še zapakirana.
To je čudež.

Dan je bil. Mi je kaj manjkalo? Ne.
Še vedno sem dobre volje.

Zmaji prihajajo...ampak jaz se jih ne bojim prav nič.

In vrača se tudi Eduardo...juheeeeej!

sreda, 21. januar 2009

Zbežala je sreda



Kam bi se skrila...kam bi šla.

Jutranja kava je bila zanič. Tudi barkafe ni več kar je bil.

Enako bi lahko rekla za nekega tipa, ki je moril s prvim jutranjim klicem.
Se stara? Bi rekla, ja. Že večkrat me je presenetil z neprijaznostjo.
Še dobro da je jutro in moja toleranca za take modele, še na zelo visokem podstavku.
Ampak naslednjič mu pa omenim. Da naj zoprnijo stresa po tistih, ki ga spravljajo ob živce.
Na meni se nihče prav dolgo ne prazni s svojimi bebavostmi.

Kakšna sreča...dan bom preživela zunaj.
Ja, res sreča.
Ob takem vremenu, je res neverjetna sreča - biti na cesti.

Enako je kot ob snegu. Ljudje pozabijo, kako se vozi.
Brezveze.
Pelješ se. Pozabiš nanje.
Premišljuješ.
Pa se začneš smejat...ko se pelješ mimo kraja, ki...Ne, ne bom danes o tem.
Enkrat spišem zgodbo.

In potem te vrže, kaj drugega.
Ma ne bom...

Dan je bil dolg...hrana normalna šele proti večeru...indijska. Lušno.
Prijatelj,ki bi bil spet rad več kot to.
Spet.
Ne gre mi.
Ne da se mi.
Spet.
Pa ne utruja, tudi nikoli ni. Le poskuša. Ne odneha.

Pa sem premišljevala...bi skočila malo in se poigrala?
Ne.
Ne morem. Trapa, ja.

Jutri grem na Gorenjsko.
Če bo vreme spodobno, vzamem še smuči in grem za nekaj ur smučat.
Proste ure. Šef ne upa ugovarjat.

In potem grem in kupim mami vijolice. Vse so ji pocrkale. Pa vem da bi rada nove.

Nočem več pisati.
Zakaj ne objaviš kake pesmi, me je danes nekdo vprašal.
Zato...ker nisem v obdobju za pesmi.

gazela se je prikazala
tam na bregu
levo desno pogleda
enga hudga krokodila zagleda

mmm...si misli
kakšen dober obed
krokodil bo padel še danes


...včasih je dobro bluzit...in se zraven še fajn nasmejat.
Dokler bo tako, sem živa.

Spotoma sem nekje prebrala, da je na današnji dan pred 11. leti javnost izvedela za Clintona in Monico.
Fafanje je spet postalo moderno...časopisi so ga bili polni.
Domače spalnice tudi?
Dvomim.

Grem si pripravit smuči.
Pripravi se tudi ti...zadovoljila te bo.

torek, 20. januar 2009

Zgodovinski torek

Ok, naj bo tak naslov.

In ok, par besed o Obami.
Zgolj slučaj, da sem ujela na TV...prisego prvega temnopoltega ameriškega predsednika.

Morda sem le v najbolj otroških letih začudeno pogledala v kakšnega črnca - ker je bil drugačne barve kot jaz.

Ko so prišle knjige in z njimi filmi...o suženjstvu...o nerazumnem početju in nerazumni večvrednosti bele rase nad temno.
Grozljivka - sem si mislila. Kako lahko človek nanese toliko zla drugemu človeku le zato, ker je drugačne barve - sem se spraševala.
Tega nikoli nisem razumela. In nikoli ne bom.

Danes poskušam razumeti ves ta pomp okoli Obame. Poskušam, čeprav bi se mi mnogo bolj dopadlo, da vsa ta evforija ne bi dajala tako gromozanskega poudarka na to - da je temnopolt.
Človek je.
Upam, da človek tudi ostane.

Moj dan je bil miren.
V pisarni.
Umirjenost.
Delo.

Šla sem na čaj.
Preden se je pojavil bratranec, sem premišljevala.
O pogrešanju.
O tistih, ki so že odšli. Za vedno.
O tistih, ki so še.
O mojih starših.
O vseh meni ljubih.

Sklenila, spet - da zares ne smem dopustiti, da mi bo kdajkoli hudo zaradi tega, ker sem jih zanemarjala - ko so bili živi.

Danes mi je bilo hudo.

Moj bratranec je veseljak. Imam ga rada.
Šla sva na pokopališče.
Tam ležita njegova starša.
Moj stric, s katerim sva lovila ribe in skupaj hodila v hribe. Duša od človeka.
Njegova žena, ki je pekla najboljšo pehtranovo potico in delala najboljše štruklje. Ena sama milina.
Jutri bi imela 57. let.

Stala sva tam, v temi. Tiha.
Kaj je razmišljal on, ne vem.
Jaz pa...sem si ju priklicala pred oči.
Se spomnila besed, ki sem jih na robu joka govorila na stričevem pogrebu.

Hvala obema.
Tudi zaradi vaju, sta bila moje otroštvo in mladost, lepa.

ponedeljek, 19. januar 2009

Ko ponedeljek sname uzdo

Začetek novega tedna...

Zapis bo tokrat raztrgan - še bolj kot običajno.

Zbiram delčke dneva...
Zgodnje jutro...brez domače kave...ena banana na poti v službo.
Mhm...začela sem jo jesti pri prvem semaforju.
Gledala predse...in se afnala. S kotičkom levega očesa sem videla...nekoga je hudo zanimalo moje početje. Otročje? Pa kaj. Dan bo lep.

Šla na Gorenjsko. Sonceee....Ostala bi tam. Ne zaradi kremšnit.
Danes sem pojedla samo eno.
In nobenih tort za domov. Bom zbolela?

Megla v Ljubljani je nemogoča.
Včasih sem še vedela, zakaj nastane megla. Ker mi je moja preljuba učiteljica postavila vprašanje o njej...ker sem klepetala. In mi gladko dala cvek...ker nisem imela pojma.
Naslednjič sem ji meglo zdrdrala.
Eeej, pa ne bom o vremenu!

Danes bom o hrani.
Meljem ko hrček...kar naprej.
Vsepovsod imam kaj nastavljeno.
Ko pa nimam...pa pišem traparije
Evo...takele

tička sladkega mi dej
oja...namesto kosila
bi si ga privoščila
še za večerjo in zajtrk
ane, bi bilo bolje
kile bi odletele v vesolje
uhhhh.....
najedla sem se...tvojega tička
sam ne mi zdej rečt, res si prasička


Zares sem pa jedla.... govejo juho, mlince in zrezke v omaki...pa solato.
In to doma.

Sladica...
Primorec v jagodni omaki.
Kako bi se oblizovala, zagotovo...če bi dobila poleg še kozarec peneče sperme.

Eeej...ti pa praviš
da bi
stegna gorenjke s tartufi v žajbljevi omaki in kot desert gratinirano belo muco z ananasom, za pit pa šampanjec NISH letnikxxx???

Kaj naj rečem...odličen okus imaš.

Drži, danes so mi šle po glavi same neumnosti.
Pa da ne bo kakšne pomote...delo ni prav nič trpelo.

Pasalo je. Biti trapasto zmešan. Se smejati - sebi in svojim oslarijam.

Na današnji dan se je rodil Kette.
Dokler mi niso povedali, da sta Kette in Murn dve različni osebi, sem mislila da je to en in isti tip.
Bila sta si precej različna, menda.
Velikokrat se nista strinjala...pa sta bila vseeno prijatelja.
Njegovo Na trgu še danes znam tudi sredi noči.

Nekomu sem pod blog prilepila tole njegovo pisanje.
Všeč mi je.

Nad zelenim travnikom je švigala sem ter tja lahkokrila lastovica in si lovila v zraku muh, mušic in drugih žuželk. Kar ugleda po tleh lesti črnega krta.
"Ej, ti, možiček črni!" zaščebeta mu prezirljivo, "da si pameten kot jaz, ne bi iskal črvov pod zemljo, ampak zgoraj na belem dnevu.
Glej, koliko jaz pomorim teh kmetičevih sovražnikov, ki mu objedajo listje in sadje. Kaj dobiš tam v zemlji? Skoraj nič?"
"Prav, prav," odgovori lastovki modri krt, "ali tega mi vendarle ne moreš oporekati, da so skriti in hinavski sovražniki hujši od znanih in očitnih. In glej, takih iščem jaz. Da, oni so hujši, ker izpodjedajo same korenike, ki so vir življenja."
Kaj pa je hotela lastovica reči na ta odgovor?
"Prav praviš, striček!" je dejala in odletela.

Enkrat dopoldan sem slišala pesem. Znano.
Cel dan mi je šla po glavi. Poiskala sem jo.

Malo hitrejša verzija od tiste dopoldanske.
In me je spomnila ( s čim, nimam pojma)...že dolgo nisem plesala trebušnega.
Ma da se ga plesat tudi na to muziko, oja.

Razmigana čist...kakšno sobno kolo neki. Ples...ples...ples!
3x se je odvrtela....
Pa ja...moja mladost je bila res lepa.

Porkaš, zares moram kupiti ogledalo.
Nisem se imela kje občudovati...

Ko bi bili vsi ponedeljki tako prismojeni...


nedelja, 18. januar 2009

Sobotni ples

Sobotni večer, ki se je končal v jutru.
Joj, kako luštno je bilo.....

Nasmejala sem se že veliko pred odhodom na zabavo.
Ker se je moja prijateljica namenila "utrujati"...da moram pod nujno obleči krilo. Ker ona ga bo.
In da ne bo osamljena v tem početju, ga moram tudi jaz.

Pa ne...jaz sem se pa zatrdno odločila, da ga ne bom.
Bogsigavedi...kako le midve funkcionirava skupaj...ko sva si različni kot noč in dan.
Ob njenih poskusih prepričevanja - zakaj ga moram obleči - sem se smejala.

Lov na moške...hahaha...mi še na misel ne pade.
Hlače in udobne čevlje...da bom lahko plesala.
In sem.
In bila v jutru edina brez žuljev.
Ne morem reči drugega kot...kavke. V novih čevljih plesat. Pa kdo je še to videl...

Zabava je uspela.
Množica ljudi...nekaterih nisem videla že celo večnost.
Ansambel...ki je že dolgooo na slo sceni.
Pevec, s katerim se poznava še iz otroških let.
Starši se poznajo...včasih hodili skupaj na okoliške hribe.
Tak...umirjen, simpatičen človek je.
Pa gre in mi ušpiči lumparijo.

Me spravi na ples z osovraženim predsednikom uprave.
Nemogoče, da bi se izmaknila.
Čeprav...kaj bi se zgodilo, če bi rekla...ne, ne grem plesat?
Ma nisem se spomnila...da bi to rekla. A bi imela tolk jajc? Ne vem.

Porkaš...ni moj tip. Preveč osladen je. Ne morem s takimi. Nočem s takimi.
Pa ravno valček...
Nisem uživala, no.
Čakala, da bo konec.

Včasih imam res srečo, ja.
Še dva plesa...
In vidim, kako z veseljem izbira tale pevec pesmi. Same take...osladne.
Ko se za hip ujameva z očmi...vidim tisto hudičevo porednost v njih.
Ko se zares ne spomnim, da bi mu storila kako grdobijo, da si me je tako privoščil.
Ne, samo všeč mu je...mi pove potem ob kavi....ko sreča koga iz preteklosti...malo preveri...če je še tak-a kot se ga spomni.
Pa ja...preverjanje pri meni...sem se spremenila? Pa ne lagat!
Ali še bolje...raje molči.
Ne bova o videzu...za štose si pa še vedno.
Ma ja...oba se drživa odlično.

Da ne izpadem totalno smotana...moj plesalec je odlično plesal.

In prestregla sem par čudno zoprnih pogledov, ki so govorili... pa koji k si ti, da plešeš z njim?
Takrat pa, priznam, sem si mislila...ja bejbi, takole je. Jaz sem tisti k, ki pleše z njim - čeprav ji do tega ni - ti pa bi, pa ne.
Grozna sem, ja.

Pa Štajerci so res za hece.
In šunka v testu je odlična.
In zabava brez kapljice alkohola...božansko.
In prepoved kajenja v zaprtih prostorih...odlično. Pokadila le par cigaret, ker se mi ni ljubilo hodit ven na mraz.

In jaz...še vedno do zadnjega na plesišču. Kako zelo rada plešem...
Luštno...luštno...luštno.

Skoraj danilo se je, ko sem padla v posteljo.
In skoraj bo jutri...ko bom spet padla vanjo.

Bil je lep vikend.
Prevladovala je rdeča barva.

In tole je bila pesem drugega plesa...ma ni da ne postaneš depresiven...sploh če je plesalec daleč od tistega...taidealnega moškega.
Jaooooo...kakšna oslada...

Hull - Arsenal

Sobotna tekma, ki sem jo pogledala malo prejle.
Uhh...

Spomin na september, ko sta igrala na Emiratesu in je Hull premagal moje.
Takrat so moji ljubi izgubili mnogo.
Še najhujša je bila izguba zaupanja vase, se mi zdi.
Bil je šok, iz katerega so se morali izkopati.
In so se izkopavali...vsak po svoje.
Bilo je težko. Precej črnila prelitega o Arsenalu...njihovi kvaliteti...možnosti držati korak z najboljšimi.
In Wenger....da naj odide.
Mogoče pa bo tudi zaradi njegove strategije...po nekupovanju igralcev za vrtoglave vsote...Arsenal uspešno prestal to tolikokrat omenjeno recesijo.
Kakor berem, se pri Arsenalu ne bojijo njenega učinka.

In kar mi je zelooo všeč...razmišljajo tudi o tem, kako recesija vpliva na navijače. Tudi na Otoku odpuščajo delavce.
Upajo in delajo na tem, da bi lahko vsi tisti, ki hodijo na tekme...to počeli še naprej.

Kakorkoli
Težko, zelo težko je bilo ob tistem septemberskem porazu tudi meni.

Radovednost, ki mi je dala mir...da ne pogledam rezultata.

Postava, ki je obetala.
Pa se mi je vseeno zdelo, da so v prvih minutah prevladovali domači.
In potem gol...glava Adebayorja. Njegov 12 gol...ravno toliko jih ima Van Persie...skupaj sta na vrhu Arsenalove lestvice strelcev.



Vodstvo...evforija...in tekma je postala malo manj zategnjena...al kako naj rečem. Kot da je gol sprostil napetost v Arsenalovi vrsti...in so začeli uživati.
Smešno, res...da sem se veselila, kot bi gledala tekmo v živo.

In potem...kot da bi spet malo zaspali.
Eeeej, da se ne bo spet zgodilo...lepo prosim, ne nooo.

Možnosti za gol...za izenačenje...za še višje vodstvo...
Uhhh...dajte noooo....ne mi izgubit.

Gol Hulla...izenačenje...šit...šit...šit.
Tole sem govorila...ob gledanju posnetka. Kaj ne bi bilo lažje - predvsem za moj mir - če bi pogledala včerajšnji rezultat?
Neeeeeee!

A kaj ko sem morala pogledati mejle....in tam stoji...aha...tvoj Arsenal je pa zmagal.
Ooooohhhhh...kaj drugega kot da sem se začela smejat...in uživati v tekmi.
ZMAGALI SO!
Ojaaaaa...super, super, super!

Reakcija Wengerja po izenačenju...skoraj takoj je v igro poslal še enega napadalca.

Če pa zdaj ne bo nič...madoniš...Adebayor, Van Persi in Bendtner...superca pred golom.
Matr sem smešna...ob vedenju, da so zmagali, sem jaz še vedno premišljevala ali bo padel gol ali ne.

Nasri...za 2 - 1...madona, kako simpatičen mi je ta poba. Kadarkoli ga vidim, je njegov obraz razpotegnjev v nasmeh.
In da še malo pobluzim...ta nasmejan obraz kaže...da uživa v igranju?
Ja, jaz bom tako mislila...za ostale mi je vseeno.



In malo za njim...3 - 1...Bendtner.
Ne, ne bom ga več hvalila.
Tudi če ne odigra nobene tekme več za Arsenal (oja, jih bo še)...zame je letos storil že dovolj.

Pa vse najboljše! V petek je namreč praznoval svoj 21. rojstni dan.

Pridružil se je Arsenalu pred štirimi leti in pol.

Dolgolasi najstnik...madoniš...tipičen Severnjak...

....danes pa kratkolasi strelec, ki nabira izkušnje v mojem ljubem Arsenalu


Spet sem bila navdušena - Van Persie.
Ob prejetju žoge tako hudičevo hitro preceni okolico...se obrne okoli ali žogo odda prav na brzino...točno tja, kamor jo mora.
Kako zelo uživam ob njegovem mojstrstvu...

Oh ja...konec tekme. Vesela, zelo vesela.
Mhm... saj mi je malo žal Hulla. Ker so mi simpatičen klub. Ampak...jaz še vseeno navijam za Arsenal.

In še tole...Koren je dal GOL! In njegovi so zmagali!
Vedno, prav vedno sem neznansko vesela ko preberem... Slovenian midfielder Koren...je igral dobro...je dal GOL!

Ni kaj...poleg vsega ostalega, je bila tudi nogometna sobota odlična.


petek, 16. januar 2009

Vrteči petek

"Še sreča, da se je spet malo ogrelo."

Ja pa res...kot da ni ničesar drugega na tem svetu, kar bi bilo vredno besed.
Sredi zime smo, madoniš!
Ponavljam se kot zdrsana plošča...Mene ne zebe. Kakšen mraz neki!
Ljudje postali zmevžane pregrete riti? Čist mogoče...

Nič mi ni šlo danes od rok.
Ni bil moj dan. Ali pa jaz ne njegova priljubljena persona.

Izogibala sem se ljudem kolikor je bilo le mogoče.
Bili so...kri pijoči.

Nisem dobila dnevne transfuzije smeha.
Pozabila sem jo doma...na spodnji polici. Tam, kjer hranim lepe spomine.
In tiste male, drobne srečnosti.

Oh...ko sem se spomnila nanje, je svet dobil barve.
Klinc...ne bit smotana!
Mhm...pomagalo je.

Pridi in me zamori!
No, daj! Le potrudi se! Še bolj!
A-a....ne bo učinka.

Že dolgo ugotovljeno...delo zgolj v pisarni, ni zame.
Moram kam? Si naj najdem kaj, da moram kam?

Vraga!
Včasih zares pretiravam in potem se zgodi.

Jutri grem na zabavo.
Naplesala se bom.


Zdaj pa grem plavat z Gordonom



Pa ne...ne zebe me.
In potem bom šla ležat v sneg in si domišljala, da ljudje zares ne lažejo.

četrtek, 15. januar 2009

Četrtek


Bila sva.
Goreča in noronora...
Treskalo je in grmelo...
Vršalo in divjalo...
Peklenski ples...
......
..............
......
Neznanca, ki sta si dovolila poiskati vesolje.
Norost.
Besed ni.
...odhaja dan.
Ne...je že odšel.
In midva tudi...

sreda, 14. januar 2009

Bela sreda

SNEEEEEEEG!
Ojooooj...sneeeeg je zunaj!
Danes si vzamem dopuuuust!

Hahaha...Ja, to bo, ja.
Ko že kar slišim preljubega šefa, ko bi mu razlagala, da bom ostala doma zato, ker je zunaj sneg in grem delat prevale po travniku.
Takole bi šlo...Pa daj, a se zresniš! Kolk si pa stara?
Jaz pa nazaj...A dej noooo, samo danees! Saj bom jutri tolk bolj pridna!
In on izsiljevalsko nazaj...Če hočeš naslednji mesec dopust, se spravi v avto pa pejt delat!
In jaz jokajoče...Kako si kruuuut!
In oba...hahaha.
Tako...ker sem vseeno dovolj prisebna, nisem niti poskušala.
Pa saj bo popoldan dovolj časa za norosti.
Norosti...kadar vidim, slišim to besedo...se pojaviš ti.
Frrc...ne zdajle. Te odmislim.
V avtu.
Na cesti...kaj naj rečem?
Ne se jezit na cestarje, ko jih preseneti sneg. Spet.
Ko zares nima smisla.
Ko ne bo nič bolje, le jeza te lahko zapelje...s snegom obložene ceste v jarek.
Pomislim...topel dan je.
Zaradi snega? Tudi.
Ti.
Si.
Preprostost.
Lepo je.
Vem da imam srečo.
Da lahko v miru spijem kavo, pokadim cigareto in napišem pesem.
In se vržem v delo.
Pa spet na cesto.
Tako zelo umirjena kot že dolgo ne.
Očitno nestrpneži name res ne delujejo več.
Spomnim se sanj.
Tako žive so bile, da so me prebudile.
Bila sem...potešena v sanjah.
So bile res le sanje?
Kozarec hruškovega soka...zamišljenost...trenutki, ko sem si zaželela.
Sanj ali resnice?
Pobožaj me.
In molči.
Najin svet ne potrebuje besed.
Kako domišljavo se to sliši, kaj?
Snežakinja v rumenem negližeju še ne stoji.
Nisem mogla zvaliti kep.
Poskusim znova jutri.
Ob misli na zgroženost sosedov, ko jo bodo videli, se nasmejem.
Jutri je četrtek.
In me vrže tja.
Pospeši se utrip.
Objame me tista gromozanska noronora želja...po tebi.
Zatrem jo.
Ukažem ji - Izgini!

Nikoli več ne bo prvič.
Pa kaj.
Rada živim.
Še posebej ob četrkih.

torek, 13. januar 2009

Torkovo brbotanje



Komaj slišno škreblja svetloba,
navihano me pogleduje...

Nish, vstani!

Oh, danes pa ne bi vstala...še malo, samo še malooo...
Je tako toplo in sanjam.

Zakaj ne vem, kaj sem sanjala?
Zakaj zjutraj nisem zoprna kot cel kup ljudi?
Vse kar zjutraj prosim je to, da se me pusti pet minut na miru.
Da zagledam dan. Da zadiham dan.

Pogrešala ogledalo. Obvezen nakup.
Tako sem se stegovala vanj v avtu.
Da bi ugotovila, če mi oči dovolj jutranje žarijo.
So. In zagotovo so odganjale krvosese iz mojega vidnega polja.
Uboge moje delovne učke...potrebne so počitka.

Dan...svetli trenutki.
Danes jih je bilo malo. A so bili tisti toliko bolj zažigalni.

Zdaj se nasmehnem.
Pogled na tiste majhne kepice, ki bodo zrasle v velikanske, prijazne štirinožce...
Da bi le našli dobre ljudi,ko bo čas, upam.
Ker jih primanjkuje. Dobrih ljudi.

In se spet nasmejem.
Moja novoletna smreka še vedno stoji. In bo stala vse do kitajskega novega leta.
Tako sem se odločila.

In zaprem oči. Od ugodja.
Pobožana. Z besedami.
Malenkost - Ogromnost.

In spet...zavedanje. Ne hotela bi biti drugačna.

Bil je dan, ki izginja.
Bil je.
Lep in naporen.

Če dobro pomislim...ne hotela bi, da bi bil drugačen.

ponedeljek, 12. januar 2009

Dan po polni luni



Ne spomnim se, da bi se spraševala kdajkoli...kdo je izumil ponedeljke.
Ker bi mi bili zoprni...ker je začetek tedna.
Meni so vedno bili dan kot vsak.
Ne, lažem.
Če je Arsenal zmagal v nedeljo, sem vriskala tudi naslednji dan.
Pa še naslednji...pa naslednji.
Ne pretiravat, a ne.

Današnji ponedeljek je bil spet nekaj posebnega.
Ob pravem času na pravem mestu.
Malo po osmi zjutraj.
Šiška.
Ma, ko že v naprej vem, da se bom peljala tam mimo...mi gre na smeh.
In skočim v spomine.
Na vse lumparije.
Na prvič. Na čisto prvič, prvič.

Pa mi prečkaš pot.
Prav danes.
Jasno da greva na kavo.
Super se mi zdi, da si najdeva čas.
Tudi prejšnjič je bilo tako. Dolgo nazaj.

Res blebetava.
Kako mi je všeč, da si ostal taka pojava...
Tista pojava, ki sem jo imela neznansko rada...
Ti, ki si mi pokazal...kako se ljubi.

Ostala sva tam, v preteklosti.
Takrat je bil čas...iskanj in norenj.
Kako mi je všeč, da najinega skupnega časa ni prekril gnoj.
Eeeej, se je bilo fajn spominjati...

Res sva blebetala.
Stavki so se začenjali...A se spomniš...
Kako mi je všeč, da si me spominjal stvari, ki sem jih že pozabila...

Zdaj vem da veš...lep je bil ta najin čas.

Pa zdaj?
Privoščim ti vse kar privoščim sebi.

Kako mi je všeč...da po vseh teh letih...ostajaš in mi še vedno z lahkoto polepšaš dan.

Imam tvojo številko...imaš mojo.
Sem pa prepričana, da telefoni ne bodo zvonili.
Bova raje padla skupaj tako, kot sva danes. Naju poznam.

In veš kaj sem delala potem?
Med vožnjo, pred semaforji sem se prav trapasto smejala.
In opazovala ljudi v avtomobilih.
Ojej...kakšni mrki obrazi...večina njih.
Ja, saj vem, otročje početje.

In ko sem to delala že pri ne vem katerem semaforju, sem se za hip z nekom ujela v pogledu.
In razposajena kot sem bila, sem mu pomežiknila.
In veš kaj? Pomežiknil je nazaj in se nasmejal.
Evo...polepšala sem mu dan.

Tako kot sem ga jaz tebi, a ne?
Ok, da bo prav za oba...tudi ti si ga meni.

Pa saj...to si vedno znal zelo dobro. Še vedno znaš.

Nedeljska motenost




Mrazek prava reeeeeeč...
Eeeej, kako sem uživalaa jutro!
Mrzlooooo...in srečali nismo nikogar. Samo sneg je manjkal.
Bi se s psi metali po snegu ko brez uma...

Matr se smejem...čist ena sama lumparija mi gre po glavi.
Ena, točno določena.

Ok, se zresnim za hip.
Razbila sem ogledalo v kopalnici.
V trenutku navdiha - beri delovne zagnanosti - sem z metlo zadela vanj.
Pooooook...pa se je razletel na 2543839393933 kosov.
Ja, točno toliko. Sem vse preštela.
Ah japajade...preklinjajoča sem zaprla vrata kopalnice.
In šla na kavo. Se nasmejat.

Jasno da se čudež med mojo odsotnostjo ni zgodil.
Kopalnica je bila še vedno ogledalna.
Je pa pospravljanje neverjetno lepo steklo.

In sem pomislila...Rabim novo ogledalo? Ne. Itak vem, da sem lepa.
In sem se na glas zasmejala.
Ja, pa ga vseeno rabim. Mi je všeč, ko se vidim nasmejana v njem.

Jaooo...asociacije me bodo pojedle.
Tista soba...a rečem, da je najina?
Tista druga, a veš? Z ogledalom tam pred posteljo?
Uffff...dobra slika sva bila v njem, a ne?

Omejenost človeškega razuma... a si mi ti to rekel?
Se mi nekakako že cel dan valja po možganih.
Omejenost pri vsem...je grozljiva.

Ja, pa dejmo se omejevat.
Daj, zabičaj mi...kako naj se obnašam.
Ker potem ti bom všeč. Ti bom pri srcu. Bom tvoja.
Kakšno brezvezništvo...
Ne poskušaj me omejevati.
Res, niti ne poskušaj.
Ker takrat postanem hudičevka. Te razgrizem. In ti razpadeš.

Jutri je nov dan.
Današnji? Čakaj da pomislim.
Bil je...zmešano zmešan. Lep.
In se poslavlja. Daje prostor ponedeljku. Lepemu? Mhm.

Žejna.
Pridem v lokal in naročim....Kozarec sperme, prosim!
A bi me...proglasili za usekano, kaj rečeš?


Prisežem. Hvaležna sem ti za vse norosti.

nedelja, 11. januar 2009

Ko se ti piše

...in sploh ni pomembno kaj.
Prekladaš besede in si misliš...kako neverjetno lepa je svoboda.

"Čutiš človeka ki ti pije energijo...ne zgrešiš....le razum lahko zamegli ta občutek"
Kako všeč mi je tole tvoje....

Čutim...
Svoboda...res.
Ne imeti nič...imeti vse.
Sebe.
Želja...da se nikoli ne izgubim.

Ha...mi pade na pamet spet ena ljuba meni pesem...o kotrljanju besed.
Saj ne morem mimo...in spet padem vanjo....

Občutki, občutki...naj me nikoli ne zapustijo.
Se prepričujem?
Ne.

Prijazen dan...nasmejan.
In kakšen bo danes?
Bo. Ker sem tako zmenjena. Sama s sabo.


Kotrljale so se besede...
Njih barva,
je pehala v molk zaskrbljenost.
Bičala neubogljiv jutri.
Odnašala je zverinjak vsakdana.

V sveženj igrivosti zavite,
zaloputnile so vrata strahu.
Nadele dvomu uzdo,
ukazale veselju galop.

Pod skalo prijaznosti izrečene,
so se nagajivo skrile in obmirovale.
Pestovale toplino in se okopale v ljubezni.
Zastrte s poljubom so nalahno udarjale v meni.
Mi natresle dotikov in uhajale v dolino smeha.

Kotrljale so se besede...
... še vedno dišijo in me barvajo.

Barvaš me tudi ti.
Mi je strašno všeč.
Pomirjenost. Sonce. Poletni potok.
Smešno hecna.
Nasmejana.

Pa pravijo, da je zima mrzla...

sobota, 10. januar 2009

Arsenal - Bolton

Mraz je tudi na Otoku.
Prestavili so dve tekmi PL...ker igrišče ni bilo varno oz. ni ustrezalo kriterijem za igro.

Arsenal je igral.
In zmagal.
Deset minut po vstopu v igro, je edini gol na tekmi, zabil Bendtner. Bravo!

Vedno sem ga zagovarjala.
Tudi pred Arsenalovimi navijači.
In res se trudi.
In napreduje.



Spet se je ponavljala stara pesem...priložnosti, gola pa nikjer.
Tudi Van Persie danes ni bil pravi.
Almunia se mi še nikoli ni zdel tako nezanesljiv v vratih kakor danes.

Adebayor tudi ne. Je pa postal afriški igralec leta. Bravo!


Bila je ena tistih tekem, kjer res nisem vedela...bo padel gol ali ne.
Bodo zmagali ali ne.
Tekme z navidez slabšim nasprotnikom mi niso ljube.
Ker vsi pričakujejo - lahko zmago.

Kako se vse lahko obrne, je danes pokazala tekma Liverpoola.
Srečni so lahko, ker je niso izgubili. Se jim bo to maščevalo na koncu sezone?
Kdo ve.

Si je pa njihovo predstavo(no ja, tekma ni bila noben presežek) ogledal argentinski selektor.
Če ne veste kdo je to...slika je menda dovolj zgovorna.
Rada bi prespala tale januar...spet govorice, kdo pride in kdo gre.
Rus Aršavin je menda spet na poti v Arsenal...
Ah ja...naj bo že februar...

Petek pred polno luno

Po dolgem času se je zgodilo, da sem preslišala brnenje budilke.
Kako luštno je bilo poležat in se delat, da je že vikend.
Pasalo je.

In le smejala sem se, ko me je prijazen šef po telefonu opomnil, da bo treba iz postelje - ker še ni sobota.
Pa sem se prav počasi spravila k sebi, pa šla pod tuš, pa pela, pa...mislila nate.

Ej, zdaj se smejem....
Ko vem, da bi ti dišala...taka...vsa razmršena...nasmejana...jutranja...

Ko vem, da bi si vzel ponujeno...mene.
Pa sem si podaljšala tuširanje...
In takrat si ti tam nekje zagotovo čutil...

Smejoča sem šla v mrzel dan. Kako mrzel je bil, sem izvedela šele zvečer.
Kaj morem, mene mraz ne moti.
Požene mi kri po žilah.
Še bolj sem nora kot običajno.

In zdaj si te predstavljam...kako gaziš do pasu v snegu.
In to le zato, da prideš k meni.
Ker se ti zdi, da me zebe. Rad bi me pogrel.

Ok, ok...se bom delala da me zebe.
Tresla se bom od navideznega mraza.
Vidiš, tudi to bi naredila....za tvoj dotik.

Eeej, čutim te...

Smejem se.
Tak je bil tudi dan.
Presmejan in leteč.

Našla sem ene stare zapise.
Jaooo, kaj sem jaz to pisala. A verjameš, da me je ob branju treslo od smeha?

Pobožala bi te. Točno zdaj....

Popoldan je stekel neverjetno hitro.
Kmalu bi padla v reko.
Ti...bi ti bilo vseeno, če izginem?

Me vidiš?
Glej me....
Dišiš mi...

Zaprla bi te v kočo s fotografije...ne mogel bi uiti...
In potem...imela bi vse kar potrebujeva...
Imela bi drug drugega.

Ljubila bi se s tabo. Točno zdaj....

četrtek, 8. januar 2009

Dan po sredi

Ta trenutek komaj čakam, da mine četrtek.
Četrtek...
Ne, krivico mu hočem narediti.
Dan je bil prav simpatičen.
Precej navihan. Igrala sem se z delom.

Prišlo je zapoznelo voščilo. Super ideja.
Naslednje leto bom vse voščilnice poslala teden dni po novem letu.
Obstaja možnost, da me proglasijo za neuravnovešeno.

"madona si težka danes"...spet.
To pa že ni več naključje.
Uživam v tej oznaki. Živa sem.
In za druženje v daj damu, niti slučajno primerna.
Zakaj ne morem tega dopovedati ljudem?

Na poti domov sem si kupila nove superge.
Zaslužile so si medklic...zakaj jih potrebuješ, ko bo pa kmalu zapadel sneg.
Na, zdaj sem se spomnila nate...in tvoje turne smuči.
Tole je pa res smešno.

Doma sem opazila, da so rože že hudo žejne. Grozna sem.
Ne, nisem. Ker sem jih že nahranila in se pogovorila z njimi.
Zdaj veselo prepevajo. Ne razumem jih čisto, mi pa nekak zveni na tisto...ooooo, kako je ljepo biti glup.
Še sreča da glupost dela ovinke okoli mene....

In jaz zdajle delam ovinke...okoli tebe.
Kaša okoli mačke. Ne, zajebavam se. Mačka v kaši.

Četrtek.
Pozabljam.
Res?
Ne vem.
Nekaj manjka.
Drugače je.
Nočem razmišljati.
In tudi ne bom.

Grem na kakav in vanj bom potapljala makovko. Imam dve.
Imam se.
...in kmalu bo petek odnesel četrtkovo nemirnost.

Fajn, priznala si. Še vedno ti četrtki pomenijo preveč.

sreda, 7. januar 2009

Sredini preskoki

Dan, ki se je začel še v globoki noči.
Občasno se zgodi tako.
Mi je všeč. Ker je noč posejana z malo ljudmi.
Ceste so opustele. No ja, skoraj.

Spet policaji. Spet pihanje.
Sem si mislila...pa kaj res zgledam pijana?
Sta bila razočarana, ker nisem bila?
Smotana sta bila.
Zoprna že na prvi stik z očmi.
In iz mojih je zato sijala škodoželjnost, ko je spet pokazalo 0,0.

Noč je ugašala.
In tam...simpatični so.
Niti enkrat samkrat jih še nisem videla brez nasmeha.
Kako rada imam take ljudi...
Kako vse drugače teče, ko prijaznost in smeh zamenjata mrke frise in zoprne, odsekane odgovore.
Rada hodim tja.

Lačna...prelena (tukaj se spomnim štirih jajc in se nasmehnem), da bi se ustavila in pojedla kaj konkretnega.
Pa se mi ni mudilo.
In prav mi je...da sem bila lačna še bolj.

Na poti domov sem si kupila melono. Očitno imam dneve sadja.
Paše mi.

Dve mini sta romali vsaka v svojo smer.

Čutenje...vez...imela sem prav.Veš da sem s tabo.
Ne molim, ker nočem in ker...ja, ne znam.
Ti pa pošiljam...vem da dobivaš moje dobre želje. Vedno je bilo tako.

In kaj naj s tabo?
Nič.
Ne da se mi.
Minilo.
Mene?
Tebe?
Oba?

Zanimiv dan je bil.

V mislih sem sedela pred enim čudnim kipom,
snežilo je
in čakala sem nasmejanega neznanca.
Ko je prišel, sem ga spoznala v sekundi.
Brez besed sva se sporazumela...da se greva...kepat.

torek, 6. januar 2009

Torkov puding


Smešen dan.

Pozabljene rokavice - spet. Ne gre mi, da bi se me držale vsaj eno sezono.

Mogoče mi bo kmalu kanilo, da moram biti brez njih.

Ja, očitno zame velja - ne dela v rokavicah. Z nikomer.


"Težka ženska si."

Hvala, to je bil kompliment. Lahka namreč nočem biti.


Številke. Sita sem jih bila danes.

Matematika...imam jo rada. Oja. Plusi in minusi.

Pomnožila bi tebe....


Tam nekje iz odaljenega konca sveta, se izriše podoba. Prekleto preveč močna vez.

Nekaj je narobe. Zakaj hudiča tako mislim?

Javi se in povej...da se motim!

Šit...


Kako zelo sem si zaželela grozdja danes...meso se mi je uprlo.

Jem še zadnje jagodke in sem z mislimi že pri jogurtu. Padel bo še danes.

Kdaj padem jaz?


Ti.

Vseeno mi je. Zdajle tako čutim.

Zelo čuteča sem ta hip.

Mhm...zelo nepremakljiva.

Trdnost, ki mi jo zavidajo.

Naj.

Tudi ti?

Tudi prav.


Sprehod z očetom in psi. Zaželel si je v gozd.

Na jok mi je šlo.

Če bi bilo mogoče, bi mu vsaj za tisti čas dala svoj vid.

Bilo je...

Rada ga imam!


In spet ti.

Ja. Poberi se.

Torki niso zate.


Jasno da ja...grem v sredo. Bo.


Aja...če še enkrat slišim srečnga pa zdravga...bom začela rjut.

ponedeljek, 5. januar 2009

Ponedeljek


Po dolgem času spet na delo. Prijalo je.
Preveč je bilo sluzavih voščil...preveč pijanih...preveč vsega.
Prijalo je biti spet del normalnega sveta.

Mhm...utrujena sem.
Gorenjska dopoldan in Dolenjska popoldan.

Klic.
- Imaš čas po službi?
- Imam, kaj je?
- Avto mi ne vžge.

Šlo mi je na smeh. Tale moški sicer ve, kam gredo kabli, ampak o avtomobilih nima kej dost pojma.
Mhm...manj kot jaz. Ampak to prav lepo prizna.
Mi je pa še predno sem imela izpit, dal kar nekaj pametnih nasvetov. In jih še vedno upoštevam.

- Ok, pridem.
- Ja, ampak avto je na vikendu.
- Ja prav. Greva pa na vikend.
Itak da rada vozim. In do tja je ura vožnje.

Poberem ga pred blokom in že letiva. Menda.
- Aha, še ena, ki ne da žmigavca, ko menja pas.
- Ti, tole je izjemoma. Sicer pa nisem skočila pred njega in zavrla, kot to počne množica voznikov. Ampak ok, bom zdaj dajala znak, ko bom menjala pas.
- Ti, a gume imaš dobre?
- Haha, ja, dobre imam, zakaj?
- A ne voziš malo prehitro?
- A dej nehej, čist tolk grem kot je dovoljeno.
- A mora bit tolk vroče tu notri?
- Ja, ker bom zdejle enga prižgala in odprla okno
- A še nisi nehala?
- Ne še. A ti si?
- Zmanjšal sem. V avtu pa ne kadim.
- Jaz pa.
- A ti ga jaz prižgem?
- Bom že sama.
- A ti volan primem tačas?
- A nehaš?
- Potem pa vsaj zmanjšej, ko boš prižigala.
- Jaooo, a boš že utihnil enkrat?! Jaz tebi nikoli nisem solila pameti, kako vozi!
- No, sej bom tiho. Oprosti, zaneslo me je. Pozabil, da si tolk na cesti ko konjska figa.
- Eeeej, pazi se me! Ko te mahnem....haha.
- Eeeej, dej drž volan!

Pa sva se peljala in srečno pripeljala do neposlušnega avtomobila.

Vikend stoji na lepem kraju. A do njega vodi cesta skozi gozd. In še malo bolj v gozd.
Gozdna cesta in sneg.
Skoraj mi je postalo žal, da nisem vzela svojega avtomobila. Samo tega bi se manjkalo, da bi se kje vkopala.

On ve, kako se uporablja kable, ja.
Pokrov se dvigne...kaj pa zdaj? Avto ima dva akumulatorja. Kam priklopit?
Matr sem se začela smejat in si mislila...na, zdej imaš, ko si tako pametna...dveh skupaj pa še nikoli videla nisi.

- Ma kakšen avto imaš ti to, z dvema? Kam zdej kable?
- Ja ne vem. Kar na enga?
- Čakej, pokličem brata.

- Halo, dobro jutro. Ti, na kateri akumulator priklopiva kable?
- Kako na katerga?
- Ja al na levga al na desnga. Dva ima.
- A si ti pijana?
- Neeeeeeee! Če ima res dva.
- No neh se norca delat. Zbudila si me.
- Pa sej se ne! Res ima dva.
- Pa kakšen avto je pa to?
- Ta pa ta.
- Ja priklopi na enega, pa bosta vidla.
- Ok, ne zaspi nazaj, če slučajno ne vžge in jaz ostanem v snegu...haha....boš ti intervencija...haha...
- No, pazi da ne boš pod breg zapeljala.
- Ob taprvem drevesu se bom ustavla.
- Nehej se norca delat.
- Sem rekla, da bi morala vzet svojega.
- Vidva sta čist iz A je to.
- Adijooooo!
In tako sva dala kable na prvega.
In avto je lepo vžgal.
In sva se odpeljala.
In nisem ostala v snegu.
In sva šla na pijačo. V en lokal.
In tam me je malo zabilo.

V tem lokalu sem se namreč srečevala.
Sestajala.
Z nekom.
Ki je bil.
Je bil.
Bil.

...in me je odneslo v spomine...v trenutke z njim...v prvi dotik....v....v....v....v....
Ah ja...............


sobota, 3. januar 2009

Arsenal - Plymouth

Tretji krog FA pokala...zmaga mojih ljubih....napredovanje v četrti krog.
Jutri je žrebanje nasprotnikov.

Sedmo srečanje obeh klubov....pet zmag Arsenala in en remi...kako bo danes? Nova zmaga?

A tekme so se navijači Plymoutha strašno veselili - tekme s prvoligaši so pač poslastica. In se ne dogajajo vsak dan.
In tako se jih je približno 9000 odpravilo v London, na Emirates.
Ustvarili so zares lepo vzdušje. Spodbujali svoje, čeprav jim v ligi ne gre najbolje.
Take navijače imam rada.

Arsenal je šel v tekmo resno...to mi je silno všeč...igra prvega polčasa mi je bila pa malo manj.

V odsotnosti Fabregasa in Almunie, je kapetanski trak prvič nosil Van Persie. Silno všeč mi je bilo to.
In nič ne bi imela proti, če bi ga nosil vedno.
Strelec dveh zadetkov. Mojster je.
Srečen Arsenal, da ga ima.

In spet poškodba, že po pol ure tekme - Silvestre bo manjkal predvidoma tri tedne. Počasi postaja Arsenalova klop zelo kratka.

Ob polčasu brez zadetkov. Dobro se je držal nižjeligaš.
A zaskrbljenosti pri meni ni bilo.

Prvi gol je padel kmalu po nadaljevanju tekme...
Van Persie...

In par minut zatem je bilo videti, da je gol zabil Bendtner...

...ki se je takole veselil, skupaj z odličnim Nasrijem.
Pa so kasneje zapisali, da je bil avtogol Graya.


Za konec pa še enkrat Van Persie...

Taka tekma, ki se je igralci ne rabijo sramovat. Ne eni ne drugi.

Kapo dol pred Plymouthom in njihovimi navijači.

Ni čudno, da so gostujoče za žar, za strast pri igranju, za navijanje njihovih - nagradili tudi domači ljubitelji nogometa.

Obožujem take tekme. Kjer je vse prav.

Kjer zmaga ljubezen do nogometne igre.

Prehod


Omamljen stresaš podobo svojo,

preziraš mir in ognja moč.


Samotna je tvoja sreča,

ujeta v zlat papir.


Posejani so utrinki,

iskanja večnega.


Na poti čez planjave,

se igraš z volkovi.


Iskri se tvoja duša,

skrivnost ostaja.


Tak si mi všeč.





petek, 2. januar 2009

Srk

Mrzla slika,
podoba niča...

...izginja...

Se izriše senca
dirjajoča...

Um premakne,
zveriži hudobijo...

...treska...

Utrujena svetloba
odriva muke...

Zapleše gola,
zaigra slepečo melodijo...

...ujame...

Pohotna sreča
kopa se v nasladi...

Priznanje piše,
ljubi tvoj dotik besede...

...srka...

Tebe.