Pasji ponedeljek

Ko se zgodi, da je moje potrpljenje resnično stolčeno na minimum - kar pomeni, da ga ni več - znorim.
Redko, se pa zgodi.

Takrat ni da bi človek poskušal s puhlicami,
ker me razbesnijo še bolj.

Ma brezveze...
Dokler se s tabo lepo pogovarjam, sem ok. Mi poješ hvalnice.
Imaš že takrat nekaj za bregom?

Bi morala zaradi lepih besed, spregledati tvoje napake?
Jebi se. Ne bom jih.
Ne plezaj mi v rit. Tam ni prostora za take.

Ja, dan je bil.
Nekomu bi z užitkom zavila vrat. Ne le zato, ker je naredil škodo.
Zato ker se je obnašal ko debil. Do vsega.

Počilo mi je. Prekleto si je zaslužil ves moj izpad.
In niti slučajno ga ne obžalujem.
Fak ju...res, jebi se.

- Ja kaj pa je s tabo, si znorela???
Še sanja se ti ne, kako izgleda, ko se mi resnično odtrga.
- Take te pa ne poznam.
Bejš no...me pa še boš. In če hočeš, me boš poznal le tako.
Precej pasjo, ja.

Ma brezveze...
A včasih je brezbrižnost ljudi tako grozljiva.

Vrednote...kaj je že to?
Zmešane...umazane...ali pa jih sploh več ni.
Rjula bi.

Dan je bil in bo kmalu izginil.
Ti se pa pazi.
Dovolj je bilo.
Prijaznost ne bo več samoumevna.

Pričakujem tvoj...spremenila si se.
Ha...kot da ti ne bi govorila, da je dovolj samo pikica...da postanem
Nekdo drug.

Želeli ste, imejte...ti kličem.
Pa verjamem in vem...ne bo(m) ti všeč.

Kot da mi je tega kaj mar...


slika...tam na levi...drevesa...za njimi je MI6