sreda, 26. junij 2013

Štorklje 2013

 

Vse kar mora človek o njih povedati, sem že povedala in najdete tule.

Letos sta dva mladiča. Rasteta. Nagajata. Sta vedno lačna.

Ko je vročina prehuda in žeja v gnezdu, eden od staršev zleti v bližnji potok (po hrano in daljše ture sicer letajo v in okoli Dravinje). Vrne se v roku parih minut. In nastane običajen kraval.
Potem se mladiča umirita - do prihoda drugega starša.
In te menjave, se ponavljajo cel ljubi dan.


























Pa vseeno štorklja najde minutko časa tudi za praskalnočistilno akcijo. Po svetu mora hoditi urejana.

četrtek, 06. junij 2013

Krpanov tresljaj


Na strženu sreče
se bohoti razbeljen upor. 
Plapolajo mu generirana ušesa samoljubja,
skozi usta se mu podijo kače žametnih oči.

Oglje mrakobnih zijal, si v dušo tiska pomlajene skrivnosti.
Čas nabira krvave sunke
in ti pripravlja
zadnjo gostijo.

dober tek, bo izgubil smisel

torek, 04. junij 2013

Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA

Novi sodelavci 

Hkrati s tem odgovorom smo začeli na tretji strani rubriko Pretipkali smo za vas. Izmislil si jo je in pisal bivši urednik Teleksa Jure Apih, za katerega sem ves čas mislil, da je prostovoljno odstopil, šele leta pozneje mi je povedal, da so ga odžagali.

Zmenila sva se, da bo v rubriki Pretipkali smo za vas oponašal stil posameznih novinarjev in družbenopolitičnih delavcev, vendar tako, da bo parodično osmešil njihovo pisanje. Že prvič si je izposodil prav Šlambergerja in ga podpisal V. BLATNOGORSKI, kar je neposreden prevod Šlambergerja. Žal je tiskarski škrat to spremenil v PLATNOGORSKI.
V tej prvi parodiji je Apih z značilnim Šlambergerjevim rdečim žarom zagovarjal slabo preskrbo s takšnimi argumenti, kot je na primer tale:
"Pomisleki tistih, ki pravijo, da si bo delavec z vsem zagotovljenim dohodkom lahko kupil le 12 kilogramov pljučne pečenke in da smo s tem bistveno prizadeli njegov življenjski standard, so tudi tokrat neutemeljeni. Delavec z zagotovljenim osebnim dohodkom si pljučne pečenke sploh ne bo kupil, tako mu bo ostal večji delež nerazporejenih sredstev za njegov osebni standard."

Hkrati sem si začel pridobivati nove sodelavce za Pavliho. V tej številki (41.) sem že pridobil za pisanje jedkih satir gospodarskega novinarja Dela Igorja Guzelja. Hkrati je začel novo risarsko rubriko objavljati Branko Sosič, sicer novinar Dela v kulturni rubriki. Naslov ji je dal Mišji cvileki.
Prav s to rubriko sem imel ves čas precej težav znotraj uredništva. Oba karikaturista Pavlihe – Bine Rogelj in Maks Toboljevič – sta bila precej zahtevna, lahko bi rekel skoraj ljubosumna na nova risarska imena v Pavlihi. Maks malo manj, Bine pa je bil zelo zahteven po risarski plati in je zahteval visoko kakovost risbe. Tako poleg njiju in že uveljavljenih sodelavcev Marjana Bregarja, Marjana Amaliettija in Andreja Habiča v Pavlihi skoraj ni bilo novih slovenskih karikaturistov.

Nekoč mi je to mimogrede blagohotno omenil Marjan Amalietti, h kateremu sem prišel po neke risbe. Rekel mi je, da sem zelo strpen do mladih risarjev. Razložil sem mu, da so tudi stari mački kot on, pa Maks, Bine, Sedej in drugi takoj po vojni, na začetku svojega sodelovanja risali zelo okorno v primerjavi s sedaj, ko imajo izbrušen stil. Kako naj se mlad človek uči in izboljšuje, če mu ne daš nobene priložnosti za objavo? Mislim, da je Pavlihova dolžnost razvijati slovenski humor tudi v karikaturi, zato včasih zavestno objavim tudi kakšno slabšo karikaturo, samo da začetniku ne vzamem poguma. Slabi bodo tako ali tako odnehali sami od sebe.
Amalietti mi je rekel, da sem zelo širok človek in da mu je to všeč.

Prav iz navedenih vzrokov sem zelo dolgo vztrajal pri objavljanju Mišjih cvilekov in pozneje še ene Sosičeve rubrike. Imel sem prav. Sosič si je zlagoma izbrusil stil v pajčevinasto lirično črto in postal tudi opremljevalec knjig, medtem ko svoje karikature zdaj uspešno objavlja v Delu. Enako je bilo pozneje z drugimi karikaturisti: z Borijem Zupančičem, Sašom Jankovičem, Miranom Kohkom, Markom Kočevarjem, iz portretista Boruta Pečarja pa smo naredili odličnega političnega karikaturista.
Bine Rogelj se je medtem omehčal in je začel mladim risarjem pomagati s strokovnimi nasveti, kako je treba risati karikaturo, kaj je pri karikaturi odveč na risbi, kako dosežeš s čim manj risbe čim večji učinek in podobno. Tu je imel za seboj neprecenljive izkušnje in kdor mu je prisluhnil, se je lahko veliko naučil.

Burger je bil lojalen

Moram povedati, da je bil moj neposredni in edini šef, glavni urednik in direktor Ludvik Burger, do mene ves čas lojalen. Smejal se je in majal z glavo. Ni mu bilo jasno, kaj se politika sploh toliko vznemirja zaradi nedolžnega članka o kurjenju v CK.
Rekel mi je, da bo poizvedel, kdo se skriva za vsem tem in zakaj se je vmešal Šlamberger, kar je bilo v povojnem novinarstvu zares nekaj neobičajnega. Verjetno se je Burger odpravil na posvet k predsedniku našega izdajateljskega sveta Dragu Seligerju, ki pa ni vedel nič bolj konkretnega.
"No ja, malo vam bodo oprali glavo," mi je rekel Burger, "pa boste drugič malo bolj previdni. Vsak se mora obrusiti. To bo vse. Slej ko prej se to zgodi vsakemu uredniku Pavlihe. Kar navadite se."

In res me je v petek, kmalu po izidu Šlambergerjevega pisma in mojega odgovora nanj, poklicala tajnica sekretarja CK ZKS tovariša Franca Šetinca. Prijazno me je povabila, da bi se oglasil v ponedeljek v njegovi pisarni. Ob sedmi uri zjutraj. Za šalo sem rekel, da moram pogledati v svoj koledar, ali imam čas, ali nimam morda kake druge obveznosti. Za hip sem pomolčal, potem sem dejal, da sem prost, in da lahko pridem. Tajnica se je vljudno zahvalila in odložila slušalko.
Značilna za tedanje oblastnike je bila ta zagovedna prepričanost vase in v svojo moč. Preprosto naročili so te ob tej in tej uri in moral si priteči tja. Niso ti rekli, zakaj naj bi prišel, o čem bi se radi pogovorili s teboj. Šetinc tu ni bil nič boljši, pa naj je še tako hlinil humanizem in prijaznost.
Hkrati se je za tem skrivala perfidna stalinistična igra. Pokličejo te v petek, da si v duševnih stiskah vse do ponedeljka. Sprašuješ se, zakaj te kličejo. Dobro, pri meni je bilo jasno: zaradi kurjenja v CK. Kaj mi bodo rekli? Bom ob službo? Samo ob mesto odgovornega urednika? Me bodo samo ozmerjali in mi grozili za drugič? Kdo? Samo Šetinc? Bo zraven tudi Burger? Seliger? Kurjač Šlamberger? Kakšna vprašanja mi lahko zastavijo? Kako se bom branil? Zakaj naj bi se sploh branil! Kako bom napadal?

Igra živcev. Na koncu sem sklenil, da ne bom prav nič skesan. Skušal se bom pametno pogovoriti, če pa ne bo šlo, bom pač branil svoja stališča, pa naj bo, kar bo. Pravica je na moji strani. V vsakem primeru bom moralni zmagovalec jaz. Kajti če bom popustil zdaj, bom moral popuščati vsakič. V življenju sem delal že toliko stvari, da se bom pretolkel tudi brez stalne službe. Kajti toliko sem že vedel, da so na primer mnogi profesorji na univerzi čez noč izgubili službo. Tako v Ljubljani kot v Zagrebu, Sarajevu in Beogradu. Samo na migljaj političnih mogotcev.


5. B. Novak - PAVLIHOVA FRAČA - Brr, kakšen mraz, Demokratična družbena odgovornost, Šlambergerjeva zasebna podtikanja

ponedeljek, 03. junij 2013

Boris Novak - PAVLIHOVA FRAČA

Brrr, kakšen mraz!

Na začetku septembra je umrl Jule Vrbič. Prvega oktobra sem prišel na Pavliho za odgovornega urednika. V Pavlihi sem sicer že lep čas imel rubriko z naslovom Če bolj natanko razmislimo. V njej sem analiziral vse mogoče družbene neumnosti. Toda prvo številko, ki naj bi jo uredil, sem samo gledal in opazoval nove kolege, ki sem jih kot sodelavec sicer poznal že dolgo prej.

Sprejeli so me lepo. V Anteni so naredili intervju z mano, da so me predstavili. V Pavlihi so delali Evgen Jurič, Kristina Iskra, Jože Petelin, Bine Rogelj, Maks Toboljevič, Zvonka Čebulj in Ludvik Burger.
Drugo oktobrsko številko sem že skušal urejati. Naslovko je narisal zvest sodelavec, zdaj že pokojni karikaturist Andrej Habič, ki je imel izjemno izvirno risbo. Po Petelinovi zamisli je narisal naslovko o Dražgoški bitki, filmski polomijadi tistega časa. Namesto streliva so partizani streljali denar.

Ko trdim, da sem že urejal časopis, pretiravam. Ko prideš v nov časopis, se lahko zelo počasi vklopiš v novi red in spreminjaš le drobec za drobcem, dokler ne spoznaš vseh vzvodov in razmerij moči v uredništvu. Šele potem lahko greš v radikalnejše spremembe.
Najprej pa sem se seveda moral osebno dokazati s prispevki. In sem začel. V številki z dne 18. 10. 1980 sem v svoji rubriki Če bolj natanko razmislimo, napisal naslednje:
"Brrr, kakšen mraz!
Ob zaključku redakcije te številke Pavlihe še ni bilo povsem jasno, ali se bomo Ljubljančani lahko začeli greti že 15. oktobra, kajti bilo je nekaj predlogov, naj bi s kurjenjem začeli šele 1. novembra. Po tem predlogu se je bati, kakor je zima pritisnila, da bi lahko greli 1. novembra le še redke, saj je celo v koledarju to dan mrtvih.
Če bolj natanko razmislimo, je tako prav. Nafta je vse dražja in vedno manj je je. Treba je varčevati z njo, zato se moramo obnašati solidarnostno. Tako nas učijo vsi, s partijo na čelu. Treba se je solidarnostno odreči nekaterim stvarem v splošno korist, zato naša stanovanja letos ogrevamo za pol stopinje manj kot lani ob nekaj jurčkih več na mesec, zato kurimo mesec dni manj kot lansko sezono.
To, da bomo vse tisto in še nekaj več, kar smo prihranili pri ogrevanju, zapravili v zdravstvu, ker je vesoljna Ljubljana prehlajena, s tem se naj ukvarjajo v zdravstvu. Naj še oni varčujejo in sklenejo, da dobi vsak bolnik največ pet aspirinov in tri dni bolniške na leto, pa niti enega več.

Kaže pa, da je to ogrevanje z manj kalorijami le preskus naše solidarnosti. Nekakšna akcija NNNP (Nič nas ne sme presenetiti). Videti je namreč, da velja le za nekatere. Ker so politični forumi najbolje obveščeni o vsem, smo trdno prepričani, da bo goriva na pretek. Tako na primer v stavbi slovenskega najvišjega političnega foruma avantgardne stranke kurijo že od drugega dne oktobra, da kar puhti iz radiatorjev. Kot da je varčevanje z gorivi stvar samo delavskih množic. Kogar torej zebe, naj se gre pogret tja. Če bolj natanko razmislimo, rdeča knjižica ni pogoj za vstop na toplo, saj nam prav partija zagotavlja, da imamo v naši družbi vsi enake možnosti."

Priznam, da sem bodico napisal besen. Pri vojakih sem trikrat prebolel pljučnico in ostale so mi tri kaverne v pljučih. Od takrat sem občutljiv na prehlade. Zaradi mraza se je prehladila vsa družina. In večina v službi je bila prehlajena. Meni se je zdela to idiotska romunska politika varčevanja na račun zdravja ljudi. In sem to povedal. Izvedel sem tudi, da je vrtec v Grosupljem predčasno zakuril, da se otroci ne bi prehladili, pa so jih klicali iz CK in pošteno nahrulili in ukazali pogasiti peči.

Sosed Mare Turšič je bil tedaj kurir v Delu in šofer. Srečal me je na stopnicah in se mi smejal:
"Te zebe? Pejd se v ceka pogret, tam kar bušne vate vročina, ko ti vratar odpre vrata."
Prosil sem ga, naj prihodnji dan še enkrat preveri, ali še vedno kurijo, in naj se pozanima, od kdaj že kurijo. To je storil, potem sem napisal bodico.
Kaj hujšega!
Toda prvi napad ni prišel iz CK ZKS. Vedno pošljejo v boj najprej hlapčke. Zato sem bil hudo presenečen, ko sem dobil pismo bivšega kolega v Dnevniku in Delu, od strokovnjaka za partijo in ping pong, od Vlada Šlambergerja.


Demokratična družbena odgovornost

Priznam. Bil sem baraba in sem objavil ne le Šlambergerjevo pismo, ampak tudi njegovo spremno pismo. Kakor drugi z mano, tako jaz z njimi. 

Tako je torej v naslednji številki Pavlihe, v novi rubriki Nekateri menijo drugače, ki sem jo uvedel za pisma bralcev, pisalo:
"Prosim, če to objavite v tej številki Pavlihe.
Nima smisla, da bi Pavliha po kratkem času spet dobil novega (slabšega) urednika, čeprav nekateri močno navijajo za to
ŠE ENKRAT: BRRR, KAKO MRZLO
V zadnji številki se je slovenski humoristični list Pavliha s težkim topništvom spravil nad slovensko politično vodstvo. V tem duhu namreč, da delavske množice zmrzujejo, v stavbi CK ZKS pa puhtijo radiatorji. Zato "naj se gre pogret tja, kogar torej zebe" k najvišjemu "političnemu forumu avantgardne stranke".
Tako je po "hrabrem" Pavlihovem nastopu trenutno največji problem slovenskih imetnikov rdečih knjižic, komunistov, da so dale strokovne službe v stavbi CK ZKS v lastni kurilnici pokuriti odpadni material in staro embalažo, kar je zadostovalo za dve uri toplote na dan, medtem ko je ljubljanska toplarna varčevala z kurivom.
Zaradi tega "humorističnega" pisanja se ni podrl svet, Pavliha bo še naprej izhajal, nobenemu članu njegovega kolektiva se ne bo zamajal stolček.  Je pač tako, da čim više streljaš, tem manj verjetno je, da boš izstrelek dobil nazaj na glavo, računajoč, da boč naletel na marsikdaj preveč strpnega obstreljevanca.

Vprašanje je namreč, koliko so v teh zapletenih časih dopustni – v imenu pesniške svobode – poskusi, da bi vsaj na papirju ločevali Partijo od delavskih množic, identificirali za vsako ceno posameznika ali strokovno službo z najvišjim slovenskim političnim vodstvom, razglašali zvezo komunistov za stranko, čeravno avantgardno, in izzivali, češ, delavci, oddrvite na Tomšičevo 5 v Ljubljano, tam vas ne bo zeblo.
Nihče nima nič zoper šibanje napak, proti kritiki – ne pa tudi kritikastrstvu – saj je prav najvišje politično vodstvo že zaostrilo odgovornost za velike in majhne negativnosti. Hkrati je opozarjalo, da ima vsaka napaka svoje ime, da je vsako povzročil človek z imenom in priimkom. Najsi gre za zavoženo investicijo, lokalizem, izkoriščanje monopolnega položaja v družbenoekonomskih odnosih ali (ne)varčevanje z gorivom. Res je vprašljiva odločitev delovne skupnosti na CK ZKS, tudi če gre za dva dni ogrevanja, in to na račun odpadnega materiala ter stare embalaže, nikakor pa – tudi pod plaščem humorja – Pavlihov urednik ne bi smel enačiti strokovne službe z avantgardo, z zvezo komunistov sploh oziroma njenim vodstvom.
Posploševanja, etiketiranja in izzivanja komunisti ne bi smeli dovoliti. Še zlasti, če se za navidezno hrabrostjo, kot naj bi jo predstavljal naskok na najvišje slovensko politično vodstvo, skriva marsikaj drugega, ne nazadnje poskus potiskanja zveze komunistov in njenega vodstva v ozko ideološko stranko brez povezave z delavskimi množicami, v poskus označiti vodstvo kot tisto, za katero ne veljajo družbeno dogovorjeni ukrepi.
Demokratična družbena odgovornost zveze komunistov ne stoji in ne pade z več ali manj toplote v radiatorjih, čeravno bi nekateri, med njimi Pavliha, to radi prikazali po svoje.
Vlado Šlamberger, Ljubljana."

Šlambergerjeva zasebna podtikanja

Seveda mi je najprej zaprlo sapo ob tem Šlampijevem pismu. Ni mi bilo jasno, kaj se meša v stvari, ki ga nič ne brigajo. Ali pa mu je kdo naročil? Kdo držal roko s peresom? Celi sklopi stavkov so bili močno podobni Šetinčevim. Ali pa samo oponaša Šetinčev slog? Si nabira politične točke? Kajti poznal sem ga kot velikega stremuha.
Kot naročen me je tedaj obiskal, češ da bi se rad pogovoril z mano, tovariš Ludvik Zajc, vodja strokovnih služb v CK. Zdaj mi je bilo jasno, da skuša CK s Šlampijevo pomočjo zvaliti vso krivdo na strokovno službo CK. Zajc se mi je iskreno zasmilil, a kaj se hoče. Kdor se s svinjami druži, ga svinje požro. Kajti to, da so skušali krivdo zvaliti na Zajca, se mi je zdelo svinjsko. Vse te dni, od 2. do 18. oktobra, so se mirno greli v CK, in zdaj, ko so razkrinkani, hočejo potlačiti v drek človeka, ki je najmanj kriv.

Zajc se je z mano pogovarjal zelo prijazno. Ne vem, pravzaprav, zakaj je prišel. Morda v človeški stiski, v strahu za položaj, ker so zdaj planili po njem. Povedal mi je, da so kurili odpadke in staro embalažo. Rekel sem mu, naj mi ne pripoveduje pravljic kot Šlampi, ki trdi, da so kurili dva dni, vem pa, da kurijo že od 2. oktobra. Menda nimajo toliko embalaže. Od česa? Rekel je, da je embalaža sama slabo gorela, zato so pokurili še dve toni premoga. V mislih sem si mel roke nad tem podatkom in pustil Zajca, da se je razgovoril. Očitno ni vedel za Šlampijevo pismo in mi je sam prinesel v roke orožje zoper njega: podatek o dveh tonah premoga.

Ko si je Zajc olajšal dušo, sem se usedel in pripisal k Šlambergerjevemu pismu pripis in ga objavil takoj za njim:
"Ne vemo sicer, ali nam tovariš Šlamberger piše kot bralec Pavlihe, pomočnik glavnega urednika Dela ali (samozvani) pooblaščenec CK ZKS, katerega delo spremlja po uradni dolžnosti. Spremno pismo, v katerem nam namiguje grožnjo, da nekateri (joj, kako konkretna kritika!) navijajo za to, da bi Pavliha spet dobil novega (slabšega) urednika in v pismu nasprotno oblastniško zagotovilo, da bo Pavliha še naprej izhajal in da se nobenemu članu Pavlihovega kolektiva ne bo zamajal stolček, nam dá misliti, da nam tovariš Šlamberger zagotovo ne piše kot bralec Pavlihe, glasila pametnih Slovencev.

Ne bi se spuščali v Šlambergerjeva zasebna podtikanja, da skušamo ločevati ZK od delavskih množic s pomočjo radiatorjev. Posvetimo se samo dejstvom. Neizpodbitno je, da je bila stavba CK ZKS ogrevana, ko smo drugi zmrzovali, ker smo se ne le v Ljubljani, ampak tudi v drugih mestih, dogovorili, da bomo solidarnostno varčevali z gorivi in zato zakurili šele 15. oktobra. V CK jim za to ni bilo mar in so pokurili za ogrevanje stavbe odpadke, staro embalažo, pa tudi čez dve toni premoga (to je v pismu tovariša Š. zamolčano ali pa je res slabo obveščen). Menimo, da je bilo v sedanjem položaju takšno ravnanje nepolitično. Kdo je za to odgovoren ali ne, o tem se bodo pomenili že sami v CK. Mi smo povedali samo zelo konkretno naslovljeno svoje mnenje, seveda v močno špičasti in karikirani satiri, saj smo satirično-humoristični list.
Menimo še naprej, da smo zelo odprta družba, v kateri se lahko pogovarjamo – v Delu naj bi bilo to resno, v Pavlihi bolj zašiljeno – o vsem, tudi o tem, ali so imeli v CK ZKS prav, da so zakurili predčasno. Za to odprtost se bomo še naprej borili, kajti trdno smo prepričani, da nas lahko vodi k napredku le demokratičen boj, ne pa zasebniške grožnje o zamenjavi urednikov."


4. B. Novak - PAVLIHOVA FRAČA - Hotel sem biti Jule Vrbič, Tri mesece strahu