Torkovo brbotanje

Komaj slišno škreblja svetloba,
navihano me pogleduje...

Nish, vstani!

Oh, danes pa ne bi vstala...še malo, samo še malooo...
Je tako toplo in sanjam.

Zakaj ne vem, kaj sem sanjala?
Zakaj zjutraj nisem zoprna kot cel kup ljudi?
Vse kar zjutraj prosim je to, da se me pusti pet minut na miru.
Da zagledam dan. Da zadiham dan.

Pogrešala ogledalo. Obvezen nakup.
Tako sem se stegovala vanj v avtu.
Da bi ugotovila, če mi oči dovolj jutranje žarijo.
So. In zagotovo so odganjale krvosese iz mojega vidnega polja.
Uboge moje delovne učke...potrebne so počitka.

Dan...svetli trenutki.
Danes jih je bilo malo. A so bili tisti toliko bolj zažigalni.

Zdaj se nasmehnem.
Pogled na tiste majhne kepice, ki bodo zrasle v velikanske, prijazne štirinožce...
Da bi le našli dobre ljudi,ko bo čas, upam.
Ker jih primanjkuje. Dobrih ljudi.

In se spet nasmejem.
Moja novoletna smreka še vedno stoji. In bo stala vse do kitajskega novega leta.
Tako sem se odločila.

In zaprem oči. Od ugodja.
Pobožana. Z besedami.
Malenkost - Ogromnost.

In spet...zavedanje. Ne hotela bi biti drugačna.

Bil je dan, ki izginja.
Bil je.
Lep in naporen.

Če dobro pomislim...ne hotela bi, da bi bil drugačen.