Sredini preskoki

Dan, ki se je začel še v globoki noči.
Občasno se zgodi tako.
Mi je všeč. Ker je noč posejana z malo ljudmi.
Ceste so opustele. No ja, skoraj.

Spet policaji. Spet pihanje.
Sem si mislila...pa kaj res zgledam pijana?
Sta bila razočarana, ker nisem bila?
Smotana sta bila.
Zoprna že na prvi stik z očmi.
In iz mojih je zato sijala škodoželjnost, ko je spet pokazalo 0,0.

Noč je ugašala.
In tam...simpatični so.
Niti enkrat samkrat jih še nisem videla brez nasmeha.
Kako rada imam take ljudi...
Kako vse drugače teče, ko prijaznost in smeh zamenjata mrke frise in zoprne, odsekane odgovore.
Rada hodim tja.

Lačna...prelena (tukaj se spomnim štirih jajc in se nasmehnem), da bi se ustavila in pojedla kaj konkretnega.
Pa se mi ni mudilo.
In prav mi je...da sem bila lačna še bolj.

Na poti domov sem si kupila melono. Očitno imam dneve sadja.
Paše mi.

Dve mini sta romali vsaka v svojo smer.

Čutenje...vez...imela sem prav.Veš da sem s tabo.
Ne molim, ker nočem in ker...ja, ne znam.
Ti pa pošiljam...vem da dobivaš moje dobre želje. Vedno je bilo tako.

In kaj naj s tabo?
Nič.
Ne da se mi.
Minilo.
Mene?
Tebe?
Oba?

Zanimiv dan je bil.

V mislih sem sedela pred enim čudnim kipom,
snežilo je
in čakala sem nasmejanega neznanca.
Ko je prišel, sem ga spoznala v sekundi.
Brez besed sva se sporazumela...da se greva...kepat.