Ko ponedeljek sname uzdo

Začetek novega tedna...

Zapis bo tokrat raztrgan - še bolj kot običajno.

Zbiram delčke dneva...
Zgodnje jutro...brez domače kave...ena banana na poti v službo.
Mhm...začela sem jo jesti pri prvem semaforju.
Gledala predse...in se afnala. S kotičkom levega očesa sem videla...nekoga je hudo zanimalo moje početje. Otročje? Pa kaj. Dan bo lep.

Šla na Gorenjsko. Sonceee....Ostala bi tam. Ne zaradi kremšnit.
Danes sem pojedla samo eno.
In nobenih tort za domov. Bom zbolela?

Megla v Ljubljani je nemogoča.
Včasih sem še vedela, zakaj nastane megla. Ker mi je moja preljuba učiteljica postavila vprašanje o njej...ker sem klepetala. In mi gladko dala cvek...ker nisem imela pojma.
Naslednjič sem ji meglo zdrdrala.
Eeej, pa ne bom o vremenu!

Danes bom o hrani.
Meljem ko hrček...kar naprej.
Vsepovsod imam kaj nastavljeno.
Ko pa nimam...pa pišem traparije
Evo...takele

tička sladkega mi dej
oja...namesto kosila
bi si ga privoščila
še za večerjo in zajtrk
ane, bi bilo bolje
kile bi odletele v vesolje
uhhhh.....
najedla sem se...tvojega tička
sam ne mi zdej rečt, res si prasička

Zares sem pa jedla.... govejo juho, mlince in zrezke v omaki...pa solato.
In to doma.

Sladica...
Primorec v jagodni omaki.
Kako bi se oblizovala, zagotovo...če bi dobila poleg še kozarec peneče sperme.

Eeej...ti pa praviš
da bi
stegna gorenjke s tartufi v žajbljevi omaki in kot desert gratinirano belo muco z ananasom, za pit pa šampanjec NISH letnikxxx???

Kaj naj rečem...odličen okus imaš.

Drži, danes so mi šle po glavi same neumnosti.
Pa da ne bo kakšne pomote...delo ni prav nič trpelo.

Pasalo je. Biti trapasto zmešan. Se smejati - sebi in svojim oslarijam.

Na današnji dan se je rodil Kette.
Dokler mi niso povedali, da sta Kette in Murn dve različni osebi, sem mislila da je to en in isti tip.
Bila sta si precej različna, menda.
Velikokrat se nista strinjala...pa sta bila vseeno prijatelja.
Njegovo Na trgu še danes znam tudi sredi noči.

Nekomu sem pod blog prilepila tole njegovo pisanje.
Všeč mi je.

Nad zelenim travnikom je švigala sem ter tja lahkokrila lastovica in si lovila v zraku muh, mušic in drugih žuželk. Kar ugleda po tleh lesti črnega krta.
"Ej, ti, možiček črni!" zaščebeta mu prezirljivo, "da si pameten kot jaz, ne bi iskal črvov pod zemljo, ampak zgoraj na belem dnevu.
Glej, koliko jaz pomorim teh kmetičevih sovražnikov, ki mu objedajo listje in sadje. Kaj dobiš tam v zemlji? Skoraj nič?"
"Prav, prav," odgovori lastovki modri krt, "ali tega mi vendarle ne moreš oporekati, da so skriti in hinavski sovražniki hujši od znanih in očitnih. In glej, takih iščem jaz. Da, oni so hujši, ker izpodjedajo same korenike, ki so vir življenja."
Kaj pa je hotela lastovica reči na ta odgovor?
"Prav praviš, striček!" je dejala in odletela.

Enkrat dopoldan sem slišala pesem. Znano.
Cel dan mi je šla po glavi. Poiskala sem jo.

Malo hitrejša verzija od tiste dopoldanske.
In me je spomnila ( s čim, nimam pojma)...že dolgo nisem plesala trebušnega.
Ma da se ga plesat tudi na to muziko, oja.

Razmigana čist...kakšno sobno kolo neki. Ples...ples...ples!
3x se je odvrtela....
Pa ja...moja mladost je bila res lepa.

Porkaš, zares moram kupiti ogledalo.
Nisem se imela kje občudovati...

Ko bi bili vsi ponedeljki tako prismojeni...