Ne morem da ne bi

Pa sem se res trudila, skušala držat jezik za zobmi in tipkovnico namenit lepšim besedam.
Pa ne gre.
Spanec je opravil svoje. Žlička tudi.


Ženska, kaj je s tabo?
Projektna vlada?
A se vam je skisalo? A ne bi raje tehnične, sposobni kot ste?
A zdaj se pa, kar naenkrat, mudi spreminjat volilni sistem? Koga farbaš? Kaj ste delali do zdaj?
Se pravi, se da zelo hitro spremenit, če gori pod nogami? Je to še ena slaščica s pretečenim rokom, za ljube, naivne volilce?


Pojdite na volitve!
Ali še bolje, stran od vseh korit!
Upam, da vas odnese!

Težek dan

Vsak bi rad nekaj, večina bi samo nekoga, da jih posluša.

Par besed in dolg dan, preživet v postelji, postane vsaj za nekaj trenutkov manj zoprn.
Zdravila, hrana, ki nikomur ne diši. Za en mali požirek čaja, si izmišljam zgodbe o jutri, ki bo sončen in poln glasov.
Ko zapreš vrata, ostanejo sami.

S hodnika prihaja hrup. Prepir se je naselil med tiste, ki jih nepregledna množica virusov in bakterij, še ni poiskala.
Na TV igra neka prismojena melodija, ravno dovolj, za tistih pet korakov plesa. Za pet minut veselja v tem posranem dnevu.

Rešilec.
Ko bi rad spremenil, pa ne moreš.
Petkrat, desetkrat, ne štejem več.


Pozabi, danes mora biti dan za sanje!

Spala bi, pa od utrujenosti sanj ni.
Žlička bi zadostovala.

Vsak bi rad nekaj.