ponedeljek, 30. september 2013

Redko videno

In to že septembra
zato tolk bolj sede

Nad veje noči so legle izmučene sanje.
Vsakič ista pesem zveni drugače in tuje misli goltajo moje.
Ko je razlogov za umik konec, ostanem.
Pod lupino drhti vesolje in se napreza vsak dan bolj.
Da bi odrasel v naključnega človeka? Umirjen kup nesreče?
Smeh, ki je še včeraj gorel, se je potuhnil. Sika samo še lagodnost poraza.
A ne pri Arsenalu.

“Kako do visokih donosov in ob tem mirno spati”
si moreš misliti da je
“najboljša navijačica najboljšega kluba na svetu,
ki (še) nikoli ni zmagal Lige prvakov”
danes prvič – prespala drugi polčas.

ponedeljek, 23. september 2013

*Prebrano*

+

Moj oče, psihiater Kanoni - Črt Kanoni
Psihiatrija bi bila revnejša brez njega. Njegovi mentorji so bili zelo znana imena tistega časa.
Bil je prvi, ki je pozimi osvojil Korab, drugi najvišlji vrh v Jugoslaviji in se z njega spustil s smučmi. Je začetnik turnega smučanja pri nas.
 
Tragedija v Turski gori - Iztok Tomazin
10. julija 1997 se je na Okrešlju na tečaju reševanja s helikopterjem smrtno ponesrečilo pet članov GRS - reševalec letalec  Mitja Brajnik,  reševalec in alpinistični inštruktor Luka Karničar, zdravnik letalec Jani Kokalj, reševalec letalec Rado Markič in reševalec letalec, inštruktor GRS Boris Mlekuž.
"Takrat, pod steno Turske gore, bi si želel pobegniti kamorkoli. Na bližnje, s soncem obsijane grebene in vrhove Rink in Planjave, na vabeče travnike Logarske doline, v bogate zakladnice spominov...kamorkoli.
Za hrbtom pa so brenčale muhe in so ležala trupla prijateljev, še vedno usodno povezanih z vrvjo, ki je v gorah simbol varnosti, preživetja, življenja. Tokrat je pomenila smrt. To je bila edina resničnost, ki ji ni bilo mogoče pobegniti.
Lahko sem se samo skril v navidezno otopelost, si nadel vse možne oklepe in skoznje poskušal gledati v druge svetove. Brez samoobrambe bi lahko samo jokal in nemočen sestopil v dolino s prepričanji, da se v gorah ne bom nikoli več približal helikopterju, da ne bom nikoli več obiskal Okrešlja..."

Nihče - Mehmedalija Alić
Prišel kot najstnik iz Bosne, postal rudar v Zagorju, si v Sloveniji ustvaril družino, postal izbrisan, izselil v Nemčijo, izšolal za inženirja, vrnil v Slovenijo, pri zapiranju rudnika Huda Jama našel vsem dobro znana trupla, ki so ležala tam.

Fotoreporter - Edi Šelhaus
Spomini v besedi in sliki znanega fotoreporterja. Mnogo predvojnih in vojnih fotografij, predvsem iz Bele Krajine.

Zapiski starega pokvarjenca - Charles Bukowski
 ”zelo veliko drekačev se loteva pisati in objavljati poezijo”…..samokritičnost, ki jo mnogim pisočim v veliki meri primanjkuje.

_

Fucking Berlin  in Dating Berlin - Sonia Rossi
Bedarija.

nedelja, 22. september 2013

Slepa pega


Čez rešetke sreče
so nataknjene vrvi.
Z žeblji prebodeno
radovedno meso.
Pobegnili so
vzdihi sonca
in mrak
si je prisvojil
toploto.
Olesenele so
poti
in
leden veter
razbija po vratih.

Krohot bolečine
je presegel zvočni zid.

četrtek, 19. september 2013

Simonu

Spoznala sva se pred leti pri risu, v živalskem vrtu. Kljub dolgemu postopanju ob ogradi, ga takrat nihče od naju ni uspel videti.
Živali je imel zelo rad. Vse, najraje pa črnobele mačke.

 Užival je v fotografiranju.
Pred malo več kot tednom se je ves navdušen vrnil s Cresa.
  "Videl sem jastrebe v njihovem naravnem okolju! In imajo res gromozanski razpon kril. Pa tako dobro se znajo skriti med skalami, ko tam samo sedijo. Ti pošljem kakšno sliko. Je netopir že odšel?"

Rad je bral. In pisal. Včasih tudi bloge.
Samosvoj, ko je iskal odgovore.
Navihano nagajiv, ko je razmišljal o svojih ljubeznih.

Prijazen fant, poln načrtov.
Priden študent, pred zaključkom doktorske naloge.
Simpatičen športnik, ki je ljubil življenje.
Tak je bil. Takega sem poznala.

 Lahkotno stopa žalost osvojena.
Pripenja trnje si,
razbija,
kljuje.
Podoba bolečine.
Vsak dan je.
Huje.







 Danes bi dopolnil petindvajset let.
Vesel, nasmejan dan bi moral biti. Pa bo samo še en dan, ko grozljivo boli vse tebi ljube.
Ni te. Ne bo te več. Ni pošteno. Ostalo je še toliko neizrečenih besed.
Sovražim to slovo za zmeraj!

Trenutek nepazljivosti, en sam, lahkomiseln trenutek...

 Rad si imel to pesem.
 Zdaj ti naj bo, za slovo. Za potovanje v neke druge dimenzije.
Pogrešala te bom. Zelo.
Pa hvala – da si bil.




torek, 10. september 2013

Prijatelj moj

Saj veš.......nimam  pametnih besed. In tebe ni, da bi mi jih natresel.
Zdaj si  v tisti modri škatli.
Za vedno tako zelo boli.

Zdaj v vetru in  petju ptic
lovim podobe tvoje.
Izginil je smeh.
Zdaj žalost srcu
razlaga pesmi svoje.

V praznem dnevu
duša glasno joče.
Drobna misel tava,
želi si nemogoče.

Saj veš....... kadarkoli bo veter zapihal čez tvoj grob,
takrat mislim nate. 
Brni, lepo potuj.


četrtek, 05. september 2013

Ni te več

In ne morem verjet, da je bolnica postala tvoj konec.
Še včeraj si za sveto obljubil, da boš nehal delat sive lase zdravnikom.
In si očitam, da te nisem bolj na trdo prijela. Te še bolj kurcala, ker si po izgubi službe prevečkrat pristal pri pivu. Še bolj naganjala k zdravniku, ker si postajal okostnjak. Ti vbijala v glavo, da se bo svet spet postavil na noge.

Drek, kaj bluzim ko pa vem, da si vse delal po svoje. In bil  tudi zato moj najboljši prijatelj vse življenje.
Rjula bi.
Bemomatr, do konca nesmiselna smrt! Prekleto, brez jasnega razloga! Si se kar vdal? Trma hudičeva!

Boli pa za popizdit.

 Moj dragi B. Tole mi boš plačal, ko se spet srečava.


sreda, 04. september 2013

*Knjige*

Marko Zorko – Mein Kampf
…pestro življenje Marka. Tak je bil, ja. Brez lažne skromnosti, sem in tja prava mera nadutosti, paleta čustvovanj, modrosti brez pametovanj. Jezik pa…ravno tak, kot mi je neznansko všeč.

Polde Bibič – Spominjarije
…spomini na otroštvo in mladost mojega najljubšega lika iz Kekca, Bedanca. Se mi je zdelo, da je moral on biti najprej pisatelj in igralec le po naključju. Obe nalogi, pa je opravil odlično.

Robert Markuš – Borci brez preteklosti in Legija, anekdote in tradicija
…pa res, kdo ne pozna nalagancij in mitov o Legiji tujcev – da so tam morilci in da skoraj vsak, ki gre tja, itak umre? Knjigi sta dokaz, da moški lahko v njej preživi 15 let.
Vojska in vojaki, kot vse vojske tega sveta.In če se še zraven zasluži, hvalabogu. Zanimivo branje.
Ob koncu prebranega mi je šlo pa tudi na smeh – dovolj dober je bil za elitno Legijo (ne, vojakinja ne bi bila nikoli, preveč drila, discipline in nekih, zame čudnih in blesavih pravil) – besede francosko ni znal, ko se je prijavil – a je bil neprimeren za SV (pred odhodom v Legijo so ga zavrnili), zaradi prenizke izobrazbe. SV se proti njim zdi, ko otroški vrtec na taborjenju.

Ženske – Milena Miklavčič
….do polovice še nekako, potem pa se mi je zdelo vse en in isti šmorn. Sori Mica,o ženskih kavkah in še bolj blesavih moških, težko berem, debele knjige.

Marjana Kovačič – Dobrofarkt in Dobrofarkt2
….lahko razumem, da infarkt postavi življenje na glavo in se človek oprijemljem še vsake tako butaste oslarije – kot je npr romanje v Medjugorje in iskanje alternative. Ampak za moj okus je v knjigi preveč razvlečenega bluzenja o tem. Pa sem vseeno vzela še drug del v roke. Ne, ne gredo mi take knjige

Aleksandra Kocmut – Trije razlogi
….ženska/ženske osrednji lik, za smejat, ker tako prijazno resnično govori, kaj vse so/smo ženske zmožne naplest v svojih glavah in s kakšnimi oslarijami si po nepotrebnem zapletamo življenje. Tazadnja – Pripeta s krvjo še ni prispela v našo knjižnico, jo bom pa zagotovo prebrala. Providence, ti si res slika.