Joj, trapa...čim sem se odpeljala od doma, sem bila lačna.
Na Petrolu tavelik paket čokoladnih rogljičkov...no, pa dajmo še eno kavo.
Še nikoli...pa jo spet dolgo ne bom. Kr neki...bolj voda kot kava.
Mogoče sem imela pa samo smolo.
Fajn...ko ni bilo v Lj. megle.
Moraš imeti res srečo....na Gorenjskem pa taka, da se ni nič videlo.
Smejat sem se začela.
Še takrat, ko grem med službo smučat, ni lepega vremena.
Vsaj ljudi ne bo.
Hahaha...nisem te sreče.
Saj nisem mogla verjet...ni se videlo dalj kot par deset metrov, ljudi pa za izvoz.
Pa mi pove tip iz hotela, da so smučali tudi prejšnji dan...ko je deževalo.
Najbolj nori so pa menda Angleži.
Mi prinese kavo, turško z mlekom. KAVO. Tooooo!
Prav premišljujem, če bi sploh šla smučat.
Ma, grem.
Prav dobro se mi je zdelo. Veliko ljudi ima čelado na glavi. Mojo varuje že kar nekaj let.
Preveč norcev, ki ne obvlada smuči, je na smučišču. Mi ni, da bi mojo glavo prepuščala naključju pobesnelih smučarjev.
Te nove smuči omogočajo tudi tistim, ki nimajo pojma o smučanju, da divjajo ko nori...in se ne skantajo za prvim ovinkom....šele za drugim in po možnosti podrejo še koga.
Malo manj ko štiri ure smučanja. Čist dost, da sem postala lačna.
Šla na kosilo, se preoblekla...pa nazaj v Ljubljano, kjer ni bilo sledu o megli.
Šla sem po vijolice...imela jih bo za celo okensko polico.
Vesela jih je bila. Zelo. Bolj kot česarkoli drugega.
Kako malo je treba...
Samo poslušati, ko ti ljudje tako mimogrede namignejo, kaj bi radi.
Z očetom sta me spravljala v smeh. Bila sta...smešna. Srečna.
Bilo je lepo.
Na poti domov sem se ustavila v trgovini.
Poleg vsega...praline in jagodni sok. Soka ni več, čokoladnost pa še zapakirana.
To je čudež.
Dan je bil. Mi je kaj manjkalo? Ne.
Še vedno sem dobre volje.
Zmaji prihajajo...ampak jaz se jih ne bojim prav nič.
In vrača se tudi Eduardo...juheeeeej!
Ni komentarjev:
Objavite komentar