Spet je četrtek

Takole sonce sem danes doživela.
In toploto.
In prijazne nasmehe.
Nenormalno lepi oblaki na nebu.
Eden je kazal obraz Ostržkovke. Vsi mali oblakci, ki so se ji približali, so izginili.
Iz lepe, bele dolgonoske, je postajala vse bolj črna.
Kakšna lepota!

Dan je bil lep.

Zgodnje jutro ob kavi.
Smejala sem se sama sebi. Ja, precej trolasto.
Pa kaj morem, če me je že zjutraj metalo.

Smeh skriva
leteča kopriva.
Nagajiva hruška
rada me obuška.

Všeč mi je spontanost ljudi.
Včasih iz tega narediš kako neumnost, ja. Bi se moral potem metati ob steno?
Ne.

Ponoči nisem jedla nič.
Lačna sem bila ko volk že ob sedmih zjutraj.
Ena sarma, ker sem se bala, da jogurt ne bo zadostoval niti za eno uro.
Pa na pot.

Ma ne, ne bom o dnevu.
Bom o tebi.

Tam na tistem štoru sediš. Ves zamišljen.
Ko me zagledaš, izgine tisti strmi pogled.
Nasmeh.
Veselje.
Sreča.
Kako rada vidim vse to v tvojih očeh...

Nikoli ne bi prodala teh trenutkov....sem rekla.
Lažnivka!

Večer se smeje
z najvišje veje.
Laž se spreneveda
boji se medveda.

Heej, svet nisem samo jaz!