Ponedeljek

Po dolgem času spet na delo. Prijalo je.

Preveč je bilo sluzavih voščil...preveč pijanih...preveč vsega.

Prijalo je biti spet del normalnega sveta.

Mhm...utrujena sem.

Gorenjska dopoldan in Dolenjska popoldan.

Klic.

- Imaš čas po službi?

- Imam, kaj je?

- Avto mi ne vžge.

Šlo mi je na smeh. Tale moški sicer ve, kam gredo kabli, ampak o avtomobilih nima kej dost pojma.

Mhm...manj kot jaz. Ampak to prav lepo prizna.

Mi je pa še predno sem imela izpit, dal kar nekaj pametnih nasvetov. In jih še vedno upoštevam.

- Ok, pridem.

- Ja, ampak avto je na vikendu.

- Ja prav. Greva pa na vikend.

Itak da rada vozim. In do tja je ura vožnje.

Poberem ga pred blokom in že letiva. Menda.

- Aha, še ena, ki ne da žmigavca, ko menja pas.

- Ti, tole je izjemoma. Sicer pa nisem skočila pred njega in zavrla, kot to počne množica voznikov. Ampak ok, bom zdaj dajala znak, ko bom menjala pas.

- Ti, a gume imaš dobre?

- Haha, ja, dobre imam, zakaj?

- A ne voziš malo prehitro?

- A dej nehej, čist tolk grem kot je dovoljeno.

- A mora bit tolk vroče tu notri?

- Ja, ker bom zdejle enga prižgala in odprla okno

- A še nisi nehala?

- Ne še. A ti si?

- Zmanjšal sem. V avtu pa ne kadim.

- Jaz pa.

- A ti ga jaz prižgem?

- Bom že sama.

- A ti volan primem tačas?

- A nehaš?

- Potem pa vsaj zmanjšej, ko boš prižigala.

- Jaooo, a boš že utihnil enkrat?! Jaz tebi nikoli nisem solila pameti, kako vozi!

- No, sej bom tiho. Oprosti, zaneslo me je. Pozabil, da si tolk na cesti ko konjska figa.

- Eeeej, pazi se me! Ko te mahnem....haha.

- Eeeej, dej drž volan!

Pa sva se peljala in srečno pripeljala do neposlušnega avtomobila.

Vikend stoji na lepem kraju. A do njega vodi cesta skozi gozd. In še malo bolj v gozd.

Gozdna cesta in sneg.

Skoraj mi je postalo žal, da nisem vzela svojega avtomobila. Samo tega bi se manjkalo, da bi se kje vkopala.

On ve, kako se uporablja kable, ja.

Pokrov se dvigne...kaj pa zdaj? Avto ima dva akumulatorja. Kam priklopit?

Matr sem se začela smejat in si mislila...na, zdej imaš, ko si tako pametna...dveh skupaj pa še nikoli videla nisi.

- Ma kakšen avto imaš ti to, z dvema? Kam zdej kable?

- Ja ne vem. Kar na enga?

- Čakej, pokličem brata.

- Halo, dobro jutro. Ti, na kateri akumulator priklopiva kable?

- Kako na katerga?

- Ja al na levga al na desnga. Dva ima.

- A si ti pijana?

- Neeeeeeee! Če ima res dva.

- No neh se norca delat. Zbudila si me.

- Pa sej se ne! Res ima dva.

- Pa kakšen avto je pa to?

- Ta pa ta.

- Ja priklopi na enega, pa bosta vidla.

- Ok, ne zaspi nazaj, če slučajno ne vžge in jaz ostanem v snegu...haha....boš ti intervencija...haha...

- No, pazi da ne boš pod breg zapeljala.

- Ob taprvem drevesu se bom ustavla.

- Nehej se norca delat.

- Sem rekla, da bi morala vzet svojega.

- Vidva sta čist iz A je to.

- Adijooooo!

In tako sva dala kable na prvega.

In avto je lepo vžgal.

In sva se odpeljala.

In nisem ostala v snegu.

In sva šla na pijačo. V en lokal.

In tam me je malo zabilo.

V tem lokalu sem se namreč srečevala.

Sestajala.

Z nekom.

Ki je bil.

Je bil.

Bil.

...in me je odneslo v spomine...v trenutke z njim...v prvi dotik....v....v....v....v....

Ah ja...............