nedelja, 28. december 2008

Arsenal - Portsmouth

Za zmago je dovolj tudi en sam gol. In ne preveč bleščeča igra.
Morda si to kmalu vbijem v glavo. Da ne rabim videt dobre igre...le zmago.
Ne. Nikoli ne bom pristala na to.

In tudi sprijaznila se ne bom s tem...da kakorkoli igrajo...karkoli naredijo...vedno kritika. Vedno.
Igrajo dobro...in izgubijo....se jih kritizira.
Igrajo zanič...in zmagajo....se jih kritizira.
Bedno.

Danes niso bili v svoji najboljši izdaji...pa so zmagali. In sem vesela.
In sem vesela, da Wenger še vedno goni svoje. Da lahko tudi na koncu sezone zmagajo.
Takooooo zelo rada imam optimistične ljudi, ki jih vsi naokoli "zmerjajo", da nimajo nobenih možnosti več.

Take hočem! Optimiste!
To so besede!
Do konca! Do zadnjega sodnikovega piska v sezoni!
To je zmagovalna miselnost!

Nič drugega ne "zahtevam", nič drugega. Le borbo do konca.
In če jih še 100x označijo za sanjače. Naj jih!

In edini gol - gol bivšega kapetana Arsenala - Gallasa. Bravo!


Portsmouth je vodil bivši angleški in Arsenalov kapetan, Tony Adams. V Arsenalu je preživel vso svojo nogometno kariero kot branilec - 22 let.

Odigral je 668 tekem.

Z 21. leti postal kapetan Arsenala. To je ostal polnih 14 let vse do nogometne upokojitve in še vedno ostaja najuspešnejši kapetan Arsenala do zdaj.

Malo pred prihodom Wengerja v Arsenal, je javno priznal, da je alkoholik. Tudi z njegovo pomočjo, se je rešil odvisnosti in vso kalvarijo popisal v knjigi Addicted.

Kariero je zaključil leta 2002 in do leta 2006 je bila njegova številka 6 "zaklenjena".

Spada med legende Arsenala.


Njegova najpomembnejša zmaga - zmaga nad alkoholom. Bravo!











sobota, 27. december 2008

Specialec


Skrit med znaki,

ponujaš mi dlan.

Trgaš mi solze

iz teme v dan.


Tone veselja,

meni želiš.

Male lepote

z mano deliš.


V reko me vabiš,

barvaš mi svet.

Z vetrom me nežno

skušaš pogret.


Sonca šepet,

zeleno pogrinjaš.

Lune drget

brezsramno spreminjaš.


Trnje pobiraš,

bežeč se smejiš.

Rad bi mi rekel,

Nish, ti loviš!?

petek, 26. december 2008

Aston Villa - Arsenal

Kaj naj sploh napišem?
Naj ne zveni kot opravičevanje...naj ne zveni kot jeza...naj ne zveni...
Eh ja...naj zveni kakorkoli že.

Najprej sem morala stišati komentatorja na nulo...ker ne maram, kadar nekdo tako očitno navija za nasprotnike Arsenala, moje daje v nič in me zasipa s tričtračarskimi zgodbicami z Otoka.

Tako lepa igra je bila...hitra - taka kot jo imam rada.
Ni se poznalo tako zelo, da Arsenalu manjka cel kup igralcev prve postave (čeprav sem se bala tega).
Še vedno zares občudujem Van Persia...njegovo zmožnost ustaviti žogo na prsih in jo potem tako lahkotno ustreliti, kljub igralcem okoli njega.

Villa je igrala dobro...itak sem vedela, da bodo odličen nasprotnik. Zadeli so tri vratnice in Almunia se je parkrat zelo izkazal. Pohvale.
Prav lahko bi namreč Arsenal na odmor odšel z goli v svoji mreži.

Pa se je zgodil Denilson...in vodstvo Arsenala.
Kako fajn mi je bilo. Ker mladeniča niti Arsenalovi navijači ne marajo preveč...kritizirajo ga kar naprej. Da ne spada v ekipo...v zmagovalno moštvo.
Ne morem drugega rečt kot...butli.

Obramba je danes delovala čist ok. Se mi zdi, da jim gre zares vse bolje.

In je padel še drugi gol....Diaby....


.......in sem si mislila....če pa zapravite vodstvo z dvema goloma...vas pa nalomim.
Tako lepo je zgledalo. Prelepo, ja.


Mi ni mar, kaj bi zdaj kdorkoli rekel.... ampak čas je, da na sceno oz. igrišče stopijo kamere. Tisti teatralni padec Villinega igralca v kazenskem prostoru...ne, za take bi jaz dala rdeč karton ušusu.Gallas je šel na žogo, ne na njegove noge.

In jasno da je bila...11ka uspešno izvedena.

In prepir med trenerjema. In uspešno rešen. Le kaj sta imela, da je Villin tako skakal?

In potem...ma ne morem več pisati.

Gol za izenačenje je padel v sodnikovem podaljšku. Nimam kaj...lep gol je bil.
Ampak...tako nepravično je...2 - 2

Letos gre Arsenalu vse narobe še bolj kot lani. Zakaj ravno njim....

Ti in jaz...

Pogrešam te...

Vse bolj se zdi mi, da brez tebe sem le bled odsev...

So dnevi, ko si želiš nemogočih stvari...

In so dnevi...Ko skorja zemlje poka pod tvojimi lahkimi koraki...So dnevi ko želiš...

...čutiti...se izgubiti.
Želim si...

Lebdeti...Nad tančicami sanj... strmeti v pravljično zarjo skrivnosti...

Berem te. Se sprehajam po tvojih mislih. Čutiš?
Ustavi me...

Sanjam te...Čudoviti svet sanj in ti...Vrtim se s tabo...Nočem se ustaviti...

Vrti se mi... Slišiš kako razbija srce? Kaj mi delaš?
Sanjam nore sanje...

V njih se rojevajo zvezde...Zaradi tebe se ustavlja širjenje vesolja...In tišina nori...

Ne morem več. Pobožaj me...da ta norost me mine. Da zgine želja...po dotiku.
Daj, odreši me!

ponedeljek, 22. december 2008

Plesnoglasbeni umotvor

Zadnjič mi je nekdo posvetil eno pesem, glasbo. Tako, malo provokativno.

Sem se spet lahko smejala...ker so pesmi sledili, popolnoma zmešani pogovori.
In da ne bi ostal brez povračilne pesmi...sem jo šla iskat. Točno določeno.

Iskala...iskala...iskala...pa ne našla. Ker sem čisto zares pozabila naslov.
In še danes ga ne vem...vem pa kako gre pesem.
V bistvu nima besedila...le stoke.

Ok, je pa dobil eno drugo. In ta me je spomnila na to, kako sem se učila plesat.
Joooj...se spet smejem, ko se spomnim.

Zabave in druženja, ki so se jih šli starši in njihovi prijatelji, so bile vedno tako luštne. In se je plesalo.

Družinski prijatelj se je odločil, da me bo naučil plesat.
Jeeej, kako mi je bilo nerodno!
Kar naprej sem mu hodila po nogah, se zapletala.

On pa tako prijazen...saj bo...saj bo...počasi bo.

Že zelo dolgo ga nisem videla, še vedno pa imam pred očmi njegov obraz.

Bil je zelo potrpežljiv, prav zares.
In ko sem enkrat že znala plesat, ga je njegova žena težko dobila kot soplesalca.
Najbolj sem se navadila na njegov ritem...nič drugega.

Ok, se mi zdi, da sem ga malo občudovala....ma ne zdaj kaj predvidevati.
Bila sem smrkljica...brez kakšnih ljubezenskih misli.
Samo fino se je bilo vrteti z njim.

Potem so pa kar naenkrat ugotovili, da moram plesati še s kom, da se navadim še na stil koga drugega.
Veliko sem preplesala z očetom...pa s stricem, ki je bil tudi odličen plesalec. Pa vedno do zadnjega je norel po plesišču.
Pomoje imam to po njem.
(Divjakinja)

Ampak najraje sem plesala z mojim prvim učiteljem.
Sem že našla način, da me je imel soplesalec hitro dost.
Namerno sem mu recimo hodila po nogah (in se potem opravičevala) ali pa sem si namislila, da sem utrujena...da ne morem več.
Ni bojazni...so me kmalu "prebrali".
In potem sem spet lahko plesala z njim.

Bil je mož moje učiteljice v OŠ...veliko mlajši od nje.
Oba sta bila tiste čase zelo priljudna in simpatična človeka.
Upam, da sta še vedno.

No...in na tole pesem, ki jo bom nalepila...sva tudi plesala...že potem, ko sem bila malo starejša.
Ma... pesem mi je všeč še danes. Zaradi vsega.
Zaradi lepih spominov...

Ma ja...Skitnica...sem jaz? Čist možno, ja.

nedelja, 21. december 2008

Arsenal - Liverpool

Tekma, ki sem jo tako zelo čakala.
Obe moštvi sta premagali United in Chelsea...in "moj" Liverpoolovec je na to pred časom rekel...bo remi.
Jaz sem si želela zmage.
In danes mu rečem...imel si prav...on pa meni...crap.

Kako vesela sem bila začetka tekme. Ko se je kar dogajalo na igrišču. Užitek je bil, kljub napetosti.
In ko je padel takoooo lep gol Van Persia. Mojster je. Res je.
In že spet...pred polčasom izenačenje. In šepajoči Fabregas, ki se po premoru ni več vrnil na igrišče.
A se lahko še kaj zgodi?

Da se tega ne bi vprašala...drugi rumen karton Adebayorju...in ostali so z desetimi igralci.
Najraje bi ugasnila televizijo.
Pa zakaj se mora to dogajati?

Žvižgi gledalcev so bili do konca tekme. In če bi bila tam, bi žvižgala tudi sama.
Zakaj za božjo voljo, nočejo uvesti kamer, da bi si sporne trenutke lahko ogledali?
Cirkuški padec liverpulovca, zaradi katerega je Ade dobil karton, recimo.

Želela sem si zmage...a tokrat sem zadovoljna tudi z remijem.

Današnja tekma je bila posebna...vsaj zame.
Igralci so darovali svoj dnevni zaslužek Centru za najstnike obolele za rakom.
Vse to poteka v sklopu akcije.....Be a Gooner, Be a Giver.
Že pred tem so jih obiskali in se družili z njimi.
In posneli so kratek filmček z naslovom Do What I Say....mladina je "ukazovala" igralcem, kaj naj počnejo.





Koliko je to pomenilo tem mladim....si lahko samo mislim.
In mislim si lahko tudi - do tega imam vso pravico - da ta druženja "premaknejo" tudi igralce.
Upam, da mislim prav.

....in sem že v ponedeljku.
Nedelja je bila...mešanica vsega.

Hecno...da mi je zdajle padla v glavo Liverpoolova himna...You will never walk alone...

1 - 1




petek, 19. december 2008

Voščila


Voščila sem, voščila tja...
Polna lepih besed...ki so iskrene...ali pa tudi ne...Samo se pa spodobi a ne..da voščiš?
(No ja, a se res?)

Samo...meni je lepše, če tistemu(tisti), ki mu namenjaš lepe želje...rečeš, napišeš nekaj, kar nameniš samo njemu...
Kaj ni zdaj pravi čas, da lahko brez razloga komu, ki ti je padel v oči, ki te je pritegnil, nameniš par besed?
Ga razveseliš mogoče?
Sicer pa...zakaj želeti? Zakaj ne odkriti dela sebe?

Ali pa ljudje še vseeno raje sprejemajo "štance".....brezosebne, preplonkane, verižno poslane?

A to so potem t.i. lepe želje?
In jih moraš sprejeti kot dar?
Jih moraš biti vesel?

Ne, hvala...za tiste, ki mi je mar, mi nikoli ne bo zmanjkalo besed-namenjenih samo njim.
Čimmanj štanc v letu 2009 vam želim!



Ti rečem ob koncu leta
Eeej, spet sem tam, kjer diši po fuku.
Kjer se uresničujejo vse fantazije...
Tam, kjer me noro ližeš...
Tam, kjer v norost ujeta, s slino prepojena, HOČEM VSE!
Trga se mi, ko tvoj jezik s slino zapolni mojo muco...
Trga se mi, ko ti ližem tiča...

Eeej, pizdarija...drkam se kot še nikoli.
Ma ja, čakam te spet...da me zdrkaš, zližeš, pofukaš.
Še in še in še...

Gola, oblečena v nogavičke...in tvoj nor jezik...
Fak no...ko čutim kako ga divje porivaš vame...
Vse bi...ne NE OBSTAJA!

Matr, kako si želim zdejle fuka s tabo...
Srečno - Tebi!

Zavoj



Žarek nedorečenosti

briše skladnost

nevračljivih strasti.

Čez prepade

nemirno stopa

umolknjen karakter.



Ugasla senca pripadnosti

se je zavrtela

in skrila

med travne bilke.

Prestregla navidezni poljub

in zrušila

trzajoče oči.


Pritajen vonj slepote

si je snel uzdo

in odkorakal.

Mavrici se je

stožilo

po praznem pogledu.


Mir je skrenil s poti.

Blaten in moker si šiva rane v jarku.


"Jočejo se, ko jih ne boli, smejijo se, ko niso veseli. Vse za ljubo pozornost."

torek, 16. december 2008

Če si




Rutina...varna ubitost.


Obup...ujetega nezadovoljstva.


Zadržanost... zavita v moralo množice.


Laž...hrepeneče tlakovana pot sprejetja.


Sram... oblečenost s preteklimi spoznanji.


Strah... pred raztrganostjo večine.


...kaj bodo pa drugi rekli.


Če si...


...ti je vseeno.



Če si...


















ponedeljek, 15. december 2008

Boter



Kolkrat še?
In zakaj za hudiča, ga dajo na TV tako pozno?

Sploh ne vem več, kolikokrat sem ga gledala. Ogromnokrat.
Pa vedno mi kaj drugega pritegne misli.

Včeraj prizor s hruško.
Prinese domov hruško, zavito v papir. Eno samo hruško. Cel zaklad.
Rada bi vedela - kje in kdo - se danes tako na noro razveseli enega samega sadeža. Ene usrane hruške.

Vse je tako prekleto samoumevno. Da imamo. Hruške, jabolka, limone, jagode...kar hočeš. Ni da ni.
Ob čem ti sploh lahko še zažarijo oči?

Malenkosti.
Drobtinice.

Premalo se jih veselimo.
Premalo!

Čas je drugačen. Res?
Ne. Le mi smo drugačni....

Ponedeljek je bil. Nor. Tako kot jaz.
Dogajala sem se.

Razlog?
Ima ime, ja. Všeč mi je. Ker me dela noro.
Ne, to ni samoumevnost.

Ja, veselim se.
Ker bo jutri spet nov dan.
Še lepši kot današnji?
Mogoče. Ali pač ne.


...in je šla v torek...






nedelja, 14. december 2008

Nemir

Skrita pred udari, je sedela za visokim obzidjem in pletla svoje misli.
Bilo ji je lepo.
Bila je nemirna.
A ta nemir ji je bil tako ljub.
Ne hotela bi ga zamenjati. Prinaša mi mir.

Nasmeh.
Namenjen tisti vrveči notranjosti, ki jo je vedno znova tako z veseljem prepoznavala.
Občutek - super nor.

Čutiti.
Da zmoreš prebuditi sebe.
Da lahko najdem tebe.

Noro.
Da sebe dam - tebi.
Želim, hočem, moram!

...uglašenost teles obstaja.

sobota, 13. december 2008

Kar nalomila bi jih

1 - 1
Vam bom jaz dala "boljš ena točka kot nobena"!

Šla bi tja na igrišče in vas grizla v rit!
Porkaduš...če česa ne morem videti, je pa to malodušje in nezainteresiranost.

Ampak verjamem...če bi me videli, kako grdo sem gledala, bi se malo drugače obrnili po igrišču.
In...a bomo spet začeli z novo nadaljevanko....imamo šanse, pa ne zadevamo?

Kurja mast...kako sem bila nezadovoljna!

Pa tako lepooo se je začelo, ko je že v drugi minuti žoga skoraj pristala v golu.
In potem zares gol Adebayorja... z glavo. Juheeeeeej!



Jaz vam povem, moji sosedje točno poznajo sporede nogometnih tekem---in to brez sporeda.

Če bi se morala odločiti(ko bi mi recimo kdo s pištolo grozil, da naj povem)...prav zares imam rada glavčaste (kakšna beseda pa je to) gole.

Ko sem se še podila bo travi ali asfaltu(za zabavo le, da ne bo pomote)...mi ni bilo prav nič fajn, če je slučajno žoga priletela na mojo glavo.
To boli, no. In glavo imam za mislit. Žoga je za na nogo.

A zakaj imam potem sploh rada glavnaste(še ena krneki beseda) gole?
Zato, ker z glavo ne more zadet vsak. Za to moraš imeti glavo na pravem mestu.
(huda obrazložitev, vem)
Všeč so mi taki goli, no. V tisti zmedi gruče nogometašev pred golom, moraš pač biti nekaj drugačen, da ravno tebi uspe - pritakniti glavo.

K tekmi.

Izenačenje. Ma neeeeeeee...naj bi dal gol kdorkoli drug...ampak ne! Ne ta glista...ne ta bivša glista Arsenalova. Ne morem ga videti. Nikoli ga nisem marala. Ne maram ga niti zdaj. In da gol.
(kako grdo sem preklinjala pove tole; psička je zbežala v kopalnico, kamor drugače ob delovanju pr. stroja ali vodi, ki teče niti slučajno ne vstopi.
ne me križat - sem se ji že opravičila. sreča, da imam nekoga, ki me razume, tudi ko me ne)

In jaz...evo...pa zakaj me vedno napade eno predvidevanje...ki se na koncu izkaže za pravilnega?
Da se ne bo končalo z zmago...super!

Kaj mi pomaga, če še 100x preberem, da so si zaslužili več?
Ja, si niso...
In naslednja PL tekma.......tekma z Liverpoolom. Mi je že zdaj slabo.

Za nameček je še Korenov WBA spet izgubil....

Na spodnji sliki je pa veselje njihovega nasprotnika, ko je zabil gol.
Zato mi ne rečt, da je nogomet krneki. Ker ni.
(itak da vas ne prepričujem)
Pismo...a bojo mene kdaj spustili za gol, da si bom dala duška s fotografiranjem....


Ampak za odmeček je Hull remiziral z vodilnim Liverpoolom....prav zares, pri srcu mi je tale Hull.
Ker so padale stave, koliko časa bo novinec v PL, uspel držati korak z najboljšimi.
Jaz pač stiskam pesti...da ga bo držal do konca sezone.
Pa četudi prehiti moj ljubi Arsenal.

Ja, ja...saj itak ne morem dopovedati vsevednim moškim....da je zame užitek nogometa v strasti, ki se podi za žogo.
Ali je...ali je pa ni.
In tale Hull........
(in mi odnese misli daaaaaaaaaaleč stran od nogometa)
Nish....ti si res zadeta.

četrtek, 11. december 2008

Tak večer



Veš...
...če bi lahko izpolnila tvojo željo, bi pravljica postala žaloigra.

Nesrečnosti bi ti nanosila.
Pregazila tvoj nasmejan obraz z zoprnijo.
Spremenila tvojo radoživost v kup razbitin.

Nočem tega.
Nočem biti krvnik tvojega življenja.


Tak večer

Veš,
danes je tak večer.
Ko srce pameti modruje.
In spomin v sedanjost potuje.

Tvoj žalosten pogled
bi rada razjasnila.
Poljubov tisoč
nazaj bi ti vrnila.

Da želji tvoji
zmogla bi ustreči.
Dotikom žgočim
nikdar se ne odreči.

Veš,
danes je tak večer.
Ko srca ni moč preslepiti.
In nate spomina ne zatemniti.


Oprosti.


sreda, 10. december 2008

Igra

Še ena dolgočasna zabava. Eni in isti obrazi... Narejeni nasmeški, mlačni stiski rok, blebetanje v prazno. Ženske v novih oblekah....tekmovanje, katera se bo bolj bebavo smejala, katera pritegnila več pogledov...katera ima dražjo obleko....katera bo danes odšla v paru in se vsaj za eno noč počutila zaželjeno.

Zjutraj bo tako ali tako vseeno...ko jo bo hitrec ucvrl domov k ženi. In ji naložil, da je spal pri prijatelju-ker je bil preveč pijan, da bi sedel za volan. In ona bo verjela-ker je to lažje...da živiš v laži.

Pa kaj iščem tu? Nikogar, ki bi me pritegnil. Nikogar, ki bi bil vreden igre.

Pozdrav znancu, za katerega vem, da si bo danes privoščil. Ugibam, katera bo tokrat na njegovem jedilniku.

Hmmm...nov obraz. Simpatično deluje... sicer nekam zbegano....prestrašeno. Taki so mi všeč. Vedno se izkaže,da je videz varljiv. Vedno se izkažejo...njihova živalskost nima meja. Divji...kot neukročeni stepski konji...Morda pa zna biti danes še zabavno.

Prebuja se...nagon...želja po plenu....igrači....nebrzdani igri.

Ne spustim ga z oči...slej ko prej bo opazil...začutil moj pogled. Vedno je tako...Nasmehnem se mu....vrne nasmeh.Le kaj se mu plete po glavi?

Bom zvedela...ker grem v napad.

Lepo ime ima...a ne ve...da je samo ime, ki ga bom jutri že pozabila. Samo plen je...ki ga hočem...zdaj.

Vabi na ples...ok, lažje bo kot sem si predstavljala.Ples je vedno uvertura...z lahkoto si ga podrediš...odpelješ kamor hočeš.

Z ustnicami se dotakne mojega ušesa...sladek dotik je to....žge....nisem se zmotila.

Hočem ga. Zdaj.

Čuti to... Vidim izraz na njegovem obrazu....
Čutim.... Vznemirjenje...drget...bližina...
Divje bo....divje si želiš. Ne moreš skriti.

Počasi...pravila v tej igri postavljam jaz.
Se bova igrala?

Tvoj jezik...hočem ga...nor je bil prvi dotik z njim...hočem da me ližeš...hočem...zdaj...
Sprehajaš se z njim...ja...paše...ne bodi neučakan...znaš...veš...paše...
Kako žge...dotaknil se jih boš...ne še...hočem poljub...hočem, da se najina jezika zapleteta...paše...

Čutim....bradavičke so nabrekle...tvoje tudi....hočeš čutiti jezik...boš ga...slišim tvoj tih vzdih...ti paše...ne skrivaš...
Ja...vedela sem...tvoj jezik je takooo vroč...ližeš zdaj eno, zdaj drugo..ju narahlo ugrizneš...se oddaljiš...in spet oplaziš...žge...obožujem to igro...čutim...hočem...pelješ me...liži me...ne odnehaj...kako vroča so tvoja usta...

Hočem...priti tja...zdaj...slišiš...čutim tvojo napetost......želiš si...da pridem tja...noro me ližeš...sesaš...gneteš...postajaš grob...tako mi je všeč...ne morem več...čutiš...slišiš...

Tam sem...premagal si me...tokrat....ker sem ti dovolila...še veš...moja pravila.

Kako si lep...ko čutim....da želiš...in veš...da hočem...tebe.

Rada bi še čutila tvoj jezik...kako polzi....raziskuje....čutim tvojo nestrpnost...si želiš...da se ga dotaknem...preberem v očeh...želiš si divje...da se jezik dotakne...

Bog...kako je trd...in ti...čutim kako se tvoje telo napne...pobožam...se z jezikom dotikam...tebe...čutim roko...božaš me...tako si nežen...

Hočem....hočeš...tja...piše ti v očeh...
Te gledam...vzburja me tvoj črn pogled...strast...upri se...saj vem...nočeš se...
Moja usta in tvoj...in ti...ki hočeš...da ti pride....občutek premoči...čutim tvoje prste...puščajo sledi na koži...hočeš...da sem divja...da te odnesem...v vesolje...nisi daleč...ne, nisi...tam si...neodločeno.

Ima sploh še kak pomen?

Umirjenost ni tvoja odlika...vedela sem....tvoji prsti nemirni tavajo...čutim svojo mokroto...dotakni se me...daj...čutiš...gledaš me...vidim tvoj poreden nasmeh...ko se dotakneš...se igraš z njim...vse veš..Zarij...ja...čutim jih...in ti si tako ...

Igrajva se še malo...samo še malo...tako blizu sva...ne morem več...hočem ga...hočemmm...slišiš?!

Ta trenutek - ko ga počasi porivaš vame.....naj svet zamrzne...ko se iščeva z očmi...ko te tako zelo čutim...ko hočeš...ko si želiš...da nama pride...skupaj...divje...noro - naj se razleti nebo.....naj se igra nikoli ne konča.

torek, 09. december 2008

Večerne blodnje

Takole bom rekla. Utrujena sem.

Ampak možgani bi pa še kar hoteli delati. Prav čutim, kako se mi misli prerivajo, hočejo se spreminjati v besede, hočejo kar nekaj nadrobiti v tale prostor.

In ko se tako lepo pripravim, da bom zares kaj napisala...pa nič.
Vse se je nekam poskrilo.
Noče na plano. Pa kako je to mogoče? Še sekundo nazaj, so besede že stale v stavkih. Kam so zdaj šle?

Ej, nish...a nehaš budalavit?

Ok...bom nehala. Ker ne gre. Zlobni bohomurček mi je odnesel besede. Zdaj jih skriva tam v tisti košari in si misli...alooooo, nish...spelji se spat!

Divja iskanja,
brez laganja.
Repa, korenje,
dolgo življenje.

Ojaoo...pejt spat nish.

Saj res...
Moram povedati, kdo je moj drugi najljubejši nogometaš, ki ne stanuje v Londonu. Kakšne polurce nazaj je dal gol.
(ja, ja...take, ki dajejo gole imam rada. kaj morem, če imam nos za talente)

Saj bom tudi sliko prilepila. Zdajle...takoj.

Mi je rekel "nek" ljubitelj italijanskega nogometa, da mu je pri njem najbolj všeč....njegova žena.
(ker vem da me boš bral....ti tukaj povem, kar sem ti pozabila...eeej, zavidam ti Anglijo te dni)

No, pa si ga poglejmo
(ja, priznam...padam na nogometaše)
(in priznam tudi...nimam kopačk v hladilniku)
Eeeeeeeej, kako me gleda.....točno mene. In si misli....mmmmm, tebe pa bi.

...pa se oglasi tam izza grma en tečnast glas-----A se ti misliš kdaj zresnit?

...pa se oglasi tu izza ekrana-----Neeee, ne mislim!


Upam, da mi ni treba pod vsak blog pisati....da se ob pisanju zelo očitno zabavam in davim od smeha.































ponedeljek, 08. december 2008

Lunina senca


Vreteno teče,
prestreza vonj pomladi.
Ubija se,
slaboten šum.

Napaja divje ritme,
utirja smislu pot.
Pretrga se,
besede čar.

Korak si splete,
zamreži vse izhode.
Izgubi se,
okus neba.

Trpkost si skrbno mane roke.

Ponedeljkovo sonce


Jeeee, Henry moj je zabil tri goooooleeee! Juhuhuhuuuuuuu.

Tolk o tem, da je postal zanič, odkar je odšel iz Arsenala.

On ostaja moj najljubejši nogometaš vseh časov in prostorov.

Najraje na njem imam pa...njegov nasmeh.

Ahahahaha....skoraj se hecam. Mojster je.

Ampak zares je takooooo simpatično nagajiv......


(jaooo, danes me pa res trka)



Včeraj sem govorila z mojim ljubo ljubim najlepejšim in najprijaznejšim moškim na svetu.
Še danes se mi smeje.
In spet hud nemir.....bo treba spet na pot.
Domotožje...ali je to tujetožje? A-a------tam sem tudi doma.

Da je danes ponedeljek prav lepo obarvan, mi je všeč.
Do tega trenutka so bili vsi, s katerimi sem imala opravka, začuda normalne volje.
Le ena zmeda me je vprašala....zakaj ti gre pa na smeh?
Jaoooo.......zato, ker je lepo jutro, a ne?

In je lep dan.
In bo lep večer.
In bo lepa noč.

In ko še TI zakoplješ roke v moje lase in rečeš...................
...........zapiram oči....in si TI.

In se smejem na ves glas......
(izza sosednje mize pa šef....spet se ti trga)
Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!


sobota, 06. december 2008

Arsenal - Wigan

Na, pa so zmagali moji. Resda le z enim golom...pa kaj bi to.

Tisti dve vratnici bi se tudi lahko spremenili v gol.
Pa...Van Persie pač ni imel dovolj sreče.









Je pa zato Adebayor zadel. In bilo je dovolj za zmago.
In končala se je tudi tekma Uniteda. Ubogi Sunderland dobi gol v zadnjih minutah.
Sreča spremlja pogumne pravijo.
Ne vem, kdo si je nekaj takega izmislil...
Ravno prave volje, za novo lumparijo. Mhm...

Od srca do srca



Včeraj mi je uspelo prebrat par stvari.
In najbolj mi je ostala v glavi........črvivost človekovega srca.
Spet si bom to po svoje razlagala, ja.

Je lahko srce umazano? Je lahko?
Ha, črno srce. In to potem kar naenkrat izgine. In srca sploh več ni? To bo, ja. Ali pač?
Otopel, brez čustev človek, ki mu ni mar NIČ.

Kdaj se vanj naselijo črvi?
Ko človek začne pisati svojo zgodbo, ki je nič drugega kot zgodba tisočev? Enak med enakimi? Kakšna traparija....
Meni ni enak nihče. In jaz nisem enaka nikomur drugemu.
Je res tako hudičevo težko...biti sam svoj?
Je tako težko sprejemati svoje lastne utripe?
Ne, ni težko. Naporno pač.
Ma vseeno...užitek je.
Pustiti srcu...peti po svoje.
Da si ne pusti določiti...števila in barve utripov.

Da človek prenese marsikaj. Res. A vsak ima mejo. Ko ne more prenesti nič več.
Do tam. Potem pa STOP.

...črvivost človekovega srca...
Grozljivka.
Ne maram ljudi brez srca.
Ne maram.

Srce ne laže. Lažejo ljudje.
In če bi se lahko le srca pogovarjala s srci...koliko manj napačnih informacij bi izmenjavali.
Bi spoznali takoj in prav tisti hip...da je naš sogovorec le navaden prevarant?
Bi si srca povedala...ne, nisva usklajena, nasvidenje?
Bi si ljudje še upali tako strašno lagati, ko bi gledali sogovorca v obraz?

Ko govori srce Človeka...ga sliši le srce Človeka.
Srečnost neznanska.




petek, 05. december 2008

Petek petega

Deževje v decembru ima dobro lastnost.
Japajade. To sem si zdaj kar namislila.
Ne, zares...mene ne moti dež. Le ceste so polne voznikov, ki ne znajo voziti. In ob dežju je super čas, da treniraš ohranjanje mirnih živcev. To ti pride zelo prav potem...v komunikaciji z vsemi sortami ljudi.
Še potrebujem tak trening. Najurila sem voznika tovornjaka, ki me je zaparkiral...in se prav nemarno počasi vlekel naokoli. Ne bi rekla, da ne bi imel prostora postaviti svoj stroj bolj kulturno.
"Baba, utihn!"........ej prijatelj, če ne umakneš---pokličem policijo. In bi tudi jo. Ker je pri meni alergija na besedo BABA....nadzemeljsko visoka.

Ne, nestrpnost ni moja vrlina. Ampak komunikacija na ravni debilov pa prižge rdečo luč. Konec hecov.

Včeraj sem dobila domače borovničke in viljamovko---zato ker sem prijazna.
Kako fajn je slišat tako besedo.
Prijazna sem. Ja, sem.
In lepa beseda, lepo mesto najde. Velja. Hudičevo velja....še vedno.

Darila za moje drage sem že zdavnaj nakupila. Tisto nekaj sadja, dobim pa tudi v domači trgovini. Ki je sicer precej spufana...ampak sadje imajo.
Okoli City parka...kot pri norcih. Bogi ljudje...da se jim ljubi.

Začenja se čas....ki ga ne maram. Zaradi milijona neiskrenih voščil....verižnih smsjev in ponarejenega veselja.

Veselim se pa božičnega večera...zbrala se bo vsa družina...kot že nevemkolko let doslej.
In mati bo tudi že doma(če bo šlo vse lepo in prav)
Vsako leto je...supersuper. Pa sploh verni nismo. Gre za druženje....za običaj.

Dežuje.
In jaz sem res vesela...da imam še vedno oba starša...na dosegu roke...na preprost klic telefona.




Ful mi je všeč....da pade z vsem svojim bitjem v glasbo.
Ma ful mi je všeč, da kdorkoli, ki počne karkoli...to dela...z žarom...STRASTNO.

četrtek, 04. december 2008

Polenta z mlekom


Včeraj zvečer sem si zaželela...polente z mlekom.
Oh ja, tako zelo z užitkom sem jo pojedla...celo goro!
Kako malo je treba...da je človek sit.

Ne, ni čudna volja razlog...mene asociacije kar same zanašajo.
Pismo...ena navadna mlečna poletna, ki bi tistim lačnim otrokom zadoščala za...zajtrk, kosilo in večerjo.
Zakaj vsa ta denarna pomoč...zakaj jim raje ne pokažejo, kako pridelati hrano?

Vsega imamo polno rit. Hrana v smeti. A tam nekje...stradajo. Nor svet. Nori ljudje.

V trgovinah pa spet norišnica. Čas daril. Bolno. Jaz se v tem ne vidim.

Z očetom obiskala mami.
Stara zakonca...pa... mati je svojega denarja vredna(beri, težka na momente, da bi jo lažje nosil kot poslušal)...mi je bilo pa toplo pri srcu.

Očetu so po licih tekle solze. Veselja. Da se je vse srečno izteklo. Da je še vedno živa.
Da ga bo še najedala za prazen nič. Da... Rad jo ima.

........Pusti predsodke pred vrati...

...Pusti zadrego na pragu...

Klub Fantazija--------simpatična knjiga...vse prostitutke pač ne trpijo pri svojem delu.


In vse ženske niso ljubeče sopotnice moškim...


sreda, 03. december 2008

Arsenal izpadel iz Carling pokala

Ja, včeraj ga je povozil Burnley.

Mladinci so zasluženo izgubili. Vse je bilo nepovezano...krneki. In vratar Jensen je imel svoj večer...ali pa Arsenalov Bendtner slabši dan.



Žal mi jih je. Pa tako so razturavali v prejšnjih tekmah.

A po drugi strani....tudi porazi so del nogometne igre. In življenja.

Življenje, ja...mati je prestala operacijo srca.

Čudne volje sem.

Rada bi, da že mine tistih kritičnih xy ur.

Rada bi, da bo kmalu jutri.

Zaradi njega imam rada četrtke.
Bi bilo bolje, če napišem, da sem jih imela rada?

Ma ne, še vedno jih imam....
Le da...

Ne, nisem prave volje za pisanje.








Mati moja...DRŽI SE!






torek, 02. december 2008

Dom


"Dragi potniki..."

Zrem skozi okno. Srce poje in najbrž je na mojem obrazu spet tisti trapasti nasmeh. Oh, saj ni besed, ki bi opisale moje stanje. Spet grem tja, kjer sem doma. Spet, spet!

Srce igra, o, kako igra! Čutim, kako se mi ježi koža. Čutim, spet čutim tisto pozabljeno veselje.

Moški zraven mene se je zatopil v časopis. Ja, knjigo bom brala. Odprem, preberem prvo vrstico...pa še enkrat...pa...ne, ne morem brati.

Zaprem oči, poskušam ne misliti na nič. Ja, spala bom.

"Kavo, čaj...?" Ne, ne morem spati.

Ura se nikamor ne premakne. Nasmehnem se svoji nestrpnosti. Moški misli, da je nasmeh namenjen njemu. Ja, pogovarjala se bom.

Sprašuje...odgovarjam...sprašujem...odgovarja...ne slišim...ni pomembno. Ne, ne morem se pogovarjati.

"Pripnite si varnostne pasove...""Ohhh, ja"...vzdih olajšanja! Moški me začudeno pogleda:"Gospodična, pripnite si ga, ne odpnite!"

"Hvala, ker ste izbrali..."

Prosim, dovolj, ne morem več!

Končno...trdna tla pod nogami...formalnosti...Srce pa tolče...pogled na telefon..."Kje si...čakam"...besede se dotaknejo vsakega delčka mojega telesa. Bitje srca...slišim ga...vrti se mi...noge hodijo...množica.Obstanem na vrhu stopnic kot že tolikokrat do zdaj...iščem s pogledom...tam si kot vedno...oči se srečajo...tvoj nasmeh in moja prva solza.

Stopim na stopnico, ki me počasi nese k tebi...še malo, samo še malo...samo še nekaj korakov...samo še nekaj sekund...samo...

Spustim kovček in ti planem v objem...to je vse, kar sem si želela...to je VSE.


Ja,dom je tam, kjer je srce.