ponedeljek, 30. december 2013

nedelja, 29. december 2013

Redko videno

In to že septembra.
zato tolk bolj sede



Nad veje noči so legle izmučene sanje.
Vsakič ista pesem zveni drugače in tuje misli goltajo moje.
Ko je razlogov za umik konec, ostanem.
Pod lupino drhti vesolje in se napreza vsak dan bolj.
Da bi odrasel v naključnega človeka? Umirjen kup nesreče?
Smeh, ki je še včeraj gorel, se je potuhnil. Sika samo še lagodnost poraza.
A ne pri meni in Arsenalu.

Ti moj  
 “Kako do visokih donosov in ob tem mirno spati”
si moreš misliti, da je,
“najboljša navijačica najboljšega kluba na svetu,
ki (še) nikoli ni zmagal Lige prvakov”
danes prvič – prespala drugi polčas?
 30. 9. 2013 
*
*
*
*
Sede tudi decembra.
In ena je lahko vse.



sreda, 25. december 2013

Trdna košara

Vihra prezeblost dežja
in vetru se ne mudi
pobirat ostankov
sijočih 
mrzlokrvnih surovin.
Pod bregom se pasejo črede
zasanjanih ponudb,
na drevesih trepetajo
črne obljube.
Razjahal je umorjen konec,
povoskani obrazi
se slepijo
z novim
začetkom.
Um drvi, v izgnanstvo.

nedelja, 22. december 2013

Razplod


 Pod nasmehom se utaplja prezir.
Nad izbrano podobo, ki ji uspeh
servilno umika napake,
je razbit obraz domačnosti.
Izgubljeni trenutki vedno znova
kričijo in zahtevajo
ustavitev časa.
Nasmej se,
 pribija množica
slaboumnih vsakdanjosti.
Ker ne čuti,
silnega užitka tihega koraka.



četrtek, 12. december 2013

*Prebrano*

+
Polde Bibič: Velika igralska družina
Aleksandra Kocmut : Pripeta s krvjo
Luca Caioli: Ronaldo - Obsedenost s popolnostjo
Milan Vošank: Gora je kakor ženska
Marina Nemat: Cena življenja
France Malešič: Spomin in opomin gora
Azra Širovnik: Bog ima živce
Aleksander Cepuš: Devet dni, devet noči
Tom Rob Smith: Otrok 44

_
Alenka: Sivka: Kmetija slavnih norcev

sobota, 7. december 2013

Želo


Smejem se
izmišljeni vsemogočnosti,
ki revnost tiča in pomanjkanje luknje,
kompenzira s slino.

Pamet se 
z neumnostjo ne pajdaši,
neumnost neumnosti pa rada prisluhne.

ponedeljek, 18. november 2013

Mesarja

Tvoja zajčja obara je bila odlična.

Ob metanju kruha vanjo in glasnem mlaskanju, nikoli nisem pomislila na ubogega zajca, ki je končal v njej. Zatopljena v cinke maščobe sem preslišala tvoje vsakodnevno udrihanje čez šefa.

Dramatično zasukanje se je običajno zgodilo, ko si med glasnim ropotanjem pregledoval predale in iskal svoj nož. Sirene so zatulile in to je pomenilo, da bi rad zalaufal domačo klavnico.

Nikdar ti nisem povedala, da sem ob takih dnevih tekla do zajčnikov in spraševala stanovalce ali se kdo prostovoljno javi, da pristane v juhi. Takega bedaka seveda nikoli nisem našla. Zdaj tudi veš, kako se pravilno imenuje moje dolgo posedanje na stranišču. Ni bila driska in težave s prebavo, bili so zajčniki.

Ko sem se vrnila, si ti še težačil, ker noža nisi našel. Poslušala sem pridige o tem, da v predalih vlada obsedeno stanje in da je moj odnos do prvinskega pridobivanja mesa katastrofa tretjega tisočletja.

Ko je bilo konec tvojega jadanja, sem se vedno ponudila, da krvavo delo opravim jaz, ko najdem nož. Takrat si bil ponosen name.
Ob takih trenutkih si mi tudi obljubil, da bom nekoč dobila svoj nož in za nagrado obisk klavnice v bližnjem mestu.

Mogoče bi res kdaj prišla do svojega noža, če ne bi brutalno zmotil mojega idiličnega pobijanja zajcev.
Če si mi še verjel, da zajec – v vrečki pri mesarju – prihaja iz našega zajčnika in je tam samo zato, da mesar vidi kaj je to rejen zajec, pa si dokončno ponorel, ko si me videl ob potoku, kako maham in pošiljam poljubčke zajcu, ki je tekel čez travnik.

Vem da te zdaj od vsega najbolj zanima, od kod potem skrhanost noža. Ti rada povem, da sem z njim rezala kamne in si domišljala, da so tvoje srce. Prerezala nisem nikoli nobenega, ker so bili pretrdi.

petek, 8. november 2013

Pastirja

Skupaj so naju prignali pozabljeni občutki pripadnosti. Širitvi uspeha nisva ponudila dovolj svežih vonjev, zato so kupi nametane slame zahtevali spremembe.

Izjemno všeč mi je bilo, da si hotel štalo spremeniti v hlev in vsem živalim podariti igralne urice.
Dobro se nama bo godilo, je letelo po duhovno spufani glavi.

Obema se je luštalo prve košnje in tekanja po mehki zapeljivosti. V izobilju sva imela prostora za izdelovanje okusnosti.
Sklenila sva, da je odmevanje od gora, tipična žajfnica, neprimerna za okoljsko naravnana človeka in si pašo naročila bolj po domače.

Seveda so se hvaležno oglašale živalske strune in zdelo se je, da bo rubrika izhod, uspešno prestala kisanje.
Seštevala sva repe vseh trenutkov in jim priznala, da sva uborno travo nespametno zamenjala z deteljo.
Napihnjenost vampov je povzročala neznosen smrad. Ampak do gnojišča čustev je bilo takrat še daleč.

Spomnim se, kako lep dan je bil, ko si pritekel s palico in me silil, da bi zamenjala pašnik.
V hipu me je minilo resnicoljubno molčanje o brezmlečnem sirčku, ki se je pasel pod vrhom tvojega minimalca.
Travnik je postal poln tvojega dretja in res mi ne moreš zameriti, da sem med begom, električno napumpanim pastirjem, prepovedala rajanje v moji podobi raja.

četrtek, 7. november 2013

Plesalca


A veš, da sem tiste noči ostala skoraj brez besed?
Videti moškega, ki obvlada charleston, je pripeljalo na tisoče velikih mravljincev, ki so pospešeno divjali po moji koži.

Oči sem pasla na tvojem ritmičnem premikanju in se zaklela, da ne boš odplesal ne da bi te spoznala.
Res ne vem kdaj me bo srečala pamet in ne bom ponavljala vedno istih napak, ki plešejo step vsakič ko se zaklinjam na prve korake. Tako pa sem lahkotno pristopicala do tebe in z naučeno kretnjo migljajočih trepalnic komaj slišno izdahnila pohvalo.

Sprejem je bil tak, kot sem ga pričakovala. Rahlo si se priklonil in glasno pohvalil moj okus in meni je telo začelo poplesavati v ritmu sambe, saj mi je postalo jasno, da bo približevanje plesni zvezdi precej lažje kot učenje salse.

Popila sva nekaj dvojnih tekil, postajala vse bolj omejena v izgovorjavi in premikanje nama je začelo povzročati težave, zato sva se pripopala drug na drugega.

Vsaj meni se je zdelo, da tudi ti izgubljaš tla pod nogami in omamljeno srce je že videlo kako pleševa valček na najini poroki.

Prepričana sem, da bi nama uspelo, če bi ugodil prošnji in odšel z mano v plesno šolo po novo znanje ter se držal pravila, da prepogosto stopanje po prstih, uspešno odganja mravljince z moje kože.

Povem ti, da razumem tvojo poklapanost, ampak čestitko za osvojeno prvo mesto na breakdance tekmovanju bi mi vseeno lahko poslal, saj sva konec koncev plesala več kot eno poletje.

torek, 29. oktober 2013

Pilota

Nizki preleti in akrobacije, kot se jih grejo vojaški piloti ob dnevu odprtega neba, so napovedovali primeren dvojinski odnos.
Všeč so mi bili ti adrenalinski začetki najinega razmerja, saj je vse kazalo da si moški, ki mu je posedanje nekaj najbolj mimnjenega kar se lahko zgodi.

Prav zaradi tega sem sama pri sebi kaj hitro sklenila, da bom  sprejela mesto kopilota brez običajnega pregovarjanja, česar pa ti sploh opazil nisi.
To je bila prva napaka in prvi pisk v moji glavi, da morda pa le nimaš kaj veliko veze s pilotiranjem vojaških prestreznikov in je tvoj domet le simulatorski kokpit.
Ampak pozabila bi tudi na ta mali kiks, če ne bi začel vihati nosu nad zmaji ki so si drznili brez tvojega dovoljenja obiskovati nebo.

Kakšna je tvoja resnična narava, je postalo jasno tistikrat, ko sem ti navdušena razlagala o uspešnem pristajanju na letalonosilki.
Zdrl si se name in mi zagrozil, da bom ob naslednjem poskusu samostojnega manevriranja, deležna odvzema licence in za vedno ostala na tleh.

Če bi me uspel bolje spoznati bi zvedel, da grožnje pri meni vklopijo avtomatskega pilota, s katerim odletiva v edini možni smeri in se tam daleč skupaj zabavava ob novici, da si pred kratkim spet zgrešil stezo in razbil letalo.
Erbasi niso zate in kopilot ne samo za okras, je ob tem dogodku pisknil zloben glas v moji glavi.

ponedeljek, 28. oktober 2013

Čevljarja

Čeprav si zmeraj dvomil, sem te imela vedno rajši od prijateljic, katerih obiske si tako ne maral.
Eden od manjših razlogov, zakaj so tako rade hodile v četrto nadstropje, so bili tvoji čevlji.
Se vržem v pepel in priznam, da sem jim povedala za tvoj odnos do njih tistega dne ko si mi rekel, da oranžne štikle ne pašejo k mojemu obrazu in da sem totalno brez okus(n)a.
Ker tega nikoli ne bi smel reči, je bil prepir edina pametna posledica.

Da je bil tvoj fris zelen od zavisti, mi je butnilo v glavo šele pred kratkim . Črni in rjavi tekmovalci za veliko nagrado naj čevlja, se pač ne morejo meriti z oranžnimi lepoticami.
Če bi mi povedal približno število njih, ki so se skrivali v zaklenjeni omari in mi vsaj kdaj pa kdaj dovolil uporabiti tvojo škatlo s krtačami, kremami in glanc krpami, ne bi nikdar njuškala in si po nasvetu Magde končno dala naredit dvojnik ključa posvečene omare.
Vem da to ni bilo po predpisih, ampak firbčnost mi je speštala razum, poskusi razumeti.

Ko sem zagledala vse tiste listke ki so govorili o dnevu nakupa, obrabljenosti, datumih čiščenj in čevljanju po cestah, me je pobiralo od smeha.
Smejala se je seveda tudi ženska kompanija, ko sem jim pokazala razvrščenost in težko sem jih vedno znova in znova prepričevala, da je fotkanje prepovedano.

Razkrita je bila tudi skrivnost tvojega upiranja, da se z mano bosonog preganjaš po travniku.
Zdaj razumem, listki na gležnju ali prstih bi res izgledali čudno in bi skvarili podobo urejenca.
In če si našel moj oranžen pildek na tvojih čevljih številka 29 obrabljenost skoraj za stran, čevljani in čiščeni petnajstega maja, potem si odkril še en razlog za moje neokusno slovo.

sobota, 26. oktober 2013

Kletarja

Nemarnost filmov je kriva, da so v moji glavi kleti polne pajčevin in stare odslužene robe, ki ob sfiženih dnevih tolažilno prinese na svetlo kup spominov. A ti se v teh filmih nisi počutil dobro.

Na micenega ti je šlo, ker kleti nisem pospravljala po tvojih navodilih, v katerih ni bilo prostora za prah.
Nastavljal si mi metle in cunje in nisi štedil pri čistilih, pa vse skupaj ni pomagalo, da bi se spremenila v izurjeno čistilko.

Seveda priznam, da mi je bilo izjemno lahko gojiti zavezništvo s pajki. A če bi si ti redno umival ušesa in z mano veselo kihal med kletnimi spomini, bi mogoče opazil, da nevarnost okužbe ne prihaja s tiste lesene police in bi morda uspel preprečiti infarkt mojega prašnega srca.

petek, 25. oktober 2013

Planerja

Vedno sem mislila da je nedelja dobila ime po odsotnosti kakršnegakoli delanja dela in tega sem se uspešno držala, vse dokler se nisva srečala.
Začudena in rahlo nesrečna sem prvič poslušala tvoje sobotne plane, ki so vključevali nedeljsko vstajanje v mraku.

Ampak ljubezen je tako ali tako slepa in ji je popolnoma vseeno kdaj vstaja, ker ne potrebuje dneva da se zbudi, sem premišljevala v začetkih najine izjemne romance.

Pet in petnajst nedelje so mi tudi zajtrke čisto zasvinjale.
Slabo mi je bilo, ko sem te gledala kako se bašeš z jajci, meni pa je komaj uspelo popiti skodelico čaja. Priznam da sem se spraševala, kako moreš prazen želodec tako zgodaj obtežiti, zraven pa meni razlagati da mi kava ne bo naredila dobro. Ampak, če sem že trpela zgodnje metanje iz postelje, ti zaupam zdaj, da sem med tvojim dvajsetminutnim posedanjem na školjki imela ravno dovolj časa, da sem si v vrtni uti skuhala kavo.

Čiščenje tvojega prelepega avta je bil naslednji nedeljski štos, ki me je zelo kmalu minil. Nisem se znala vključiti v nekajurno glancanje že zdavnaj čistega avta in sem na svojo pobudo raje izbrala obisk maše. Vesel si bil in strinjal si se z mano, da mi bo okolje vseobsegajočega nudilo primerno zaščito pred tedenskimi neumnostmi.

Predstavljam si da bi te vrglo na rit, ko bi vedel kako se je moja pot vsakič končala daleč od cerkvenih vrat in je bila najbolj božja stvar takrat, angelsko pospravljanje sladoleda na vrtu najinega sladoledarja.

Kosilo se je moralo začeti točno opoldne in recept je bil vedno enak, ampak meni nikoli ni uspelo zadovoljiti tvojih kriterijev in po njem si se znerviran zložil na kavč in zasmrčal za par ur.

Zdaj, ko ni več nobenih razlogov za prikrivanje, ti povem, da je bil to vedno moj najljubši del nedelje, ker sem se končno lahko posvetila svojim planom.
Nikoli ne bom izvedela kaj bi se zgodilo z najinim dvojčkanjem – če bi se ti o njih vsaj malo sanjalo.

sreda, 23. oktober 2013

Sladoledarja

Miza na vrtu se je pogrezala in midva sva pod njene noge vedno postavljala kartončke.
Če bi mi že takrat rekel, da je vanilijev sladoled najboljši, bi se zamislila nad ovirami, ki naju ločijo do jagod.
Pa sva se raje zavlekla vsak v svoj kot užitka in lizala tiste mrzle kroglice in upala, da bo miza zdržala.
Vse bi še naprej lepo teklo od severa proti jugu, če ne bi namesto kartončka nekega dne prinesla samo papirnate robčke.
Miza ni več zdržala, prevrnila se je in sladoledna skleda se je zvrnila po tvojih hlačah za ne vsak dan. Govoril in kričal si o nekih štorih, meni pa je v glavi sikala pesem o prašičih. Še danes ne vem zakaj so mi lagali, da prašiči prinašajo srečo.

Malarja

A se spomniš časov, ko sva prinesla na plano vse najine napake in se jim smejala?
Zvabil si me v svoj svet, čeprav mi ni bilo do tega.
Počasno barvanje z vsemi možnimi odtenki nama je predstavljajo smisel in družba je izgubila veljavo. Mešala sva barve in si zmišljevala imena zanje.
Vsa popackana sva gledala kako nama deževje spira barve. Pa sva se še kar smejala, ker nisva vedela, da ni umazanija tista,  ki škodi najinemu odnosu.
Zdaj so časi bedni in ti si postal kralj laži, ker praviš da srčno zelena nikdar ni obstajala in  da svetlobno rumeni nikoli nisi dal dvanajst točk.
Ne boš me prepričal, da postanem tvoja kraljica. Če ti zapojem nish se noče več žogat, a boš končno razumel, da imam vsega dovolj?

sreda, 16. oktober 2013

*Prebrano*

Ljerka B. S. - Krivda 
...o ljubezni(zasvojenosti) med njo in njim.....
/ da, da v vsaki hladnokrvni prasici( na videz in v besedah za rajo)...se skriva del, ki je samo za njej, najbolj ljubljene. kaj takega, za  Ljerko B. S., ljudje še vedno težko verjamejo/

Dušan Bučar - Lapalije Agenti Udbe, v Polju in drugo
...kao avtobiografija
/prej zajebavanje na račun tistih, ki so - ko je bilo moderno in dovoljeno - začeli govorit o Udbi...."Smrt fašizmu - slabo gre narodu"/

Marjan Žiberna - Bazni ščurek 
odprava v Himalajo  skozi oči nekoga, ki ni ravno alpinistični norec*. jih ima pa..rad. in rad piše
/če bi bili  osvojeni vrhovi in stene vse kar šteje, že dolgo ne bi več plezal...nekaj takega, je skupno vsem alpinistom in plezalcem, verjamem
* to je zame v tem primeru, ljubkovalno poimenovanje /

Zoran Benčič - Psi brezčasja
...kriminalka....
/glavni akterji zla prihajajo z vrha....naša sodobnost. Pasje naselje kjer lahko kupiš vse, bi lahko bil City park/

Matej Krajnc - Balada za bencinsko s sirom
...dogodivščine 30letnega jebivetra
/v resnici ni tak jebiveter, le....prilagodi se danim pogojem/
...
Helena Cestnik - Klepet s seboj: resnična pravljica iz blodnjave
...soočenja z rakom in parkinsonizmom pri 40ih.... razmišljanja, ko te hude preizkušnje zabijajo v tla
/v bolezni nisi sam. obkrožajo te različni ljudje. tudi taki, ki si takrat želijo tvojega moža. zato ne zmotno mislit, da ti vsak z nasmehom, želi zgolj dobro. ja ja, pravica res včasih zgleda grdo in greh prekrasen.../

Si preberem še kaj od njih, ja.

sreda, 2. oktober 2013

Plašnice


 Pred mehko izbiro
pobegneš v jutrišnji dan.
Trepetajo vrhovi  odgovornosti
in robov  sivine
se drži
postan dim
Leporečje si je  podarilo nov izgled..
 Zamisli se režijo v svoji blaznosti
in srkajo
z upanjem
poraslo grenkobo.
Mir si je 
napisal divjo zgodbo.

ponedeljek, 30. september 2013

Redko videno

In to že septembra
zato tolk bolj sede

Nad veje noči so legle izmučene sanje.
Vsakič ista pesem zveni drugače in tuje misli goltajo moje.
Ko je razlogov za umik konec, ostanem.
Pod lupino drhti vesolje in se napreza vsak dan bolj.
Da bi odrasel v naključnega človeka? Umirjen kup nesreče?
Smeh, ki je še včeraj gorel, se je potuhnil. Sika samo še lagodnost poraza.
A ne pri Arsenalu.

“Kako do visokih donosov in ob tem mirno spati”
si moreš misliti da je
“najboljša navijačica najboljšega kluba na svetu,
ki (še) nikoli ni zmagal Lige prvakov”
danes prvič – prespala drugi polčas.

ponedeljek, 23. september 2013

*Prebrano*

+

Moj oče, psihiater Kanoni - Črt Kanoni
Psihiatrija bi bila revnejša brez njega. Njegovi mentorji so bili zelo znana imena tistega časa.
Bil je prvi, ki je pozimi osvojil Korab, drugi najvišlji vrh v Jugoslaviji in se z njega spustil s smučmi. Je začetnik turnega smučanja pri nas.
 
Tragedija v Turski gori - Iztok Tomazin
10. julija 1997 se je na Okrešlju na tečaju reševanja s helikopterjem smrtno ponesrečilo pet članov GRS - reševalec letalec  Mitja Brajnik,  reševalec in alpinistični inštruktor Luka Karničar, zdravnik letalec Jani Kokalj, reševalec letalec Rado Markič in reševalec letalec, inštruktor GRS Boris Mlekuž.
"Takrat, pod steno Turske gore, bi si želel pobegniti kamorkoli. Na bližnje, s soncem obsijane grebene in vrhove Rink in Planjave, na vabeče travnike Logarske doline, v bogate zakladnice spominov...kamorkoli.
Za hrbtom pa so brenčale muhe in so ležala trupla prijateljev, še vedno usodno povezanih z vrvjo, ki je v gorah simbol varnosti, preživetja, življenja. Tokrat je pomenila smrt. To je bila edina resničnost, ki ji ni bilo mogoče pobegniti.
Lahko sem se samo skril v navidezno otopelost, si nadel vse možne oklepe in skoznje poskušal gledati v druge svetove. Brez samoobrambe bi lahko samo jokal in nemočen sestopil v dolino s prepričanji, da se v gorah ne bom nikoli več približal helikopterju, da ne bom nikoli več obiskal Okrešlja..."

Nihče - Mehmedalija Alić
Prišel kot najstnik iz Bosne, postal rudar v Zagorju, si v Sloveniji ustvaril družino, postal izbrisan, izselil v Nemčijo, izšolal za inženirja, vrnil v Slovenijo, pri zapiranju rudnika Huda Jama našel vsem dobro znana trupla, ki so ležala tam.

Fotoreporter - Edi Šelhaus
Spomini v besedi in sliki znanega fotoreporterja. Mnogo predvojnih in vojnih fotografij, predvsem iz Bele Krajine.

Zapiski starega pokvarjenca - Charles Bukowski
 ”zelo veliko drekačev se loteva pisati in objavljati poezijo”…..samokritičnost, ki jo mnogim pisočim v veliki meri primanjkuje.

_

Fucking Berlin  in Dating Berlin - Sonia Rossi
Bedarija.

nedelja, 22. september 2013

Slepa pega


Čez rešetke sreče
so nataknjene vrvi.
Z žeblji prebodeno
radovedno meso.
Pobegnili so
vzdihi sonca
in mrak
si je prisvojil
toploto.
Olesenele so
poti
in
leden veter
razbija po vratih.

Krohot bolečine
je presegel zvočni zid.

četrtek, 19. september 2013

Simonu

Spoznala sva se pred leti pri risu, v živalskem vrtu. Kljub dolgemu postopanju ob ogradi, ga takrat nihče od naju ni uspel videti.
Živali je imel zelo rad. Vse, najraje pa črnobele mačke.

 Užival je v fotografiranju.
Pred malo več kot tednom se je ves navdušen vrnil s Cresa.
  "Videl sem jastrebe v njihovem naravnem okolju! In imajo res gromozanski razpon kril. Pa tako dobro se znajo skriti med skalami, ko tam samo sedijo. Ti pošljem kakšno sliko. Je netopir že odšel?"

Rad je bral. In pisal. Včasih tudi bloge.
Samosvoj, ko je iskal odgovore.
Navihano nagajiv, ko je razmišljal o svojih ljubeznih.

Prijazen fant, poln načrtov.
Priden študent, pred zaključkom doktorske naloge.
Simpatičen športnik, ki je ljubil življenje.
Tak je bil. Takega sem poznala.

 Lahkotno stopa žalost osvojena.
Pripenja trnje si,
razbija,
kljuje.
Podoba bolečine.
Vsak dan je.
Huje.







 Danes bi dopolnil petindvajset let.
Vesel, nasmejan dan bi moral biti. Pa bo samo še en dan, ko grozljivo boli vse tebi ljube.
Ni te. Ne bo te več. Ni pošteno. Ostalo je še toliko neizrečenih besed.
Sovražim to slovo za zmeraj!

Trenutek nepazljivosti, en sam, lahkomiseln trenutek...

 Rad si imel to pesem.
 Zdaj ti naj bo, za slovo. Za potovanje v neke druge dimenzije.
Pogrešala te bom. Zelo.
Pa hvala – da si bil.




torek, 10. september 2013

Prijatelj moj

Saj veš.......nimam  pametnih besed. In tebe ni, da bi mi jih natresel.
Zdaj si  v tisti modri škatli.
Za vedno tako zelo boli.

Zdaj v vetru in  petju ptic
lovim podobe tvoje.
Izginil je smeh.
Zdaj žalost srcu
razlaga pesmi svoje.

V praznem dnevu
duša glasno joče.
Drobna misel tava,
želi si nemogoče.

Saj veš....... kadarkoli bo veter zapihal čez tvoj grob,
takrat mislim nate. 
Brni, lepo potuj.


četrtek, 5. september 2013

Ni te več

In ne morem verjet, da je bolnica postala tvoj konec.
Še včeraj si za sveto obljubil, da boš nehal delat sive lase zdravnikom.
In si očitam, da te nisem bolj na trdo prijela. Te še bolj kurcala, ker si po izgubi službe prevečkrat pristal pri pivu. Še bolj naganjala k zdravniku, ker si postajal okostnjak. Ti vbijala v glavo, da se bo svet spet postavil na noge.

Drek, kaj bluzim ko pa vem, da si vse delal po svoje. In bil  tudi zato moj najboljši prijatelj vse življenje.
Rjula bi.
Bemomatr, do konca nesmiselna smrt! Prekleto, brez jasnega razloga! Si se kar vdal? Trma hudičeva!

Boli pa za popizdit.

 Moj dragi B. Tole mi boš plačal, ko se spet srečava.


sreda, 4. september 2013

*Knjige*

Marko Zorko – Mein Kampf
…pestro življenje Marka. Tak je bil, ja. Brez lažne skromnosti, sem in tja prava mera nadutosti, paleta čustvovanj, modrosti brez pametovanj. Jezik pa…ravno tak, kot mi je neznansko všeč.

Polde Bibič – Spominjarije
…spomini na otroštvo in mladost mojega najljubšega lika iz Kekca, Bedanca. Se mi je zdelo, da je moral on biti najprej pisatelj in igralec le po naključju. Obe nalogi, pa je opravil odlično.

Robert Markuš – Borci brez preteklosti in Legija, anekdote in tradicija
…pa res, kdo ne pozna nalagancij in mitov o Legiji tujcev – da so tam morilci in da skoraj vsak, ki gre tja, itak umre? Knjigi sta dokaz, da moški lahko v njej preživi 15 let.
Vojska in vojaki, kot vse vojske tega sveta.In če se še zraven zasluži, hvalabogu. Zanimivo branje.
Ob koncu prebranega mi je šlo pa tudi na smeh – dovolj dober je bil za elitno Legijo (ne, vojakinja ne bi bila nikoli, preveč drila, discipline in nekih, zame čudnih in blesavih pravil) – besede francosko ni znal, ko se je prijavil – a je bil neprimeren za SV (pred odhodom v Legijo so ga zavrnili), zaradi prenizke izobrazbe. SV se proti njim zdi, ko otroški vrtec na taborjenju.

Ženske – Milena Miklavčič
….do polovice še nekako, potem pa se mi je zdelo vse en in isti šmorn. Sori Mica,o ženskih kavkah in še bolj blesavih moških, težko berem, debele knjige.

Marjana Kovačič – Dobrofarkt in Dobrofarkt2
….lahko razumem, da infarkt postavi življenje na glavo in se človek oprijemljem še vsake tako butaste oslarije – kot je npr romanje v Medjugorje in iskanje alternative. Ampak za moj okus je v knjigi preveč razvlečenega bluzenja o tem. Pa sem vseeno vzela še drug del v roke. Ne, ne gredo mi take knjige

Aleksandra Kocmut – Trije razlogi
….ženska/ženske osrednji lik, za smejat, ker tako prijazno resnično govori, kaj vse so/smo ženske zmožne naplest v svojih glavah in s kakšnimi oslarijami si po nepotrebnem zapletamo življenje. Tazadnja – Pripeta s krvjo še ni prispela v našo knjižnico, jo bom pa zagotovo prebrala. Providence, ti si res slika.

četrtek, 25. julij 2013

S kolesom

Prvih petsto je mimo.
Nedelja - sreda
Domžale - Brežice - Bos. Gradiška - Banja Luka - Jajce - Livno - Sinj





torek, 16. julij 2013

*Traparije na kubik*

Knjige, ki jih lahko tisti, ki berejo na stranišču, uporabijo pri zaprtju. Zagotovljena driska.

- Prekletstvo v zlati kletki
Očitno res lahko vsak (na pol pismen), napiše knjigo o kvazi slovenski eliti, ki ima glavo za lase nosit.
Pa ferarije na lizing in joške namesto možganov.
Aja, pa nič ni res kar je v knjigi napisano - baje.
Jamr - pretepi - sluzavost - jokavost - nakladanje - krneki.

- Kešpička
Kako naklaftrat bedarije in jih brez repa in glave nametat v knjigo. In pri tem mislit, da je napisano vrhunec erotičnega ustvarjanja?
Je bil smisel predstavit kešpičke kot zabite in vulgarne seks bombe, moške pa kot popolne idiote, ki jim nasedajo?

- Srečen, ker sem moški
Zdaj razumem, zakaj so ga prepisali na šolo s prilagojenim programom.
Nakladanje o domačih fukarijah, vse pa pobrano iz porničev.
Že znano poveličevanje neizmernega šovbizniškega talenta in hvaljenje kurca nepredstavljivih dimenzij in okretnosti. Sanje malega, kako je gromozanski. Bog se usmili.
Smeh, ker je knjiga tako prtegnjena.

V eni uri, lahko "prebereš" vse tri.
Ok, uro raje prespi. 

Rada berem (avto)biografije in so se te knjige znašle na istih policah. In me je zanimalo, kaj bom našla notri.
Zdaj vem kaj je v njih.  En velik nič.

četrtek, 11. julij 2013

*Ibrakadabra*

Priznam, da mi je šlo njegovo obnašanje na igrišču, od nekdaj na jetra.  
Ob njegovih traparijah ki jih je zganjal, bi  ga najraje sezula, ostrigla na balin in napodila z igrišča.
Klubi, kjer je igral, so mi antipatični.
Ok, Barcelono sem še nekak prebavljala. A le do trenutka, ko so zjebali Henryja. Potem je bilo konec.
Priznam pa tudi, da bi/če bi morala glasovati  za najboljšega nogometaša, vedno izbrala njega in nikoli Messija.
Nogometaši brez krvi - pa če so ne vem kakšni mojstri - so mi mim.

Jaz sem Zlatan Ibrahimović / Jag Är Zlatan
David Lagercrantz, Zlatan Ibrahimović



Knjiga o življenju Ibre.
Knjiga o nogometu. O poti nekega mulca, ki je želel postati nogometaš.

Precej nabrit mulo je bil.
A za to, kje in kaj je danes, se je trudil.
Trmast. Z dolgim jezikom. Kradljivec koles.
Upornik z razlogom.
Podarjeno mu ni bilo nič.
Naiven, dokler ni obvladal zakonitosti nogometnega zakulisja.
Če so ga nenormalne vsote denarja v nogometu pokvarile? Ne bi rekla.

"Fanta lahko spraviš iz geta, geta pa iz fanta nikoli."
  
Danes mi ne gre več tako na jetra njegovo obnašanje.
Jebanja v glavo, se sčasoma pač naveličaš. In ga vrneš, in ga vračaš. To dobro ve Pep.
- "I told him what a friend had said to me – ‘you bought a Ferrari but drive it like a Fiat"
“I would walk into a room; he would leave. He would greet everyone by saying hello, but would ignore me."
In ne čudi me, da se je bolje ujel s Special One godrnjačem.
- "He’s cool. The first time he met (my wife) he whispered to her: ‘Helena, you have only one mission. Feed Zlatan, let him sleep, keep him happy!"
- "The guy says what he wants. I like him.”

Všeč mi je, da je odšel v francoski klub,
kjer so nekoč harali odlični Safet, Šurjak in Vujovićev Zlatko.


Knjiga je prijetno branje. Tudi za tiste, ki imajo nogometaše in nogometne navdušence, za kretene.
Da se taki - ob morebitnem uspehu slovenskega nogometa - spoznajo na vse gole, avte in podaljške, mi je pa že dolgo jasno.

Ne, pri Ibri to ni zgolj slučajna sreča.
 "I have to be angry to play well. I have to scream and shout."

ponedeljek, 8. julij 2013

sreda, 26. junij 2013

Štorklje 2013

 

Vse kar mora človek o njih povedati, sem že povedala in najdete tule.

Letos sta dva mladiča. Rasteta. Nagajata. Sta vedno lačna.

Ko je vročina prehuda in žeja v gnezdu, eden od staršev zleti v bližnji potok (po hrano in daljše ture sicer letajo v in okoli Dravinje). Vrne se v roku parih minut. In nastane običajen kraval.
Potem se mladiča umirita - do prihoda drugega starša.
In te menjave, se ponavljajo cel ljubi dan.


























Pa vseeno štorklja najde minutko časa tudi za praskalnočistilno akcijo. Po svetu mora hoditi urejana.