Vrteči petek

"Še sreča, da se je spet malo ogrelo."

Ja pa res...kot da ni ničesar drugega na tem svetu, kar bi bilo vredno besed.
Sredi zime smo, madoniš!
Ponavljam se kot zdrsana plošča...Mene ne zebe. Kakšen mraz neki!
Ljudje postali zmevžane pregrete riti? Čist mogoče...

Nič mi ni šlo danes od rok.
Ni bil moj dan. Ali pa jaz ne njegova priljubljena persona.

Izogibala sem se ljudem kolikor je bilo le mogoče.
Bili so...kri pijoči.

Nisem dobila dnevne transfuzije smeha.
Pozabila sem jo doma...na spodnji polici. Tam, kjer hranim lepe spomine.
In tiste male, drobne srečnosti.

Oh...ko sem se spomnila nanje, je svet dobil barve.
Klinc...ne bit smotana!
Mhm...pomagalo je.

Pridi in me zamori!
No, daj! Le potrudi se! Še bolj!
A-a....ne bo učinka.

Že dolgo ugotovljeno...delo zgolj v pisarni, ni zame.
Moram kam? Si naj najdem kaj, da moram kam?

Vraga!
Včasih zares pretiravam in potem se zgodi.

Jutri grem na zabavo.
Naplesala se bom.


Zdaj pa grem plavat z Gordonom



Pa ne...ne zebe me.
In potem bom šla ležat v sneg in si domišljala, da ljudje zares ne lažejo.