Dan po sredi

Ta trenutek komaj čakam, da mine četrtek.
Četrtek...
Ne, krivico mu hočem narediti.
Dan je bil prav simpatičen.
Precej navihan. Igrala sem se z delom.

Prišlo je zapoznelo voščilo. Super ideja.
Naslednje leto bom vse voščilnice poslala teden dni po novem letu.
Obstaja možnost, da me proglasijo za neuravnovešeno.

"madona si težka danes"...spet.
To pa že ni več naključje.
Uživam v tej oznaki. Živa sem.
In za druženje v daj damu, niti slučajno primerna.
Zakaj ne morem tega dopovedati ljudem?

Na poti domov sem si kupila nove superge.
Zaslužile so si medklic...zakaj jih potrebuješ, ko bo pa kmalu zapadel sneg.
Na, zdaj sem se spomnila nate...in tvoje turne smuči.
Tole je pa res smešno.

Doma sem opazila, da so rože že hudo žejne. Grozna sem.
Ne, nisem. Ker sem jih že nahranila in se pogovorila z njimi.
Zdaj veselo prepevajo. Ne razumem jih čisto, mi pa nekak zveni na tisto...ooooo, kako je ljepo biti glup.
Še sreča da glupost dela ovinke okoli mene....

In jaz zdajle delam ovinke...okoli tebe.
Kaša okoli mačke. Ne, zajebavam se. Mačka v kaši.

Četrtek.
Pozabljam.
Res?
Ne vem.
Nekaj manjka.
Drugače je.
Nočem razmišljati.
In tudi ne bom.

Grem na kakav in vanj bom potapljala makovko. Imam dve.
Imam se.
...in kmalu bo petek odnesel četrtkovo nemirnost.

Fajn, priznala si. Še vedno ti četrtki pomenijo preveč.