Š-klepetanje

- Ne morem.
- Nočeš?
- Morda tudi. Ne, ne...bi. A samo za nekaj lepih trenutkov...
- Strahopetec. Če bi bilo mogoče vedeti, kaj bi to pomenilo za naprej...pa bi, nede?

- Strah me je? Ni me. Le...kaj vem...
- Udobje...varnost...rutina. Tega ne boš zamenjal, nede? Za nekaj, česar ne poznaš...za nekaj, kar je lahko še večji drek kot ga imaš.
- Eeej, nimam dreka. Saj mi nič ne manjka.
- Daj, čas bi bil, da si nehaš lagati. Kaj torej delaš tu...če ti je tako lepo v tistem sranju?

- Zakaj si tako...
- Krvavo resnična? Ti gre na jetra, da iz mene vrejo besede, ki so skrite pravzaprav v tebi? Oprosti, bom tiho.
- Nee, ne nehaj. Tako težko je priznati...
- Glej...nihče te ne sili. Oprosti, da sem začela s tem.
- Ne opravičuj se. Pizda...tako težko je priznati...da ne vem več kaj je sreča.

- Dovolj ti je...da živiš.Pa saj...tako počne večina. Izmisliš si še občasne ovinke...pa boš preživel.
- Zakaj si danes tako...
- Zoprna?
- Ne. Hraniš moje črvičke. Rastejo.
- Rada se pogovarjam s tabo. Daješ mi.
- Res? Kaj ti dajem?
- Moč. Da zmorem živeti med norci. Se ne uklanjati. Vedeti česa nočem. Želeti vse.

- Zabavna si. In tako prekleto neresnična.
- Ja? Ne mogel bi z mano.
- Tako lahkotno je. Besede same letijo proti tebi.
- Nekoč sem nekomu rekla...da si le tam nekje, pa mi je lepo. In mislila resno. Tega ne rečem nikoli več.

- Da si le tam nekje...pa mi je lepo. Res mi je!
- Ahh. Prav. Lepo.
- Ne verjameš???
- Ne zares.
- Misliš da...
- Ja, mislim. Da je to le navdih tvojega trenutka. Ki bo izginil...ko bom izginila za ovinkom.
- …….&%&%—…

Ja, raje molči.