Oprosti

Ne ti, ne jaz nisva pričakovala, da bi se kje srečala, a?
Pa sva se.
Kdo je bil bolj presenečen? Ti? Jaz? Moj spremljevalec?
Le kako se je počutil, ko je opazoval najin boj z očmi?
Jaz sem to že nekdaj občutila. Saj se spomniš?

Tvoj obraz je postal ob pogledu name trd. In tuj.
Prav takšen, kakor če si se kdaj razjezil.
Presenečenje, da.

Pa smo se gledali nekaj časa. Vsi trije.
Imelo te je, da bi postal malce hudoben, ne?
Pa kaj, saj on ni kriv.
Nekdaj si bil ti na njegovem mestu.

V tvojih očeh sem opazila prezir.
Vem, namenjen je bil meni. Dobro vem.

Ne maraš presenečenj. Sam pa si jih vedno tako rad delal.
Saj se spomniš? Seveda se.

Obraz mi je za hip preletel nasmešek.
Trpi! Vrsta je na tebi.

Srečna sem zaradi tega.
Ne boli me več.

Da, ljubi moj. Bolečina.
Ne, nisi več moj. Oprosti.

Me sovražiš ali preziraš?
Iz oči so ti švigale strele.

Drugi je na vrsti, si misliš.
Nikoli nisi spraševal, koliko jih je bilo pred teboj. Nikoli.
Nikoli se nisi spraševal, koliko jih bo za teboj. Nikoli?

Ta sladka, a minljiva ljubezen.
Za mesec ali dva.

Potem pa zopet novi.
In poklanjala mu bom svoje telo. Brez ljubezeni.

Veš kaj mu bom govorila.
Veš kaj mu bom rekla, predno se bova razšla in ko se bova znova srečala.
Vse to poznaš.

Veš. Tudi njega bo nekega dne bolelo.

Oprosti.
Če moreš.