Povej!
Kako noro ubog
moraš biti
da ti življenje teče
pod plahto
spodobnega sramu
in si dovoliš
svetu
kazati le svoj
zmaličen obraz?
Kako noro ubog
moraš biti
da ti ure bežijo
pod krinko
zveriženega nasmeha
in je vse kar ponujaš
le umita
podoba
polovičnega niča?
Kako noro ubog
moraš biti
da s krepelom
udrihaš
po moji glavi
le zato
ker se vedno slečem
ko temperatura požre ledišče
in se kratki rokavi
najbolj vročih trenutkov
spustijo na kolena mini krila?
Povem!
Kar daj,
spuščaj nadme
upehano moralo
in ji zabičaj naj me poišče!
Kar daj,
zvijaj ji roke
in obljubljaj sonce na luni
da bi le zamrznila vrelo sredico!
A vedi,
zakopala bom dih
in stopila v najbolj gosto senco
kjer me njena lažniva pojava
nikdar ne zasači!
vedno tri stopinje pred njo,
brez pogrizenih kril in krogle okoli gležnjev,
vama - kažem - sredinec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar