Maj številka dvanajst

Kako zgleda jutro, ko se mi ne ljubi iz postelje?
Alarm se oglaša vsakih pet minut...odprem en uč...ga izklopim...zaprem uč...čez pet minut...podobna scena...čez naslednjih pet minut...že sedim na postelji
in preklinjam zgodnjo uro.
Podpiram glavo in premišljujem...da je preveč korakov do kopalnice.
Pa da sem v glavo ko strašilo in si jo moram nujno umit. In da se mi ne da.
Tako zgleda, ko vstaneš pred šesto.

Ko mendram po kopalnici, se kuha kava.
Papagaj je začel s petjem.

Grem.
Med potjo ugotovim, nimam telefona.
Idealno.

Bistra Soča.
Drekasto vreme.
En sendvič pa kokta.

Ne da se mi danes vozit.
Ne da se mi razmišljat.

...a misli plešejo.
oče gre na operacijo. vse bo ok. vem.
...a misli vseeno plešejo.

Kliče mami.
...mimo je. vse je ok. bo ok.
Končno lahko zadiham normalno. Zadiši mi kava.
In zmanjkalo mi je cigaret. Spet...to ni res.

Mati pravi, da bo delala pico....da jo naj pridem iskat ko, končam.

Težek dan je.
Utrujena sem.
Prisilim se in odpeljem po pico.
100...1000x sem že povedala...ne z gobami.  in 100...1000x dobila odgovor...pa jih dol poberi.


In potem...
pobiram gobe dol in masakriram pico....

prej

potem

In jaz....najedena do neba.
In ker je tekma....tudi spanje odpade.

In....vse bo še dobro.