Zmrzal

V tišini,
na dnu kotanje,
razbrazdan mrak leži.

En sam poljub
bi morala mu dati,
da mogel bi,
v črnini zasijati.

V mesečini,
na vrhu griča,
prerezano srce ječi.

En sam dotik
bi morala mu dati,
da moglo bi,
v radosti divjati.

Oprosti mrak!
In ti, srce!
Ne gre.
Le duša mrtva tu stoji,
poljubov in dotikov več ne deli.