Veliko nas je..vsak je zatopljen v svoje misli…tišina…vso grozo, ki je zbrana v tem prostoru hočem odmisliti…
Slišim tvoj glas…smeh…prosim, naj se še kdaj smejem skupaj s tabo...prosim!
Slike…v vsej tej mori se celo nasmehnem…
Stopim skozi vrata…ne, to nisem jaz…preveč sem mirna…
…čakam…da se mi podre svet…
…upam…
…si zaželim… čokolade…Oceanie…klopi v Hyde Parku…tistega čudovitega pogleda z vrha…zarjavelega mostu…topline tvojih besed…plesa za Ljubljanico…samotnih večerov…tistih neskončno lepih besed…nežnosti…
Ujamem pogled…nikoli ne bom pozabila teh črnih oči…tople so in smejejo se…...besede plavajo po prostoru…slišim…moja mirnost se sesuje kot hišica iz kart…...objem, ki ničesar ne zahteva, ničesar ne pričakuje…samo daje.
Najsrečnejši človek sem in danes ne bom dovolila nikomur, da zbriše nasmeh z mojega obraza.
... se počutim ko ena vešča, ko to berem - toplo mi je - in lep je občutek, da je to tvoj trenutek, ki je več ... in srce
OdgovoriIzbrišiOb branju tega me pa vedno vrže v tiste občutke, nikoli jih ne bom pozabila...grozljiv strah in nato noro olajšanje.
OdgovoriIzbrišiNisi vešča - rada imam tvoje polaganje besed tu notri""