Brez očesa

Poznam ga že dolgo. Srečujeva se sicer zelo občasno - ponavadi v trgovini. Ali si le pomahava, ko se srečava na cesti.
Ima, za nekatere, čudaški smisel za humor. Tak, bolj črno obarvan. Meni je pa všeč.

Njegove besede so...dobro merjene. Kot bi hudo premislil, kaj izreče.
Tako sem mislila včasih. Zdaj že dolgo ne več. Tak je. Iskrih misli.

Srečala sva se v trgovini.
Kadarkoli sem ga v zadnjem času videla, je imel levo oko prelepljeno.
- Ja kaj pa se je tebi zgodilo, da imaš še kar prevezo čez oko?....sem ga vprašala tam pri polici z jogurti.
- Pa bom kar imel še naprej, veš. Tumor. Odstranili so mi oko.

V sekundi mi je šinilo čez možgane...krava,idiot...kaj zdaj?
V naslednji sekundi sem pa rekla...o pizda...oprosti, nisem vedela. Brez očesa si?
- Ja, zdaj bo kmalu leto naokrog

Kaj reči, da ne bom izpadla kreten? Da mi je žal? Tako debilno se mi to sliši...
- Ne vem kaj naj rečem. Je zdaj vse ok? So ti izrezali ves tumor?
- Ravno tri tedne nazaj, so mi še malo obrezali okolico...da bo za zihr mir.
- Aha. Pa potem...boš imel umetnega?
- Ma imel sem že nekaj takega, ja...pa ti rečem, ne morem ga imet. Moti me. Bom imel kar prevezo.

Spomnila sem se na znanca, ki je ravno tako brez očesa...pri smučarskih skokih si je poškodoval oko. Nikoli ni nosil umetnega očesa. Tujek je bil. Telo se je vedno neprijazno odzvalo nanj, kadarkoli je poskušal. Še danes nosi le prevezo.

- Bi rada videla kako je, ko ga nimaš?
Matr me je presenetil.
- Je hudo za videt?
Krava.
- Prav zdi se mi, da vse narobe rečem. Nočem te pomilovat, nočem zvenet breosebna, ker to ne morem bit...ni mi vseeno, da nimaš več očesa...eej, ne vem kako naj se obnašam.
- Vidim ja, čeprav samo z enim...haha. Ne skrbi, na tvojem obrazu nisem opazil zgroženosti niti pomilovanja.
- Ne vem če hočem videti...
- Ma veš da te ne silim.

Šlo mi je skozi misli svašta. Morda bi rad videl mojo zgroženost ob pogledu nanj...bi rad videl mojo reakcijo...bi rad dobil potrditev, da je nepopoln, grozen? Sploh ne vem več, kaj vse sem razmišljala v tistem kratkem času.
- Mi ne boš zameril, če bo moja reakcija čudna?
- Dolgo se nisem mogel pogledati. Pa tisto vprašanje, saj veš, zakaj se je to ravno meni zgodilo. Zdaj sem se nekak sprijaznil, le včasih me še zanese v samopomilovanje. Vse bolj redko je to.
ŽIV SEM!
- Živ si, ja. In dobro zgledaš.
- Hahaha, dobro za svoja leta, a ne?
- Ja če je pa res. To je zato, ker nisi ves scagan.
- Življenje gre dalje...mora it.

Prišla sva med police s piškoti.
- Daj, pokaži mi.
- Si prepričana? Pogled ni prav lep.
- Pa daj..če sem odrezane noge gledala...

Uuuhhh..........
Ni lep pogled.
In spet sem rekla pizzzda /odvadit se moram te besede pod nujno/ tako naglas, da sta me slišali obe trgovki.

To je vse.
Aja, ni čist vse.
"Kdor hoče videti, mora (itak) gledati s srcem. Ker...bistvo je očem nevidno".

Pizdarija /ne, danes se še ne odvajam/...vso srečo ti želim.