Včasih je že tako, da te delo ne zanima.
No, ne ravno ne zanima. Ne gre ti, čeprav se posiljuješ in si dopoveduješ...da moraš.
Včasih pa preprosto rečeš...ah daj no...izklopi, spusti se v kaj bolj zanimivega in čez čas nadaljuj z opravki.
Imam srečo, da to lahko storim. In preverjeno je - delo potem ni več nujno zlo.
Sončen dan. Gledala sem skozi okno in si zaželela, da bi bila nekje zunaj.
Da bi sedela na soncu.
Da bi se vozila z motorjem.
Da bi šla...krnekam.
Zamisel me je tako prevzela, da sem se že videla, kako nekje iztegnjenih nog sedim, srkam čaj in samo uživam v toploti.
- Halo, kaj delaš?
- Ti...ravno premišljujem, kako se mi ne da delati in bi nekam šla.
- Ti...a bi šla proti morju?
- Ti...tole je pa smešno. Premišljevala sem o tem...in evo tebe.
- Ti...na isti valovni sva.
Zasmejala sem se. Saj sva res.
- Kdaj? še kako uro ne morem nikamor.
- Ravno prav. Tudi mene čaka še nekaj stvari.
Zmenjeno. Kako hitro se je vse obrnilo.
Z lahkoto sem opravila z nujnimi stvarmi in si nekaj manj pomembnih prihranila za naslednji dan.
Srečo imam...sem si mislila. Je človek, ki ga imam rada.
Je človek, ki...pride, ko ga potrebujem.
Edini, s katerim upam sesti na motor. Zaupam mu.
Ob premišljevanju me je zajela otožnost. Res sem človek asociacij.
Da bom šla na raftanje...ker zaupam...mi je priletelo v glavo.
Na srečo je klic zmotil misli.
In sva šla. Proti morju.
Zmerno počasi.
Precej vetrovno je bilo.
Naslonjena na njegov hrbet sem se počutila odlično.
Sedela sva na soncu in pila čaj.
Se pogovarjala.
Da imava srečo. Da lahko uživava v dnevu.
In potem je prišel en trenutek. Zajelo me je tako silno hrepenenje, da sem umolknila sredi stavka.
Bilo je tako očitno, da je sledilo vprašanje, kaj se je zgodilo.
Še zdaj ne vem.
"Moč misli je ena najmočnejših sil v vesolju."
Ne vem še, če to res drži.
Vem pa, da sem večkrat v dnevu pomislila...na točno določeno osebo. Kako je...kaj počne...se smeje...je utrujen...je...
In morda...je v tistem trenutku moja misel trčila z njegovo.
Morda...
Bil je lep dan.
...bil je lep, sončen dan
OdgovoriIzbrišitople sape so najavljale prihod pomladi..
pomlad je sicer že davno v teh krajih...
ni pa moja pomlad..diši drugače, kot tista v mojih krajih
...srebal sem kavo, po opravljenem delu...
saj res, kdaj pa se prične in kdaj konča moje delo....
...eh..seveda...pa saj srebam kavo med delom...
...med delom?...ja, no...
...čeprav sedim udobno zleknjen....
...na mehkem stolu pred caffe barom...
...vroče je...
...dekleta že razkazujejo tisto, za čemer se bodo kotalile moške oči...
...čez dva tri dni, ko bo bolj vroče...
...sedim, opazujem, srkam kavo, morda delam...
...moje misli niso tu...
...niso na tej kovinski mizici,
...niso v skodelici, na kateri se bohoti ime Caffe del Moro...
...niso na zadnjici tiste, morda turistke, ki se vzpenja...
... po znanem stopnišču
...moje misli letijo s hitrostjo, ki jo strela ne doseže, ne pozna...
...letijo tja, nekam, pod domače gore, na obalo domačega morja...
...iščejo obraz, še ne viden....
...iščejo roko, še ne dotaknjeno...
...iščejo telo, še ne odgrnjeno...
...pogledam na nebo, na severovzhod...
...na točko, visoko pod soncem...
...simislim...
...ona gleda natančno tja...
...vidim jo...
...vidim, gledam njene oči...
...visoko tam gori...
...pod soncem...
...natančno zdaj...
...eh, kava ni več dobra...
...zakaj sem tu sam...
...čeprav so njene oč tam gori...
...pod soncem...
...še mi zvenijo v ušesih kriki ...in nema tišina italijanskih navijačev...
...morda sem slišal njen glas trpečega navdušenja...
...zdelo se mi je...
...bil je lep dan....
...prazen, tih, brezoseben...
...med milijonsko množico...
...v kateri ni bilo nje....
...tebe..........
Ohhh...ti...
OdgovoriIzbrišiskozi oblake se bledo smeje sonce...
veter zavija in nosi posušeno listje...
hladno je...
tako zelo hladno...
tam v daljavi pa sonce...
topel pogled...
nežen dotik...
ustavila bom veter...
zajahala oblak...
in šla
k soncu
zebe me...
nikogar ni
da bi me ogrel...
morda
morda pa ravno zdajle
zebe tudi tebe...
toplota in bližina
tako zelo dišita...
oblekla se bom vanju
nekega dne...