Pridi...
Trave so ujele toploto.
Nemirne se zibljejo v vetru.
Veje dreves nestrpne čakajo.
Rade bi se oblekle v cvetove.
Diši.
Zaprem oči.
Vonji in barve.
Toplo je.
Mir se je zalezel vame.
Dotaknem se hrapave skorje posušenega drevesa.
Kaj vse je preživel.
In zdaj molči.
Utrujen bo nekega dne legel na zemljo.
Mirno je.
Ne želim si oditi.
Ne želim v trušč zlaganih ljudi.
Ostani...
Prelepa!! Lp. isabel
OdgovoriIzbrišiRes mi je všeč!
OdgovoriIzbrišiHvala. Mi je fajn, da ti je všeč.
OdgovoriIzbrišiPa prav lep pozdrav
... je že zdavnaj stkal nit z Zemljo in se verjetno že veseli, da ga bo objela ;)
OdgovoriIzbriši... in zopet pridi ;)
OdgovoriIzbrišiOja, je že legel na tla. Sem ga spet srečala;)
OdgovoriIzbrišiPa a veš...je lažje reči, pridi...kot pa ostani.
No, vsaj meni.