Dan

Rada imam jutra.
Najlepša so tista, ko sonce pleše skozi okno.
In danes je že zelo zgodaj.

Na cesti je bilo malo manj prometa.
Kako zelo se pozna, če grem pet minut prej od doma.

Včasih si želim, da bi lahko snemala svoje misli.

Zadnje dni se mi dogajajo čudne stvari.
Ah...mogoče so se mi pa že prej, pa nisem bila pozorna.

Vsak iz svojega uvoza zapeljeva v krožišče. Si bil ti?

Grem na Primorsko. Na radiu ujamem, da je zastoj na avtocesti.
Ne, ne bom šla po stari cesti...se odločim.
Čudno...zastoj niti ni bil tako grozen. Morda sem pa le jaz tako potrpežljiva?
Predse sem spustila voznika. V zahvalo mi je pomahal. Redkost zadnje čase.
Nasmejala sem se mu. Sva si polepšala dan? Bom verjela da ja.

Sonce sije, ovinkasta cesta in četica kamionov ne dopuščata hitrosti.
Pa kaj. Rada imam to cesto. Telo ne spi. Um ne spi. Ni ravnine, kjer se samo pelješ in pelješ.
Pa saj se že rekla, rada imam razgibanost...avtocesta pa to zame ni.

Vojašnica...
Vedno so nasmejani. Je to zato, ker sem tudi jaz? Že mogoče.
Zdaj me že poznajo...si domišljavo mislim. Mi ni treba več puščati dokumentov z groznimi slikami, na katerih si nisem nič podobna.
Slike...ne, naj te ne zapelje tja, si rečem. Prepozno...

Ljudje ki podobno razmišljajo, so si po videzu podobni... ali obratno, ne spomnim se več natačno...mi je nekdo rekel. Ali je to res?
Ne...še danes ne pristajam na to. In še danes bom rekla...slika je le en sam ujet trenutek človeka. In en sam trenutek, človeka ne more opisati.

Ah, pozabi...

Iz razmišljanja me zbudijo kriki. Vadijo boj z namišljenim sovražnikom. Hecni so mi, pa jih vseeno nekaj trenutkov opazujem.
In si mislim...le kako delujejo, ko zares srečajo sovražnika.

Toplo je. Burje ni.In privoščim si kavo v lokalu, kjer se ponavadi ustavim.
Ugotovila sem, da se popolni neznanci zelo radi pogovarjajo.
To je vse od takrat, ko sem točno v istem lokalu spraševala za naslov.
Mislim si...prav imaš, ker ti nikoli ni bilo blesavo...it na kavo sami.

Všeč mi je njihova govorica.
Všeč mi je sedeti na soncu.

Pot nazaj je prepredena z mislimi.
Mirna sem.

Hitrost ne gre preko dovoljene.
Ljubljanska obvoznica. Prehitevalni pas.
Kar naenkrat moram do konca zabremzat. Vsi moramo.
Kaj je zdaj to?
Leteči radar je na uvozu, izvozu nekoga ustavljal. In ljudje, ki so se priključevali, na vozni pas, so otrpnili...se ustavljali...dobesedno ustavili...na obeh pasovih.
Ne morem verjeti! Da že sama pojava avta, iz katerga sika Follow me...Police...naredi ljudi omrtvičene. Saj to ni res...

Mi pride do zavesti...izognila si se verižnemu trčenju. Vsi smo se.
Čudno se počutim. Pogledam v ogledalo. Ali voznik za mano, razmišlja podobno?
Smo se v tistem trenutku znašli na kupu vozniki, pozorni na dogajanje?
Verjamem, da ja. Vsak od nas je prispeval...da smo celi in zdravi.

Vse ima nek smisel...sem premišljevala in čakala, da zapeljem na glavno cesto z velikanskega dvorišča - parkirišča.
Uh, nekaj sem še pozabila in že prestavljam in grem v rikverc.
Ne vem...mogoče sem se zapeljala meter nazaj.
Ravno tisti meter je bil dovolj...da se nekdo ni dirktno zapeljal vame, ko je sekal ovinek...

Kaj je to danes?
Zmajevala sem z glavo, ko sem stopila iz avta.
Prišel je do mene in rekel
- Hvala. Danes sem raztresen in gledal sem drugam.
Nisem se mogla niti razjeziti.
Le rekla sem

Danes imam srečo...