Čakanje ubija

Ja, pa še res je. Na kaj sploh čakam?
Trapa sem. Resnična norica, ki tava med nebom in zemljo.
Delam neumnosti, govorim neumnosti in sama sebi sem odveč.
Drugih tako ali tako ne morem videti. Pa jih moram gledati, čeprav mi gredo vsi na živce!

Čakam. Na kaj? Da bo želja po tebi ugasnila?
Čakam. Kaj? Sonce, da mi ogreje premrlo dušo? Dež, da mi spere vse neumnosti iz glave?

Stojim in čakam. Na tvoj objem? Poljub?
Vse se vrti v krogu.
Ne znajdem se več. Ne iščem se več. Ker me ni. Ker nisem več v tem času. Izgubljam se nekje v vesolju. In spet čakam.

Prikradeš se mi v misli. Ti, ki te čakam. Kdo si? Zakaj se ne odkriješ? Zakaj?

Padam v brezno popolnega obupa. Nikjer nikogar. Tema sredi sončnega dne.

Mavrica je. In je sonce. Dež prši izpod sivih oblakov.
Tih, deževen dan.
Tiho je v moji duši. Nič se ne zgane.
Srce molči. Želi si miru.

Pustite me pri miru! Odidite in se ne ozirajte! Že brez vas mi je dovolj hudo. Pomilovanja ne prenesem, vaše pomoči še nikoli nisem bila deležna..Izginite!

Sonce se je skrilo za oblak. Iščem ga. O, kako ga iščem. Pa ga ni.

Ne bom ga več iskala. Naj me poišče. Takrat bom verjela. Kaj?
Da sem ena in edina.
Da sem jaz jaz. Neponovljiva, enkratna stvaritev dežja in sonca. Mavrica. Trenutek življenja, ujet v razkošne barve.

Barve. Želim si barv! Dovolj mi je sive in črne! Rdeče mi dajte! In modre, rumene, zelene! Dajte mi jih!

Ko pride pravi trenutek, si jih vzamem kar sama. Dovolj mi je! Ne morem več nositi bremena neizrečenih besed. Hočem, da mi sonce sije iz oči! Hočem, da srce burno kriči! Želim si ljubezni! Nežnih dotikov, prešernega smeha in veselih besed. Dovolj črnine, dovolj žalosti!
Veselje in smeh, pesem in vrisk, DOBER DAN!

.......ko se ti zazdi, da ni več nikogar, ki bi ga imel rad....