Sen

Ozrem se nazaj.
Še malo bi ostala.
A tvoje oči govore,
da je resnično vse zlagano in ukradeno.

V rumeno svetlobo žitnih polj bi pobegnila.
Pred vsem smehom in lažnim zvenom časa.

Me boš počakal? Poklical?

V tej noči so bili moji trenutki topli.
Rojevale in umirale so se sreče.
Vino je izpilo vso grenkobo.
Moja duša je pela o rožah.

Med rožami in travnimi bilkami bežijo srečanja.
Kje naj se opijam, da mi bo duša žarela v kristalih?

Prevara pomladi.
Toda nekomu moram dati svoje ljubezni, to je kot imeti rad...

Vedno odhajam sama...

Kdo me bo tam ljubil, kdo pel pesmi...
Bo molk in zopet iskanja?