Spomin

Bil je bratov sošolec.
Tih, neopazen fant.
Prijazen.
Dolgo, dolgo, ni imel nobenega dekleta.
Rekel je, da vse bežijo zaradi njegovih las. Traparija, ne?

Potem jo je spoznal. Se noro zaljubil.
Končno. Tudi on je ljubil. In bil ljubljen.

Strašno vesel je bil.
Dokler ga ni pustila. Razloga ne vem. Pa saj ni pomembno. Odšla je.

Spremenil se je. A ne na zunaj. Drugače bi opazili. Bi?
Še vedno je bil za hece. Ni tožil in jokal. Le kdaj pa kdaj sem ga zalotila, da je zamišljeno, skoraj hrepeneče opazoval srečne pare v družbi.

Neke noči se je odpravil.
Tja blizu, kjer se Ljubljanica izliva v Savo.
Avto. Plin. Konec.
Ob poslušanju pesmi je zaspal. Za vedno.

Šok. Vprašanja.
Če bi vedeli…Bi kaj? Bi mu znali pomagati? Bi lahko preprečili?
Zakaj nam ni zaupal, povedal – da ga življenje pošilja čez rob?
Smo bili slepi in gluhi?
Ime mu je bilo Valentin.

Danes sem mu prižgala  svečo.


Je potem kaj čudno,
da mi gredo na bruhanje ljudje
ki
“Jočejo, ko jih ne boli, smejejo se, ko niso veseli. Vse za ljubo pozornost.”
/mhm…do smrti si bom zapomnila tole tvojo misel. popoldan mi je namreč nanosil nekaj takih modelov/