torek, 10. februar 2009

Čar

Toplota dotikajočih ustnic...

...bova uspela priti do tiste koče
in se divje predati vesolju?

Vonj nežnih pogledov...

...bo skrivnost napisala
novo simfonijo?

Strmela sem v jutro.
Požrešne misli so mu jemale milino.
Zdel se mi je zapuščen.
Saj ne...bil je le drugačen.

Bil je.
Nič.
In vseeno greš in si.
In ti ni mar.

Divjava.
Vsak v svojo smer.
Postajava dve mali piki.
Ne boj se. Do nič je še daleč.

8 komentarjev:

  1. Divjava. Vsak v svojo smer. Ampak vesolje ni ravno, planet ni ravna plošča, misli niso mrtve. Točka nič je nič v času. Točka nič je v prostoru. Ti divjaj v svojo smer,jaz divjam v mojo smer. Srečava se na točki nič. Vsak s svoje strani. Kje? Na neki točki na planetu Zemlja. Ali nekje v vesolju. Ali v vzporednem vesolju. V vzporednem vesolju sva že skupaj na točki nič. Tam se drživa za roki in čutiva kri, ki divja po žilah. A čutiš to divjanje?. Drugačen sem. . . slišim tvoj glas

    Oj tam nad tihimi, temnimi gozdi
    dviga se harfa od zemlje do neba
    in doteknila se roka je moja
    strune drhteče
    (Ivan Cankar)

    OdgovoriIzbriši
  2. Dir dveh duš.
    Praši se za njima.
    Umikajo drevesa.
    Nemir narašča.
    Nič se veča.
    Kri nemo brizga.
    Umirava drugačna. Čutiš?

    Zablisne. Spet zablisne. Pokrajino
    zagledam v noč razgrnjeno nocoj;
    ob gromu vidim reko in ravnino,
    gorovje in prepade pod seboj.
    Šumeč in divje me je Temni Bog
    tesno objeto dvignil med grmenje
    in spet spoznavam: on mi je življenje
    in je začetek, on zaključi krog,
    ki v njem prepleta srečo z bolečino.
    /L.Novy/

    OdgovoriIzbriši
  3. o ja...če je prijetna "ušesom"...khmmmm;))

    OdgovoriIzbriši
  4. Danes je pa res dan smejanja;))))

    OdgovoriIzbriši
  5. ka pa bomo? jokal? a-a, jok brate, odpade ;)))))

    OdgovoriIzbriši
  6. :DDD...jasno da se raje smejem. In naj kar traja, nimam prav nič proti.

    OdgovoriIzbriši