Pomoje

je hotel končati svoje življenje.

Ampak meni se zjutraj res niti malo ne da pregovarjat.
Ma kaj pregovarjat...še govorit se mi ne ljubi.

In čakat....da se bo izvolil prestavit, mi zjutraj tudi ne gre.

Zato je tale zver...končala na travniku.
In zdaj bom imela verjetno mir pred njim...vsaj kaki dve leti.
/hudiča...kako hiter je polž v resnici, moram pogledati...da slučajno ne pride že čez leto/

LISICA IN POLŽ
Lidija Zomer

Nekega vročega dne je lisica ležala ob robu gozda. Med svojim lenarjenjem je zagledala polža, kako leze mimo nje. Ker ni vedela kaj bi počela, ga je ogovorila: » Hej, polž, ti si pa zelo počasen.« Polž pa ji je hitro odgovoril nazaj. » Ni res, tudi jaz sem hiter, če si za lahko staviva kdo bo prej v vasi, ti ali jaz.« Lisica, ki ni prinesla zbadanja se je odločila. »Ni problema,«ter se posmehovala. In pričela sta s stavo. Polž je takoj začel lesti v vas, lisica, ki pa je bila prepričana v svojo zmago je še malo ležala in lenarila. To pa je izrabil polž in se prislinil lisici na rep. Tako sta oba počivala. Ko se je zvečerilo se je lisica, lenobno vzdignila in končno napotila proti vasi. Mislila je, da bo brez problema dohitela polža. Ker pa ni nikjer videla polža, se jo je polotil strah in je kar bolj urno stopila. Končno je prispela v vas, vendar pa tudi tu ni videla polža, zato je kar preveč prevzetna zavpila proti gozdu:« Kje se klatiš polžek?«. Polž, ki je medtem zlezel dol z repa, pa je za lisičinim hrbtom rekel: »Eno uro vas že čakam predraga lisica, kje ste pa hodili?« Lisica se je urno obrnila in videla polža, postalo jo je sram, ker je zgubila stavo s polžem. Zbežala je v gozd in od takrat naprej ni nikoli več nikogar zasmehovala.

...no, to bi bilo prelepo, da bi bilo res