Spet

nič.
Še eno razočaranje.

Predstavljam si. Da je hudo.
Ko upaš in upaš.
In upanje umre.
Do naslednjič.
Kolikokrat še?
Do takrat, ko upanje dokončno umre?

Zmešano pisanje, vem.
Peta oploditev. Petič se je končalo brez uspeha.

Kaj reči nekomu ob vsem tem?
Puhlice, da naslednjič pa bo?

Ni prave tolažbe.
Rečem le...žal mi je. Ne obupat.
Težko je gledat žalost.
In primernih besed ni.

Kaj si misliti ob toliko in toliko zavrženih otrocih, ki so komaj pokukali na svet?
Nekdo si ga strašansko želi, na drugi strani ga nekdo noče.
To res ni pravično.