sreda, 15. julij 2009

Prava smer


Pišem zgodbo o naju.

Že davno bi se morala srečati.
Morda takrat še ne bi bilo prepozno.
Morda...

Kaj naj ti rečem...ko oba veva...
............................koliko si lahko ukradeva v trenutkih?

Pa je sijalo sonce samo za naju, kajne?

In govoril si mi...da sem še otrok.
Ki ne zmore razumeti...vsega tega življenja.

............................Skelelo je v meni....preveč dobro sem čutila.
In razumela ....tvoj rad te imam in mojo ljubezen.

Rada bi sanjala o vsem.
Kar nikoli ne bova imela in našla.

Na večer... me zmoti melodija tvojih besed.
Pridejo z vetrom...in mi razprše misli.

Predajam se ti v trenutkih, ko nisi ob meni.
Skrijem se vate.

Ne!

Našla sem v sebi svoj ne.
Preveč si pomenil...da bi znala drugače.

Hotela sem naprej... in hotela sem vse.
Verjela sem... v tihe, drobne stvari.

Nimam več moči...da bi te poiskala.

7 komentarjev: