Ne vem zakaj, a danes sem morala. Tja k ribniku.
Lep dan je na plano privabil kar nekaj ribičev.
Posedali so ob vodi in čakali na ribe.
Jaz pa...bilo mi je fajn. Zbirat spomine.
Ampak a veš, da me še vedno malček stisne?
Toliko lepih spominov je...tistih, tadrobnih. Tiste imam najraje.
Hudičevo vroče je bilo tistega dne.
In tako prekleto vznemirjena sem bila!
Še danes me ta vznemirjenost pogreje. En tak lep občutek.
Veš česa se spomnim?
Posedanja na klopi...in gledanja v oči...pa smeha.
Pa prvega dotika... tako hecna sva bila oba.
Pa prvega poljuba...taka želja v obeh.
Pa preplet rok...ko sva se končno umirila. Vse je bilo prav.
Nikdar nisem premišljevala ali bi danes naredila drugače. A ne verjamem, da bi.
Tiste nežne stopinje, ki so prinesle nemir srcu...rada jih imam.
Nasmejan spomin si. In taki nikoli ne izginejo.
...in jaz jih silno rada božam.
Ribnik se je kopal v soncu. Lep sprehod je bil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar