Ubežnika

Slečen šepet se je zagozdil med vrati. Uporno je trdil, da ne rabi moje roke.

 Stala sem tam sredi sobe in se mu smejala. Nisem mu pomagala.

Rekel si, da sem zlobna.

Smejala sem se še bolj.

In ti si se razjezil.

Divjanje besed je preglasilo podobo tistega raja. Pozabil si nanj.

Trenutek skelečega spoznanja. Da sem v norem brezčasju, ostala sama.

Ujela sem brezbrižnost in bolečini utišala krike.

 Nisi razumel. Nikdar ne boš.

Tišina je zate izgubila smisel.

Jaz pa... se rada zavijam vanjo in pustim besedam, da si odpočijejo.