Slepa pega

Čez rešetke sreče
so nataknjene vrvi.
Z žeblji prebodeno
radovedno meso.
Pobegnili so
vzdihi sonca
in mrak
si je prisvojil
toploto.
Olesenele so
poti
in
leden veter
razbija po vratih.

Krohot bolečine
je presegel zvočni zid.

Sobotna izgnanost

 Dan je bil. Hladen.
Oblakom se je mudilo. Zakriti sonce.
...jutro. kava. cesta. gozd.

Rada bi šla na morje. Ampak ne danes. Ne sama.
...hiše. v njih ljudje. je sreča zgolj beseda?

Robidovje me je opraskalo po rokah. Drobni trni. Bolelo je. Ne daj se Ines.
...ah ja, nisem ines. in stara mama bi rekla, kaj pa laziš tam.  a jaz moram. želim....

Naredila sem rolado. Bila je dobra. Sladka. Ni je več.
 ...prvič. še kdaj? si želim. ah, želja je premalo....

Tudi jaz sem odšla.
...svet je lep. ko mu uideš? pa sem res strahopetka? nisem.

Ostanem.

...zgubljena. in bolj tvoja kot kdajkoli?

S poti

Stara platana še vedno sega visoko v nebo. Nikogar ne moti.
...klopca in znamenje sta še vedno tam.

Kolo.
...zamenjala sem rože v vazi. prižgala svečo. kako hudičevo teče čas...

24 kilometrov.
...iskanj. dopovedovanj. umrlih sanj.

Imeli so prav. Meteorologi.
...toplino je zamenjal hlad. oblači se. pohiteti moram.

Pozaba, kje si?

Popoldanska nevihta

Prijazno sonce je klicalo.
Kljub utrujenosti in pomislekom...če ne bi šla raje spat.
Ne.
Kolo ali rolerji?
Oboje?
Rolerji.

Včasih si premislim. Obrnila sem nekje na pol poti do mesta za kofetkanje. Grem raje na kolo.
...ne veš kaj bi rada, se je vrtel v ozadju mojih misli. ah ja....dan ni primeren za razmišljanje....o imeti rad. in nočem ljudi okoli sebe.

Mogoče bi šla pa nabirat regrat? S kolesom?
...ja, tam na tiste travnike, kjer se velikokrat pasejo srne. daleč naokoli ni nikogar. zakaj je to tako pomembno?

Kolo. Paše mi, čeprav ni najmodernejše in nima 123. prestav. ima pa zic, ki sede na mojo rit. točno tak, da me nikdar ne boli...če še tako dolgo kolesarim.

Travnik je bil zares samo moj.
Na sosednji njivi so se sprehajali ptiči.
Regrata je bilo ogromno.

Misli so se umirile.
Svet je lep. Regrat zdrav. Diham svež zrak.
...prva kaplja, pa druga in tretja. nešteto kapelj...

Odleglo mi je. Še zmorem čutiti tudi bolečino.
...in jutri regrat razdam. ne mogla bi ga toliko pojesti.

Razdam tudi sebe?

Ugrez

Med 

raztrganimi nasmehi

iščem

tvoj obraz.

Slepeča laž

brutalno

udarja.

V besen dir

so se pognale

sanje.

Razparana nežnost

je zadušila

nemir.

Smejem se

-

raztreščeni

podobi bližine.

Ubežnika

Slečen šepet se je zagozdil med vrati. Uporno je trdil, da ne rabi moje roke.

 Stala sem tam sredi sobe in se mu smejala. Nisem mu pomagala.

Rekel si, da sem zlobna.

Smejala sem se še bolj.

In ti si se razjezil.

Divjanje besed je preglasilo podobo tistega raja. Pozabil si nanj.

Trenutek skelečega spoznanja. Da sem v norem brezčasju, ostala sama.

Ujela sem brezbrižnost in bolečini utišala krike.

 Nisi razumel. Nikdar ne boš.

Tišina je zate izgubila smisel.

Jaz pa... se rada zavijam vanjo in pustim besedam, da si odpočijejo.

Dolina ledu

Ne iščem več sonca

za naju oba,

pozabljam na jutra

ubrana za dva.

Nevidne so ječe

ubogljivo klonile,

ledene laži

so vesolje prekrile.

Samoto objemam

v molku  gorim,

krvavih nasmehov

več ne želim.

Hlad je pripeljal

dolge osti,

izgnano srce

pa grozljivo ječi.

Ledeni piš

Ko se noč

med naju vrine,

pustim prostor

za spomine.

Rdeča barva

se razlije,

sonce čez

temo zasije.

Ognja dir

pozabo omami,

mavrico čustev

vročina predrami.

Stopinje nasmeha

čudovito dišijo,

hudobni demoni

moč izgubijo.

Uklenjen nemir

razbija vezi,

sreče dotik

pušča sledi.

Nahrani čute

podobo izriše,

zgodbo ljubezni

znova napiše.

A prekmalu so tu

jutra kočije,

takrat se srce

spet v žalost ovije.

Ujetnik mraza

Tiha noč

sprehaja svoje sanje.

Melje želje,

srce potaplja vanje.

Vetra ples

spomine divje trosi.

Brez obraza,

mrzle sence nosi.

Leden pokrov

srečo je ubil.

Zlagan nasmeh,

gnilobo je razkril.

Trpkost teme

dvojini meč zabada.

Neznosna žalost,

koraka do prepada.

Bridki streli

drznost so umolknili.

Duši nežni,

krila so zlomili.

Tiha noč stezo je prekrila.

Ne,

ne bom se več vrnila.

Razbitina

Zamujala je.
Vse večkrat se ji je to dogajalo.
Vse večkrat se je vprašal, zakaj.
Se je spremenila?
Kako rad bi rekel, da ne...

Zatopljen v misli, ki so mu sekale lepoto...
Vse gre k hudiču!
Mar res?
Je njen pogled zares tako drugačen?
So njene besede res postale prazne?

Ko jo je zagledal, se je izgubil.
Nič več ni bilo pomembno...
Pregnala je tiste zlobne misli.

Nasmejana se je stisnila k njemu.
Toplina je preplavila njegovo telo.
Rad bi jo zadržal za vedno...

Rahel odmik in stik z očmi.
Postalo je hladneje...
Spremenila se je. Ne more si več lagati.
Klepet dveh tujcev.

Kaj naj ji reče, da bo spet zažarel njun svet?
Želi si izginiti. Razbiti led.
Zakaj?
Prestrahopeten, da bi vprašal...
Čakanje. Na tiste besede, ki bodo prinesle umor srca.
Ne! Prosim,  samo ne danes!

Izgubiti. Zmagati.
Morda mu bo nekoč vseeno, kakšen predznak bo imela igra...