Cel ljubi dan /no, skoraj/ mi je po glavi hodil Hampden Roar...kar je oznaka za bučno, nenormalno glasno navijanje Škotov, ki ima korenine v letu 1929/men se zdi, da se nisem zmotila/Takrat sta na Hampden parku, ki je domovanje škotske reprezentance, igrali Škotska in Anglija.
Angleži so vodili, Škoti pa ves drugi polčas igrali z 10imi igralci.
Nekaj minut pred koncem, so izenačili - in to s strelom iz kota.
Množica več kot 100.000ih navijačev je ponorela. Do konca tekme so noreli in vzpodbujali svoje. In slišalo se jih je menda kilometre daleč.
Nekaj takega sem pričakovala tudi danes...na stadionu Celticov.
V zadnjih 36ih tekmah, je le Barceloni in Dinamu iz Moskve, uspelo premagati Celtice na domačem igrišču.
A je potem kaj čudno, da sem tekmo pričakovala en malček v strahu....čeprav, v tretje gre rado, ane?
Kakorkoli že...ko je bila objavljena postava...se mi je smejalo.
Fabregas, Sagna in Denilson bodo igrali...juhej!
Kot je že v navadi, mi prvih 15 minut pove, kako so arsenalci razpoloženi...da mi tisti občutek, ki mi pravi...ali bo konec tekme prinesel veselje ali...hmmm...jezo, žalost....kolk težko mi jih je gledat v modrem....ne znam povedat. pa mi je ta barva drugač všeč...
115x sem si rekla...taka postava, morajo zmagati, morajo.
Škoti so vedno borbeni....rada imam tako moško igro, trdo....tokrat pa so se mi zazdeli precej grobi...in 115x sem rekla...naj se nihče ne poškoduje, ne zdaj.
Nekaj hudo mirno sem spremljala tekmo...nekajkrat samo zaklela.
Van Persie mi ni deloval tako kot običajno. Ni bil taprav.
Pravzaprav sem pa še največ sape zadrževala, ko je bil Celtic v napadu.
Se mi zdi, da to vedno počnem...obrambi Arsenala manjka še malo neprebojnosti. Čeprav...sej ne vem...mislim, da so se od lani kar popravili.
Skrbi me pa še vedno...sploh ko vidiš, kako lahko pade gol.
Po sreči. Gallas. In kaj zdaj? A Arsenal ne sme imeti nikoli sreče?
Mi je prav vseeno...četudi bi se od njegove riti odbila v gol.
Veljaven gol je in pika.
In Gallas se je včeraj tudi drugače parkrat izkazal. In mislim da pa zdaj že vsi vedo/veste...Gallasu privoščim. Zelo.
Huje mi je, ko igralec zabije avtogol. Kar se je včeraj zgodilo pri drugem.
Veselje, jasno...ker je Arsenal povedel 2 - 0.
Ampak potem me takoj prešine...kako zajebano se mora počutiti Caldwell, ker je zadel lastno mrežo.
Če bi morala izbrati...imam raje tiste gole, ki padejo skoraj po naključju...avtogole pa kar razveljavila.
/ja, imam še hujše ideje kot Platini. ampak smilijo se mi igralci, ne glede za katero ekipo gre. avtogol je najhujša mora./
Resnici na ljubo...nisem preveč premišljevala o tem.
Tistih zadnjih 20 minut sem le še uživala v nogometu. Prepričana, da Arsenal ne bo izgubil.
...da je tale postava zmagovalna...sem enih parkrat rekla sama sebi, ko je bilo tekme že zdavnaj konec.
Mhm...zadovoljna z igro Arsenala, čeprav ni bila brez napak.
Sreča pa....je samo obdobje med dvema nesračama....ali...sreča spremlja pogumne?
Jaz vzamem tadrug del....
Veselaaaaaaa
Ni komentarjev:
Objavite komentar