Nek dopoldan

Nekoga sem morala peljati na vlak.
Malo pred železniško postajo, mi oko ujame človeka z berglami.
Pogled v ogledalo. Komaj se premika.

Odložim človečka na postaji. In grem nazaj po isti poti.
Moški z berglami je le kakih 5, 10 metrov od mesta, kjer sem ga videla pred parimi minutami.
Pogled v njegov obraz. Bolečina. Noga v gipsu.

Še par sekund, pa bom v križišču, kjer moram zaviti desno. Ne zavijem. Polkrožno obrnem.
Kaj počnem?

Ustavim ob možakarju z berglami. Odprem okno. A greste na avtobusno postajo, ga prašam.
Res me začudeno pogleda.
Na njegovem mestu bi tudi jaz začudena pogledala popolno neznanko, ki sprašuje kam grem.

A mi vseeno reče, da gre na vlak.
Vas zapeljem, če hočete.
Kar mal molka...in bogvedi kaj se mu plete po glavi. Verjetno, da je z mano nekaj hudo narobe?

Ja, a bi me res.
Jaz grem že ven iz avta, da mu bom sedež premaknila malo bolj nazaj...vse štiri luči utripajo...počasi in težko se spravi v avto..bergle pospravim zadaj.

Tistih 500 metrov al kolk do postaje...ne more verjet.
Jaz tudi ne. Ni mogel na trolo. Ker bi mu potem zmanjkalo denarja za vlak.
Tiho sem. Reče še, da je plača petnajstega.

Ustavim tam, kjer sem ustavila nekaj minut nazaj.
Zahvali se mi. Res se mi zdi, da je njegov obraz zdaj nekako drugačen.
Nasmehnem se mu in zaželim hitro okrevanje.
100x hvala...so bile njegove zadnje besede.

Odpeljem in premišljujem. Zakaj ga nisem vprašala, kje stanuje...mogoče bi ga pa lahko zapeljala domov? A sem si potem rekla, da je bilo tudi to kar sem naredila, čist ok. Pomirjena.

...ko sem o tem pripovedovala, sem bila deležna pogledov in besed v stilu...ti si prfuknjena.
Ja, sem...hvalabogu.

Pa ne...nisem mati Tereza. Le včasih pač ne morem postopati drugače. In mi je popolnoma jasno, da je za večino tako moje ravnanje skregano s pametjo. Ampak mi je vseeno.
Meni je bilo tisti dan fajn.