Sirup iz smrekovih vršičkov

Ponavadi vršičke nabiram za prvi maj.
No vsaj takrat enkrat pri nas poženejo...tisti tasvetlo zeleni.

Bi se pa znali še dobit tudi zdaj...kje bolj na Gorenjskem menda.

Pa če prav pomislim...pomoje bi bili dobri tudi malo starejši vršički....al ne?
Nekaj podobnega kot z moškimi...saj niso samo mladi odlični ljubimci.
Ne morem iz svoje kože.

Letos sem jih nabrala samo za en kozarec...tisti za vlaganje. Ker so mi še ostali lanski.

Doma jih operem.
Nekateri tega ne počnejo. Meni je pa misel, da se v njih skriva kak klop, zoprna. Tako imam vsaj (lažniv) občutek, da sem jih pregnala.
Klopi so očitno okuženi tudi pri nas. Ravno včeraj sem videla en krasen, velik rdeč flek na nekogaršnji nogi.

No, vršičke dam v kozarec...2cm recimo...pa čez sladkor...tudi 2 cm...pa spet vršičke...pa spet sladkor. In tako do vrha.
Spotoma vse skupaj malo potlačim.

Zaprem s pokrovom in jih dam na najbolj sončno mesto.
Včasih jih tudi prenašam naokoli in z njimi lovim še več sonca.

In potem se cmarijo. Do kdaj? Ne vem. Dokler se meni ne zdi, da je dovolj.
Resno...dokler se ne razpusti ves sladkor.
Potem precedim in pospravim v hladilnik.

Tile na prvi sliki so majski. Ja, tolk skup vse skoči...na polovico kozarca.

Na drugi je pa lanski sirup.
Da mi ne zavzema preveč prostora v hladilniku, ga prelijem v take majhne dozice (raje v steklene, pa nisem imela nobene pri roki) in potem naredim požirek, ko mislim, da ga moram.

To je pa takrat...ko se kašelj napoveduje.
Pa tudi takrat...ko pretiravam s kajenjem.

Ne, še nisem nehala...in nehanja še ni na vidiku.
Mhm...posipam se s pepelom. Kajenje je zelooo grda razvada.