Lulčki

Odkar sem jih prvič poskusila, jih imam rada.
Okus mi je všeč. Zeloo.

Ja, ne morem iz svoje kože.
In iz mojih misli nikakor nočejo.
Eden mi je danes cel dan polnil...glavo.
Ohh ja...kako bi ga...in on mene...in jaz njega...in...dovolj bo traparij.

Govor bo pa o svaljkih, ki jim jaz rečem lulčki.
Res jih obožujem. Ponavadi so kupljeni.
Tokrat pa sem se spomnila, da imam doma eno vrečko zmesi za krompirjevo testo. In da tej vrečki ne preteče rok uporabe, se odločim. Poskusim, če bo za kej. Stran še vedno lahko vržem.

Priprava testa je tako enostavna, da bolj ne bi mogla biti.
Vsebina vrečke in pol litra vode. Pa zamesiš testo.
Endvatri narejeno.

Poskusim testo. Ja, to vedno delam.
Matr, dober okus. Tak kot mora biti.

In potem najljubše opravilo. Packanje oziroma izdelava svaljkov.
Priznam...tako nikoli ne držim v roki...tistega tapravega pravega lulčka.
Priznam pa tudi...da me je ob delanju tehle majhnih lulčkov krepko zanašalo...v delanje vse kaj drugega.
Ok...se moram brzdat.
V glavnem...uživala sem. Narejeni so bili bliskovito.
In kakor so lulčki različno veliki...so tudi moji svaljki vsak drugačne velikosti.
In voda na štedilniku je medtem zavrela. Posolila sem jo in enega po enega dala vanjo.

Kuhani so, ko priplavajo na vrh.
Odcediš in jih pripraviš na drobtinah ali ocvirkih ali samo maslu...ali tako kot jaz...na ničemer.
Zgolj kuhane pomakam v tatarsko ali majonezo. Čudna sem, ja.
In zraven skleda solate s fižolom in bučnim oljem. In branje.
In jaz sem sita. Mislim...hrane sem sita.
Tistega mojega lulčka pa niti malo.