Malček

Mar ne bi šla...pa me je gnala tista hudičeva sila.

Zdajle bi si priznala...bil je preklet firbec ženski...
Pa ne...tudi sestrična mi je nekam čudno najedala...naj grem z njo.
Na obisk k njeni sodelavki. Ki je rodila...že par mesecev nazaj. In bo vesela...obeh.

Povedala mi je...da je mali fantek...ne vem kaj naj napišem.
Imam ga pred očmi. Še vedno.

Mali drobižek je tako zelo drugačen.
Na jok mi gre.

Ob rojstvu so ga priklopili na vse mogoče naprave.
In upali...da ne bo preživel.
Ne, upali da se ne bo mučil predolgo. Pet mesecev že traja...

Njegov začetek življenja...ne vem več kaj vse je narobe z njim. Vse je narobe.

Raztreseno sem poslušala njegovo mamo, ko nama je razlagala o vsej kalvariji, ki jo preživljajo.

Ne znam si predstavljati.
Ne zmorem si zamisliti te bolečine.
Ko veš...da bo to drobceno bitje kmalu...Ne morem napisati.

Podoben je...tudi tega ne morem napisati.

Črni laski...pravi dolgolasec je. In tiste njegove očke...
Prisežem...ko sem ga božala po trebuščku, sem v njih opazila hvaležnost.
Solze so pa kar lile...

Hudo. Res hudo.
Vsak dan je lahko njegov zadnji.
Nikoli ne bo brcal žoge, metal kamnov v vodo, se vozil s kolesom, učil abecede...
Še mene boli.

Življenje je včasih...bedno do konca.